Born to be Wild

Najprej nekaj o ljubezenskem življenju polžev. Takrat, ko polža strast prevzame, naredi kremenčasto puščico in jo izstreli. Ko zadene drugega polža, je konec njegovega hrepenenja. Brigo moja, pređi na drugoga, reče polž in se lahkonog odplazi v noč. (Prasica!) Podobno je pri nekaterih vrstah moških slinarjev.

O pripravi in uživanju polžev pa za uvod samo to. Traja najmanj štiri ure. Od tega pol ure za pripravo, tri ure in pol pa za žvečenje. Pri tem je popolnoma vseeno, ali žvečite enega ali vseh 34 - v ustih imate tako in tako kar naprej prvega polža. Polžev ni mogoče nikoli do konca prežvečiti, zato se reče: "Če si enkrat jedel polže, si jih jedel vse življenje."

Slavko in Smiljka z Velikega Kornata sta naredila takole: po sveži deževni noči sta šla prek vinograda in nabrala košaro vinogradniških polžev - kako se jim uradno reče, pa ne vem. Bili so manjši kot naši solatojedi polži, skoraj bele barve, nekoliko rdečkasti od vinorodne zemlje - bolj natančno, žgana siena. Potem sta jih oprala, skuhala v slani vodi - deci morja za zraven je bolj ritualni dodatek - kakšen lovor in rožmarin in divji timijan. V skodelici si potem zamešal po svoji vesti in okusu kvasino in olivno olje in sol in poper, že zaradi lepšega se notri namaka vejica rožmarina, od bližnjega trsa sta odrezala palčke, jih ošpičila in z njimi smo potem iztikali polže iz hišic, jih namakali v zmes in žvečili, kot se polži žvečijo. Od tod do večnosti.

1. Tako imenovani alojzijevi zakrknjenci

Nekoč sem prebral recept, po katerem je bilo treba polže najprej stradati štirideset dni. Ni jih treba sicer vsak dan klistirati, kot nas je o svoji postni intimi zmeraj znova obveščal legendarni stradalec Alojzij, ki se je tudi postil po štirideset dni in dlje je stradal, boljše je klatil. Bil je v nekakšnem stanju evforije, ki prevzame tekače na dolge proge, ko se začne v telesu tvoriti endomorfin, zanimiva droga! Polžem, ki sem jih pripravljal po tem receptu, se kaj tako lepega ni dogajalo. Vzel sem pleteno košaro in stopil na avtobus številka devet, ki je postal skoraj pomemben v slovenski literaturi, ker se je zasanjana Mojca, ki je stanovala na koncu proge številka devet, spomnila, da bi napisala šanson kot kakšen Prevert, in prva dva verza sta obetala: "Na avtobusu številka devet sta se srečala mlado dekle in poet ..." Naprej pa nekako ni šlo in sva hotela z Gašperjem pomagati in sva nadaljevala takole: "... in ker deklica ni bila prasica, je vse življenje ostala devica ..." in je bila Mojca užaljena in je bilo šansona konec.

Nazaj k polžem, ki se jim hvala bogu ne mudi. Številka devet me je pripeljala na iztočnico pri Rakovi Jelši, od koder se je tistikrat komot prišlo na barje. Da ne bi hodil tako brez veze s prazno košaro na barje, sem dal not kakšnih dvajset sadik trave in jih pokril s prtičkom in je bilo videti, kot da nese Rdeča kapica k žegnanju. Najprej sem posadil travo, potem pa sem lovil polže. Bili so veliki, sočni vrtni polži, polni polžje polžnosti, in so obetali biti kralji omenjenega recepta. Doma sem jih dal v plastično vedro in prekril s polivinilom. Že čez nekaj dni so skoraj razžrli plastiko in bilo je grdo gledati, kako so lezli skozi luknje na plano. Metal sem jih nazaj in menjaval plastiko, pa ni pomagalo. Potem so začeli poginjati in crkovine nisem bil pripravljen jesti in sem jih s precej slabe vesti vrgel proč. Še zdaj jo imam, če se spomnim, kako sem jih zvlekel na tisto temno podstrešje in jih držal v ujetništvu in stradal do smrti. Nikoli več jih nisem nabiral niti jedel. Kaj mi je treba polže jesti! To so samotna, nedvomno razmišljajoča bitja, travniški Bude s poglobljeno notranjostjo. Ali ste že videli kakšnega polža, ki bi tekal kot blazen po travniku z bajonetom auf in vpil, da gre umret za domovino? No, vidite! Je pa ta odločitev za polže obrodila v genu. Ko je bil Filip star štiri leta in so bili polži pod njegovo osebno zaščito, je po avstralskih obalah nosil transparent Eating snails strongly prohibited!

