Nu Rave ali New Rave

"Kaj, a to še vedno obstaja," je ob pogledu na portrete newraverjev (ki jih pogovorno in pisno imenujejo tudi nuraverji) rekla prijateljica, ki je že dolga leta redna obiskovalka raznovrstnih elektronskih veselic pri nas in tudi v tujini. Namesto še se prava časovna opredelitev imenuje znova; kakšno dobro leto je namreč od pojava novega rejva v angleških medijih in na sami sceni. In teden dni za tem, ko je med deset tisoč Angleži na Exitu (kot eni najštevilnejših glasbenih poletnih lokacij Otočanov po svetu) dobrih nekaj odstotkov teh krožilo naokrog v kostumih, maskah Spidermana ali živali oziroma vsaj s svetlečimi palčkami (glowstick) in z obročki, nakitenih ter porisanih s fluorescentnimi, lesketajočimi se ali kako drugače izstopajočimi barvami na koži obraza in telesa. Pretežno so zbujali posmeh, češ angleški čudaki znova zganjajo nekaj samosvojega, njim inertnega in razumljivega, na tabletkah sreče in mirne, neagresivne narave. Podoben posmeh zbujajo v Veliki Britaniji, a vendar vse manj ...

Nuraverji so se pojavili od nikoder, gnani z nostalgijo po prvotnem rave gibanju, ki ga sploh niso aktivno prežurali! Mediji v Angliji za pojav gibanja nu rave obtožujejo New Musical Express (NME), desetletja nedvomno najvplivnejši glasbeni časopis na Otoku, kjer si nenehno "izmišljajo" trende in jih plasirajo novosti kronično lačni glasbeni publiki na oni strani Rokavskega preliva. In že lep čas noben glasbeni žanr ni bil tako zasmehovan, kot se to dogaja pričujočemu mladičku; najbolj zaradi spremljajočega kiča in predvsem zaradi svetlečih palčk, ki so nuraverjem najpogostejše identifikacijsko sredstvo. Starim rejverjem se meša in blede, ker jim bodo novi mulci povsem onečedili zgodovinski spomin in ekskluzivo na ime rave, toda ko se nov kamen začne valiti navzdol po hribu, ga z nostalgičnimi pozivi ni več mogoče ustaviti.

Sicer je, ob NME, za vzpon nu rava najbolj zaslužna zasedba The Klaxons, ki so v prvih dneh medije nenehno hranili s terminom "nu rave", od katerega se zdaj poskušajo distancirati. Prepozno - bojda na njihovih koncertih več kot 90 odstotkov poslušalcev vrti svetleče paličice, na zadnjem albumu so obdelali dve rejverski himni iz 90. let, ob tem pa so nuraverji še njihov komad Atlantis to Interzone vzeli za svojo himno. Najbolj od vseh se je na termin zalepil NME in ga tolikanj ponavljal, da se je prijel. Nato so v nu rave koš posadili še svež obet New Young Pony Club, pa škotski Shitdisco, pankersko ostre Bono must die! in niz drugih skupin, katerih člani ne vihtijo glowsticka kot publika, ampak se raje oblečejo v živalske kostume, povabijo publiko na oder (kot bend Trash Fashion) in se po prvih taktih niti ne razlikujejo od kake manchestrske kitarijade s konca osemdesetih; z drobno razliko, da ne zvenijo tako obupno dolgočasno kot takratni oponašalci The Monkees alias The Beatles, ki so bendom itak angleški sveti gral. Glasba se je vmes - predvsem s produkcijske plati - razvila podobno kot tehnologije v našem vsakdanjiku; mulci, ki so odraščali (tudi) na drugi generaciji elektronskih partijev v tem tisočletju, so prijeli v roke inštrumente in začeli igrati. Nu rave pa sočasno ni vezan zgolj na bende, saj so ogromno komadov prej naštetih izvajalcev remiksali za potrebe elektronskih partijev, ob tem pa se nu rave ne povezuje zgolj s prvinskimi angleškimi smermi današnje elektronike (hardcore breaks in breakbeat hardcore), ampak tudi z drugimi žanri (new wave, disko, funk, punk in elektro) ter raznovrstnimi DJ-ji (kot Jonty Scrufff) in popolnoma elektronskimi pogoni kot Simian Mobile Disco ter celo izvajalci, ki naj ne bi imeli ničesar z novo norijo (Hot Chip ali Cansei De Ser Sexy). V bistvu gre za popolno zmešnjavo, novi glasbeni crossover, iz katere si nuraverji postrežejo s tistim, kar jim prija. In na čem jim prija; 20-letni anonimni nu raver je tako opisal filozofijo konzumiranja svoje kulture: "Jemljemo precej tablet, speeda, LSD-ja ali MDMA. Glasba je bazirana na loopih, sintesajzerjih in samplih, združena s kitarami in evforičnimi refreni. Gre za glasbo, ki jo bogati otroci delajo pod vplivom drog."

Element, po katerem nuraverji še bolj izstopajo od ostalih elektronskih plemen, je njihov videz. Če smo do sedaj videz psy-trancerjev ali drum and bass junglistov opisovali kot najbolj raznobarvne in "odštekane", smo dobili nove standarde. Tudi izvorni rejverji so precej dali na nenavaden videz, fluorescentne barve in kič; nurejverji pa so na smetišču modne zgodovine pustili neugodne čevlje na platformah in se bolj kot temu posvetili vrhnjim oblačilom, ki so lahko nevpadljiva, a to sploh ni zaželeno. Dominirajo navadna oblačila v živih, če ne ravno kričečih ali fluorescentnih barvah, ponovno (kolikič že?) se je vrnila psihedelična hipijada, v modi so celostni kostumi ali maske za oči, perjanice ali zgolj posamični kosi, ki prek videza poudarjajo nov naraščaj elektronsko-kitarske mladine, katere glasba sploh nujno ne zveni čvrsto elektronsko, ampak indie-rokersko s sintesajzerji. Eksplicitno nedoločno. Tak je slog, ki se je iz londonskih četrti najprej sramežljivo splazil v nekaj drugih angleških mest in malce že pognal tudi v Nemčiji.

Trend, ki so mu cinični Angleži sprva pripisovali šest bendov in prav toliko mesecev življenja, je ovrgel slabe prognoze in se začel širiti. Zgodovina nas uči, da so nekatere najbolj zaničevane in zavračane subkulturne glasbene ter kulturne struje močno presegle čas, v katerem so nastale, in se ohranile ter razvile. S tega pogleda je nu rave nekaj, kar ima v svojih nedrjih velik potencial - če se mu bo pridružila še kakšna globalna lastovka tipa The Klaxons, ki bo propagirala elektro-indie hipijevstvo novega tisočletja. Ob pojavu nuraverjev se je zganila tudi industrija; začel je izhajati Super Super Magazine, ki vas popolnoma informira o novih nuraverskih trendih - seveda v navezi s skupinami, založbami, proizvajalci oblačil in dodatkov ter drugimi v glasbeno verigo vpletenimi členi, ki si na račun novih trendov pridobivajo nove uporabnike, kupce, glasbe, obiskovalce partijev - kakorkoli pač že kategoriziramo konzumente sveže kulture.

Sicer se v dobi interneta navdušenje nad izvajalcem lahko ustvarja tudi iz domačega naslonjača, a brez pravih zabav - v tem primeru koncertov ali partijev - bodo še naprej prevladovali elektronski žanri, ki so tržno bolj donosni in imajo razparcelirano publiko. Toda pankrti so trdoživi in glede na to, da je nu rave eden bolj posrečenih spojev dveh glasbenih svetov, ni nujno, da bo propadel.