Včeraj folklora, danes rock'n'roll

Stefan Hantel je letnik '68. Je DJ, glasbenik, producent in skladatelj, prvi uspeh v svoji glasbeni karieri pa je doživel sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja kot DJ Shantel. Takrat je imel v Frankfurtu v četrti rdečih luči klub Lissania, sodeloval je z velikimi germanskimi glasbeniki trip-hoperske elektronike. Po študiju v Parizu ali življenju v Izraelu leta 2002 je pozornost z glasbenimi dogodki usmeril na Bukovino, pokrajino, ki je od leta 1945 razdeljena med Romunijo in Ukrajino, tradicionalno glasbo iz tega okolja (in iz širše balkanske regije) pa je Shantel prefinjeno obdelal in jo izdal na plošči Bucovina Club. Druga zgoščenka v seriji Bukovina je izšla 2005, leto pozneje pa je Shantel postal prvi Nemec, ki je prejel BBC-jevo nagrado za svetovno glasbo. Lani smo njegov komad Mahalageasca slišali v filmu Borat, izšel pa je tudi na ploščku s filmsko glasbo. V nedeljo bo nastopil na Festivalu Lent.

Ste Nemec, rojen v Frankfurtu, toda kakšne so vaše korenine?

Moja družina po mamini strani izvira iz Bukovine. Prihajam iz kozmopolitske družine,

kjer se je govorilo romunsko, ukrajinsko, pa tudi nemško. To je morda najznačilneje za Bukovino, pokrajino, kjer je živela mešanica več narodov, a ta vizija sožitja se je razblinila.

Imate glasbeno izobrazbo?

Sem glasbenik, učil sem se igrati več glasbil in to me je vedno zanimalo. Na odru pojem, igram kitaro in percussione, imam tudi majhen elektronski set, vendar ne kot DJ. Elektronska glasba je bila zame način eksperimentiranja. V bistvu mi je vseeno, ali delam s sintetizatorjem, kitaro ali semplerjem; pomembno je tisto, kar nastane.

Kako danes gledate na DJ-janje?

Zame to ni najvznemirljivejše pri ustvarjanju glasbe. Rad delam kot DJ in imam veliko nastopov, toda živi koncerti imajo vedno naravo rituala, ki je človeški; ljudje imajo od kamene dobe željo stati pred drugimi in igrati, kot so takrat na koščene piščali. Gre za to, da če kdo stoji na odru in predvaja glasbo prek prenosnika, je to čisto nekaj drugega, kot če kdo stoji na odru s kitaro. Ne pravim, da je boljše, ampak da je nekaj drugega, drugačnega. Na koncu odloča občinstvo. Menim, da je precej elektronikov ugotovilo, da je sama konzerva na odru - bodisi CD ali prenosnik - premalo. Ljudje želijo občutiti znoj, energijo, akcijo, preprosto želijo verjeti eksploziji.

Od kod spodbuda za prehod iz "klasične" elektronike v folk oziroma tradicijo?

Tisto, kar je lepo pri tej glasbi, je njena čustvenost, neposredno zadene v srce. Skušal sem zbrati plošče, ki so me zadele v srce, in Bukovino sem naredil tudi zato, ker bi se mi zdelo resnično škoda, če bi te pesmi obstajale samo za poznavalce ali za ljudi, ki so tam doma. V Nemčiji, Franciji in vsej Zahodni Evropi obstaja mlada generacija ljudi, ki so radovedni in lačni dobre, zanimive glasbe. Precej jih je odkrilo zvok Bukovina kluba in tako prvič slišalo to glasbo. Tako pridejo do korenin, morda bodo ljudje odpotovali in si to celo ogledali. Še vedno imajo nevidne kulturne zidove v glavah, in ker kot celinski Evropejec tukaj zelo rad delam in sem tu doma, se mi zdi krasno, da raznolikost najde sožitje; glasba je pri tem najboljši način in najrazločnejše sporočilo.

Kakšno je pri vas razmerje med klasično kompozicijo skladbe in sodobno elektronsko obdelavo?

Najprej moramo v glavah odstraniti balkanski kliše in vzhodnoevropske stereotipe. To glasbo bi rad obravnaval kot pop glasbo ali rock'n'roll. Obstaja ogromno glasbenih slogov, ki rabijo kot korenine, iz katerih se razvije marsikaj - kot dancehall reggae, funk ali soul. Svojo glasbo razumem kot takšno glasbo, ki vsebuje veliko različnih vplivov in mešanic. Kombinacija z elektroniko je moje slogovno sredstvo, ki se mi zdi zelo zanimivo. Nisem ne puritanec ne dogmatik, moja glasba pa tudi ni reprezentativna za Balkan. Rad bi delal dobro glasbo, saj zame obstajata samo dobra in slaba glasba.

Toda v Bukovini najdemo pravi balkanski talilni lonec: Gorana Bregovića, Neleta Karajlića, Bobana Markovića, pa Slonovski bal, ki slavi Šabac ...

Gre za glasbo in njen učinek, za to, kako me premakne ali se me dotakne. Ne preverjam potnih listov in mi je vseeno, ali gre za Srbe, Bosance ali Hrvate. Ali Jude, muslimane ali Cigane. Z glasbeniki delam eksperimente, kjer se mešajo in je dialog ploden. Je pa v Vzhodni Evropi ogromno različnih zanimivih slogov - vendar nisem arheolog. To pomeni, da si rad dovolim vplive in imam ušesa in oči odprte, nazadnje pa bom po svoji poti kot avtor ali umetnik hodil sam.

Lani ste dobili BBC-jevo nagrado, bili ste na Boratovem soundtracku. Je to uspeh?

Mislim, da je treba ostati na tleh. Ni razloga, da znorim, povsem nasprotno. Lepo je vedeti, da takšni dogodki pomagajo tej glasbi na Zahodu, da se o njej govori. Na Zahodu to glasbo še vedno obravnavajo kot folkloro, čeprav je po mojem to napačno. Kar je bilo včeraj folklora, je danes rock'n'roll.

Kaj pa Esma Redžepova, ki ni zadovoljna z Boratom ne zaradi vsebine ne zaradi uporabe njenega komada, in hoče 800.000 evrov odškodnine? Kaj nasploh menite o interpretaciji, da se danes ciganska glasba eksploatira podobno, kot se je nekoč blues?

Najprej - ciganske glasbe ni. Obstaja tradicionalna glasba v različnih regijah, kot so Vojvodina, jug Srbije, v Romuniji Bukovina in Transilvanija, in obstajajo dobri glasbeniki. Nekateri oziroma večina, predvsem pa tisti zelo zelo dobrih, so Cigani. Toda to je druga zgodba in to še ne naredi glasbe za cigansko. Cigani so kot glasbeniki v Jugovzhodni Evropi zelo pomembni, vendar ne moremo posploševati. Kar se tiče Borata - tam, kjer je denar, se pričakovanja ljudi spremenijo. Esma je pesem Čaje šukarije pred leti prodala založbi, ta pa jo je licencirala pri produkciji Borata. Dogovor bi morala Esma skleniti s svojo založbo, ne s producenti Borata, ker se ti ne bi spustili v tveganje objave brez dovoljenja.