Ne tič ne miš. Netopir.

Simon Kardum je dolgoletni visoki uradnik ministrstva za kulturo, ki je zaradi nestrinjanja z delovanjem sedanje oblasti dal odpoved. Danes je samostojni novinar, gledališki in televizijski kritik.

V ponedeljek je ministrstvo za kulturo poskrbelo za spletno objavo osnutka novega nacionalnega kulturnega programa, ki bo “strateško” krojil usodo “slovenske kulture” v naslednjih štirih letih. Svoje pripombe lahko na cenjeni naslov sporočate do 10. septembra. Ne zamudite, kajti vsi zainteresirani lahko na tak način spremenite, dopolnite, zanikate ali potrdite zajeten šop papirja, ki bo do konca leta postal resničnost. Če slučajno nimate časa, si ga vzemite. To je vaša državljanska dolžnost. Branje je skrajno zanimivo. In bizarno. Zares.

Kaj je to NKP?

Najbolj natančno ga opiše 10. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (2002). Je “strateški dokument razvojnega načrtovanja kulturne politike, ki izhaja iz zgodovinsko doseženega položaja kulture in s katerim se ugotovi vlogo kulture v razvoju Slovenije in slovenskega naroda ter javni interes zanjo, opredeli področja kulture, kjer se zagotavljajo kulturne dobrine kot javne dobrine, načrtuje investicije v javno kulturno infrastrukturo, postavi cilje in prioritete kulturne politike in določi čas za njihovo uresničitev ter kazalce, po katerih se bo merilo njihovo doseganje". Ali, bolj prijazno, “je strateški dokument, ki z opredelitvijo kulturno-političnih prioritet, ciljev in ukrepov zagotavlja pogoje za trajnostni in celostni razvoj slovenske kulture”. Tako ga opredeli letos še veljavni nacionalni program. Ali po domače: je zavezujoč pravni akt, ki ga sprejema državni zbor, izvršuje pa vlada.

Kako nastaja NKP?

Težko. V Sloveniji sploh. Izkušnje pravijo, da je predvsem težko tistim, ki so za pripravo takih strateških dejanj zadolženi. Zadolženi? Kdo jih je pripravil do tega, čemu so se spustili v to nemogočo avanturo? Ne vem. Zdi se mi, da smo državljanke in državljani Slovenije že zgodovinsko sprogramirani za pisanje “temeljnih” družbenih aktov. Zase. Zato ni čudno, da se je v ta obsesivni krogotok ujela cela kopica ljudi različnih generacij, svetovnih nazorov, estetskih praks in političnih preokupacij.

Najprej (s tem mislim na samostojno Slovenijo) ni bilo nič. Dobili smo državo in smo v sozvočju z novim družbenim redom privatizirali ključna področja kulturne industrije (založbe, knjigarne, medije in kinematografe). Potem smo začeli plašno govoriti o javnem interesu, ki naj bi zaščitil domovinsko pravico “identifikatorja in konstitutivnega elementa” naroda. Obenem smo zahtevali pravice za vse tisto, kar ni v skladu z vsakdanjo (etablirano) produkcijsko in terminološko nomenklaturo. A v ospredju so bili privatizacijski procesi, ki bi se lahko začeli dogajati še na drugih področjih. Zato je zaradi zaščite (ali zgolj lepega vtisa?) takratna politična garnitura sprejela določbo krovnega kulturnega zakona, ki je afirmativno napovedal sprejem nacionalnega kulturnega programa. Pisalo se je leto 1994. Takratni titular, minister Sergij Pelhan, je za to nalogo zadolžil nacionalni svet za kulturo, ki mu je predsedoval Matjaž Kmecl. Profesor je, navkljub plejadi uglednih strokovnjakov, nazadnje obupal. Pripravil je teze (izhodišča) in rekel, da se ne gre več. Razlog: nekooperativnost vlade. Sledil je nov poskus. Oziroma neposkus. Minister Jožef Školč je sicer razmišljal o tem, kako zadostiti neizprosni dikciji zakona, a je obenem, libertist po duši in v srcu, menil, da v bistvu to niti ni ne vem kakšna potreba. Konec koncev, naj si piše vsak kulturnik sodbo sam, je preudaril. V tem smislu. Ne vem, kaj me je takrat kot novopečenega uradnika sicer pičilo, a z njegovo iskrivo mislijo se nikakor nisem mogel strinjati. Pisalo se je leto 1999 in teze, ki sva jih pripravljala s Cirilom Baškovičem, takratnim generalnim sekretarjem, so pristale v predalu. Nič novega. Marsikaj pristane v uradniških predalih, a marsikaj se iz predala ob priložnosti tudi uporabi/zlorabi. Leta 2000 je nastopila nova, pomladna vlada, in gorečni minister Rudi Šeligo se je odločil presekati sprenevedavo zgodbo. S pomočjo svojih izvedenskih kolegov in malenkostnim sodelovanjem nas, birokratov, je spisal Slovenski nacionalni kulturni program. V pičlih nekaj mesecih. Je koga kaj vprašal? Ne. Se je preveč mudilo. Lično oblikovano knjižico lahko še danes naročite na Novi reviji. Se razume: založniku. Stane skromnih 10,77 EUR. Vsebina je bila vsekakor vznemirljiva. Se je videlo in slišalo. Vizija. Del javnosti je pobesnel. Zadišalo je po kulturnem boju. Čista emocija. Redaktor: Jože Horvat. Bajukova vlada je “dokument” sprejela na svoji zadnji seji polletnega vladanja, kar je seveda pomenilo, da je zadeva spet romala v predal. Zanimivo: nekateri pomladniki še vedno živijo v prepričanju, da je to edini zveličavni spomenik slovenski kulturni politiki. Občutek je seveda lažen.

