12. 7. 2007 | Mladina 27 | Kultura
Umrl je objokovan od mnogih poštenih ljudi ...
... je rekel Horacij. Pogreb velikega človeka pa se lahko spremeni v propagandno povorko.
Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine
Bila je tečna soparna nedelja. V mestu so bili le turisti, ki so posedali pred njim namenjenimi lokali v starem delu, in kramarji, ki so turistom prodajali antikvitete. Domačini so se poskrili v gozdove, ob jezera, na morje, stran od mesta. Medtem ko sem kofetkala v enem izmed lokalov, sem se odločila: "Ja, šla bom." Že dan prej me je namreč prešinilo, da bi storila nekaj, česar nisem še nikoli v življenju: šla bi se poklonit mrtvemu dostojanstveniku. Sprva je bila to le kot potoček tanka misel. Da bi šla kropit Alojzija Šuštarja. Jaz, deklarirana ateistka, bi se šla poklonit cerkvenemu dostojanstveniku. Čeprav sem sprva ta miselni potoček preusmerila, me je naslednji dan spet zalil s silovitostjo hudournika. To, da bi se udeleževala množičnih ceremonij, posvečenih nekdanjemu nadškofu, je sprto z vsem mojim kredom. A nekaj mi ni dalo miru. Potem sem se med tisto turško kavo Sumatra odločila ... grem. Grem domov, se spodobno oblečem in grem v stolnico izkazat spoštovanje Alojziju Šuštarju. Zakaj? Ker je bil to zame, ateistko, edini cerkveni dostojanstvenik, ki sem ga za živa spoštovala. Je sicer še nekaj duhovnikov (ok, večina med njimi je žal pokojnih), ki so se mi zdeli strahovito fajn ljudje, a Šuštar je bil edini predstavnik najvišjega klera, ki se mi je zdel velik človek, vreden vsega mojega rešpekta. In sem šla.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