Opomba: O postu je zanimiva zgodba, ki jo najdemo - seveda - v Švejku. Zdravnik je nekemu požeruhu predpisal strogi post, ampak na koncu je le popustil in rekel, da lahko poje na dan eno jabolko in košček kruha. Z ženo sta narobe razumela in tako je postnik vsak dan pojedel košček jabolka in velik hlebec kruha. S solznimi očmi se je davil s hlebcem, rekoč: "Postil se bom, pa če se razpočim!"

2. Kako pripravimo visokogorskega letečega polža

Najprej mu populimo perje (naše babice so ga uporabile za štolo), odrežemo mu kljun in odsekamo kremplje, potem pa ga pripravimo kot navadnega podivjanega polža. Zraven se poda na hitro popečen levkoplast. V sredini mora biti še rožnat.

3. Lov na žabe

Ko smo bili še v srednji šoli, smo jih lovili takole. Na triglavi trnek primerne velikosti navijemo rdečo volno, ker žabe kot nore skačejo na rdečo barvo in se jih moraš celo otepati. Tako je bilo rečeno in tako smo naredili in šli k ribniku v Rogozi, kjer je bilo v stranskih rokavih veliko žab. Namakali smo trnke in vabili žabe s prijetnimi gibi ali pa s tihim ždenjem utrujenega mrčesa. In niti ena žaba se ni nataknila, ne vem, zakaj. Na srečo smo imeli s seboj zračno puško in smo jih nastreljali kakšnih petdeset komadov. Bilo je sicer nekoliko nereda, ker se je ob zadetku v trebuh grdo razpenil žabji mrest hudo visoko noseče žabe. Veliko lepši so bili gladki zadetki med oči, ampak ti so bili redki. Potem jim je bilo treba odrezati krake. Na kuhinjski deski - razen velike črne ponve in kuhalnice in vilic je bila v borši tudi deska - smo rezali krake in jih dajali iz kože. Najprej je bil občutek strašljiv in si jim vlekel kožo do nožic, ki si jih tudi odsekal, z odporom in neko čudno notranjo drhtavico. Nemara zato, ker se je zdelo, da so na neki način še žive, ali pa zato, ker so bili pred očmi tisti kraki na bakreni ograji, ki so trzali in je kaj vem kdo že - to ni knjiga za elektriko - izumil baterijo in tako dalje. Mimogrede, podobno sem doživel z lignji, ki smo jih lovili na peškapondo na otoku Žutu. Čeprav so bili klinično mrtvi, so se še zmeraj prilepili na prste, ko si jih povaljal v moki in v jajcu, in so bili na tak način živi še takrat, ko si jih vrgel v vrelo olje. To so močni dotiki, posmrtna živost materiala je občutje od onkraj, dotakne se te skozi čas, ki ga še ni in bo nekoč prišel tudi zate.

Krake smo potem povaljali v moki, jajcu in drobtinah in cvrli v ponvi, črni in osmojeni ponvi na bregu ribnika, in veter pade in steklenica gre okoli in je večer, ko ...

"tisoč stvari skrivnostnih pride k meni
in slišim rime rim.
Med ločjem in večerom poznim,
se tiho čudim svojemu imenu". (F. G. Lorca)

Tako v pesmih. Drugače se je pa po navadi končalo s kakšnim kruljenjem domačih in umetnih pesmi, vsesplošnim objemanjem in razglabljanjem o poslednjih rečeh, tudi kakšna solza je bila vmes in kdaj pa kdaj je šel kdo bruhat. Sicer pa se o tem ne da povedati nič novega, odkar je John Steinbeck v Polentarski polici predstavil duševni razvoj pri praznjenju dveh petlitrskih steklenic. Razdelimo ga na naslednje stopnje: "Ko je vino še tik pod grlom prve steklenice - resen in zgoščen pogovor; ko je dva prsta niže - sladki in otožni spomini, še tri prste niže - spomini o starih in srečnih ljubeznih; še prst nižje - spomini o starih in nesrečnih ljubeznih; dno prve steklenice - splošna in neposredna otožnost; prst pod grlom druge steklenice - črn, brezbožen obup; dva prsta niže - pesem o smrti in hrepenenju ; še prst niže - kakršna koli pesem, ki jo zna kdorkoli. Tukaj je konec meritve, čeprav se duševni razvoj nadaljuje, toda ne moremo več trdno reči, katero smer bo ubral. Od te točke naprej se lahko vse zgodi."

Opomba: Žab nisem potem lovil nikoli več. Kdaj pa kdaj sem jih še naročil v gostilni, če so ravno rekli, da imajo posebno ponudbo: sveži žabji kraki. Potem pa še tega ne. Nobene potrebe nimam, da bi jedel žabe, ker se mi zdijo zelo zanimiva in skrivnostna bitja. Žal to skrivnost večkrat povejo preveč na glas in to ljudem ni všeč in jih požrejo.