Ko je kulturni tron zasedla ministrica Andreja Rihter, je takoj postalo jasno, da bo po vseh spodletelih zgodbah poskusila tudi sama. Šlo je za prestiž. Še zdaj mi v glavi odzvanja njena globoka, malce nerodna sicer, a simpatična misel o “slovenski kulturi kot takega”. S pristavkom: “Napišite mi nov zakon in nacionalni program tako, da ju bo razumela tudi stara mamca z Goričkega.” Tega nam sicer ni uspelo uresničiti. Pač pa se je uboga gmajna spravila skupaj in pod budnim očesom vsevišnje začela pisati. Za začetek smo se zmenili, da je treba pristopiti drugače. Sistematično. Poglejmo najprej, kaj slovenska kulturo sploh je, kaj premoremo, kje so težave in kaj bi bilo vredno spremeniti. In leta 2002 je nastala Analiza stanja na področju kulture in predlog prednostnih ciljev. Nekakšna bela knjiga, ki jo je spisalo uradništvo s pomočjo zunanjih strokovnjakov in v sodelovanju z zainteresirano javnostjo. Naklada 1000 izvodov. Redaktor: Uroš Grilc. Pošla je v hipu. Analiza je pomenila dobro napoved. Najprej za nov krovni zakon (ZUJIK). In nato še za Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2004-2007. Po dolgih mesecih usklajevanj s kulturniško sceno in težavnih političnih pogajanjih jo je februarja 2004 potrdil parlament brez glasu proti. Vzdržali so se le nacionalisti. Končno, vsaj kazalo je tako, je bila dosežena mini kulturniška ustava. Spravno dejanje je izšlo v 2000 izvodih. Nekaj jih je še na voljo na Maistrovi 10.

In potem je naslednje leto z vso zgodovinsko težo, ki jo nosi na plečih, postojanko na Maistrovi osvojil kremeniti Vasko Simoniti. Ena njegovih prvih izjav je bila, da je NPK ničvreden. Nič vreden. Dobesedno. Brez vonja in okusa. In ker je bil o svojem znanstvenem spoznanju tako sveto prepričan in ker še danes ne razume, da je “le” ministrski predstavnik ljudstva, ki je “dolžan” za začetek spoštovati pravni red in ga izvrševati (ni pa “dolžan” na primer hoditi na gledališke premiere, o čemer nas vsak teden vestno obvešča prisrčna Nina Orel), je pač tako, kot je. Izvolili smo ga, preživel je referendum o RTVS, pa prvo interpelacijo in preživel je vse napade kritikastrov in politikantov. Triumfira. Ima trajni mandat za vsa svoja čudaštva, za sesuvanje kulture in za razkrajanje medijske krajine. Rezultati njegovega mandata so več kot vidni in jih je najlaže razvrstiti v kategorijo “primerov” iz črne kronike. Naj jih nekaj naštejem: primer NSK, primer Radiotelevizija Slovenija, primer SNG Opera Ljubljana, primer Kobilarna Lipica, primer Blejski grad, primer Slovenska kinoteka, primer FS Viba, primer Filmski sklad, primer negativno mnenje Računskega sodišča, primer medijski razpisi, primer Drago Jančar, primer Maska. Čista kronika. Ga je kdo kaj vprašal? Niti ne, le nekateri skriti oboževalci njegove lahkotnosti vladanja. Je Simoniti koga kaj vprašal? Niti ne, tudi Janez Janša ga obožuje. In to je povsem dovolj. Vasko Simoniti je sprogramiran stroj za uresničevanje koalicijske pogodbe, nadomestka nacionalnega kulturnega programa. Od enajstih točk jih je doslej uresničil šest. Več mu jih ne bo uspelo. Uspešen minister? No ja, Rihterjeva je uresničila vse. Simonitijevi zvesti psi sledniki pa še kar bevskajo. Toda krvosledci, žejni krvi, so izgubili pravo smer. Niso izurjeni. In divjad se je prekomerno razmnožila. Plus tega so nekako ostareli. Niso v kondiciji. Ministrstvo za kulturo zvečine vodijo ljudje, zreli za penzijo. V zadnjih dveh letih in pol je postalo ministrstvo za gerontologijo. Z nekaj izjemami, ki potrjujejo pravilo: Igor Prodnik je recimo tako ime, ki si ga je treba vklesati v spomin. Nevaren tipček.

No, kje smo že ostali? Aja, pri razumevanju oblastnih funkcij. Simonitiju se skratka ni zdelo vredno nekega ničvrednega dokumenta niti komentirati niti o njem poročati v parlamentu. Svojo zmoto je uvidel šele po dveh letih haranja po sceni. In je kao poročal, obenem pa napovedal pripravo nove resolucije. Poročila za leto 2006 potemtakem ne bomo videli nikoli. In prav je tako. Bojne sekire so izkopane.

Kje se pišejo NKP-ji?

Ponavadi v centru moči, na ministrstvu za kulturo. Na prejšnji Cankarjevi 5 ali na zdajšnji Maistrovi 10. A ni nujno. Pripravljalci Šeligovega programa so se dobivali marsikje. Svobodnjaki pač. Tiskovna konferenca ob vzniku nove kulturniške bibilije v Klubu nove revije z Nikom Grafenauerjem v ospredju se je odvila v prijateljskem objemu glavnih protagonistov ob šanku. Sprejem. Sunkovit zastoj. Nabrekle žile. Pene na ustih. Čemu Kardum? Ni roke, ni pozdrava, ni ničesar. In Šeligo, modernist, odvrne: zato, ker je pravi. Pika. Sezi mu v roko... In tako se zgodba nadaljuje. V tri pike. Sledijo tri pike. En dva tri. ... Prvi razširjeni kolegij na temo sistemskih sprememb pod prejšnjo, komunistično oblastjo, smo imeli v Zrečah. Dobrodošlo. Nekaj malega rekreacije, nekaj malih viskijev in zjutraj verbalni spopad. Čudno, kajne? Kako je mogoče, da so v partiji dopustne celo frakcije? Nekateri pomembni člani kolegija (kolega Ciril Baškovič recimo) so menili, da je Šeligov program ničvreden papir, ki ga je treba odpeljati v Vevče. Pretiravam. Pesniška svoboda. Drugi smo menili, da je Šeligov program resda utopija, je pa dobra podlaga za prevajanje v prakso. In smo se zmenili. Potem smo se ponovno zbrali. V Bistri. Komarji so neusmiljeno pikali in kazalo je že, da se bo debata vrtela le okrog avtanske zaščite pred nadležnim mrčesom. Pa se ni. Ministrica je bila še neizprosnejša od letečih pošasti. Zahtevala je jasne in nedvoumne odgovore. In smo se zmenili. In potem, tretjič, po vseh tistih prosvetiteljskih turnejah in izvažanju kulturne revolucije po preljubih nam regijah, smo na prostem sejali še zadnjič. Finiš. Bilo je neznansko prijetno. Takrat nam je postalo jasno, da nam bo uspel veliki met. Ne brez razloga, kajti zasedanje je potekalo pred Kardeljevo brunarico na Brdu. V protokolarnem objektu. Prav tam, kjer je Edi v sedemdesetih letih prejšnjega sistema spisal socialistično biblijo z nerazumljivim in zloveščim naslovom: Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. Pepca je vmes pridno okopavala gredico in imela sta se lepo. Predvidevam. Teorija in praksa v enem samem zamahu. Ne nujno nonšalantnem.

Ko se je nepremakljivi Simoniti končno odločil, da spiše nove smeri razvoja političnega sistema kapitalistične kulture, se je nehote znašel na podobni lokaciji. V protokolarnem objektu Vila Podrožnik. V Kardeljevem gnezdu. In potem so več kot pol leta ugledne strokovnjakinje in ugledni strokovnjaki modrovali. In skupina modrecev v sestavi: Uršula Cetinski, Peter Tomaž Dobrila, Mitja Čander, Igor Grdina, Drago Jančar, Dean Komel, Marko Mihevc, Jure Mikuž, Verena Perko in Miran Zupanič je pod taktirko osebnega svetovalca ministra, Jožeta Horvata (redaktorja, avtorja), pripravila nov novcat strateški dokument. Za pokušino kot osnutek. Imenuje se Nacionalni program za kulturo 2008-2011. Glede na zgodovinske determinante je že vnaprej jasno, da bo uspelo tudi Simonitiju.

Kam nas vodi novi NKP?

Pravzaprav povsod po evropskem vesolju in obenem nikamor po prostorju domačije. Če je minister že noveliral ZUJIK, bi lahko pomislil vsaj na to, da je tako kratko - štiriletno obdobje po sprejetju Strategije razvoja RS in vseh ostalih razvojnih dokumentih, ki operacionalizirajo finančne odnose in vsebine med Ljubljano in Brusljem do leta 2013, prekratko. Zdaj smo v EU in prav nobenega razloga ni, da bi se še naprej pretvarjali. Potem bi lahko pomislil na to, da je osnutek popolnoma razdrobljen, nerealen, preobširen, nekonsistenten in za bodočo birkoracijo v spremljanju učinkov totalno neučinkovit. Še bolj nepregleden in nerazumljiv kot še veljavni. Naj postrežem z dokaznim gradivom, statistiko. V primerjavi z NPK navaja eno prioriteto več in kar 20 splošnih ciljev in 21 ukrepov po posamičnih področjih kulture več. Da o splošnih in tekočih “nalogah” sploh ne govorim. Potem bi lahko gospod minister pomislil na to, da bi bil bržčas čas popraviti izvirni greh iz bele knjige in spisati novo. Za začetek. Tista, edina, namreč niti približno ne ustreza dejanski kondiciji kulture na Slovenskem. Upoštevala je namreč le tiste podatke, ki so dostopni MK, ne pa podatkov lokalnih skupnosti, podatkov o potenci kulturne industrije, podatkov o povpraševanju gospodinjstev in kaj šele revidiranih statističnih primerjav (SURS, Eurostat). Skratka: osnutek ne premore nobene analitike. Edini simpatični del, celo poglavje, ki ga lahko tudi sam v celoti podpišem, nosi naziv Smernice. Nekaj novega in pomembnega. Nekaj, kar se približuje verodostojnosti. Kar bi lahko postalo zametek novega premisleka. Vse ostalo je prepis že znanega. Kopi-pejst (bi rekel Peter Božič). Nekaj Šeliga, nekaj Rihterjeve, nekaj pa kar tako. In ker je tako, v rubriki likovne umetnosti najdemo trditev, da bo “novi prostor” (Galerija sodobne umetnosti v Ljubljani) “prispeval k osvoboditvi izpod več kot petnajst let trajajočega vsiljenega likovnega enoumja”. Avtor? Ne vem, zna biti Jure Mikuž?! Vesel sem sicer, da si boste vsi skupaj “prizadevali”, še posebej na avdio-vizualijah, kjer boste “odpravljali adiminstrativne ovire” (obstaja morda še kakšna Marjetica Mahne slučajno?). Vidim celo, da v bodoče podpirate neposredne pozive za dve izbrani glasbeni društvi (Društvo slovenskih skladateljev in Zvezo glasbene mladine Slovenije). Svetujem konsistentnost: vključite še Slovensko matico. In za konec še nomotehnična pripomba. Upoštevajte veljavni zakon. Razložite nam, kakšne so vaši investicijski, finančni, organizacijski in kadrovski načrti. Vsaj za proračun 2008 vemo. Minus dva odstotka.