Morska svojat

Prišli smo v Tin Can Bay, kjer vstaneš ob pol šestih zjutraj samo zato, da si čim bolj na samem z delfinom, ki hodi zgodaj zjutraj na rt pogledat, če so ljudje z ribo že na delovnem mestu. Stojiš do pasu v topli vodi, laguna ima zjutraj skrb zbujajočih 35 stopinj, čez dan za dve do tri stopinje več, gledaš domačine, ki pljuckajo z rokami po vodi, češ, delfin bo razumel in prišel po ribo, potem pa se prikaže plavut in siva senca šine tik pod vodo, ustavi se tik pred teboj, pogleda iz vode s tistim nasmejanim izrazom popolnega zadovoljstva in skrivnega vedenja o že nečem, nalahko potegne ribo iz rok in se obrne vznak, da je še malo cirkusa, potem pa ponovi vajo, tokrat na drugem koncu, da je za vsakogar nekaj. Ob šestih je res najboljše, takrat so v vodi samo trije ali štirje in je tako delfina na osebo nekoliko več. Do sedmih se že nabere do dvajset ljudi, in ko je gostota prevelika, se delfin umakne, in kot da je zamišljen, odplava za najbližjo barko in izgine. Stanje, ki vlada med delfinom in ljudmi, lahko opišemo na dva načina: prvič, ljudje hodijo tja zaradi delfina, in drugič, delfin prihaja tja zaradi ljudi, pri čemer je zgodnji delfin tisti, ki diktira tempo. Ko prideš v Tin Can Bay, imaš že naslednji dan uro navito na pol šestih.

Tin Can Bay je majhen kraj in v nekaj dneh vse poznaš. Tako se poštarka nasmehne, ko se s kolesom vrača od delfina, in pove, da je danes na sporedu mati z mladičem, ki prav tako domuje v zalivu. Ko to novico še svežo prodaš lastnici Kakadu bara, te s prijazno malomarnostjo dopolni, da gre pravzaprav za dva mladiča, lanskega in predlanskega, ki je sicer že velik in bi lahko sam skrbel zase, da pa mati še zmeraj pazi nanj. In res! Okoli poldneva se primaje k obali mlajši pretepač, ki ima nekoliko natrgano plavut, in takoj se vidi, kdo bo po materi prevzel obrt.

Nas z ribami nakrmijo v restavraciji v marini. Tudi mi pridemo ob dogovorjeni uri, sedemo na prostor, ki nam je določen, in odpremo usta. Natakar prime ribo za rep in nam jo spusti v goltanec, mi pa zadovoljno napravimo še en krog po marini, potem pa odplavamo domov. Delfini in ljudje smo na istem - sesalci, ki jemo ribe. Pri čemer pa se moramo ljudje za ribo precej bolj potruditi kot delfini. Saj bi bilo res fino, ko bi prišel zjutraj v službo, naredil preval ali dva in že bi te peljali v restavracijo in ponudili ribo z grebena v poprovi omaki. In medtem, ko prežvekuješ ribo, ki je pripravljena kot zrezek, brez kosti in brez glave, se pravi, brez tistih začudenih izbuljenih oči, ki kuharju povedo, kdaj je riba kuhana, nas pa sprašujejo, zakaj je nismo pustili v morju, kjer je imela v krogu družine in sorodnikov še toliko opravkov, medtem lahko premišljuješ o poti večine živega: pride ven, gre not in pride spet ven. In vendar ni v tem nič strašnega, kajti tisto bitje smo pojedli z ljubeznijo.

Večkrat sem se pogovarjal z vegetarijanci, ki jedo ribe, in nekako medlo so mi poskušali razložiti, zakaj je to nekaj drugega. Na koncu pa se je vendar izkazalo, da gre samo za čutne vtise. Torej: riba je mrzlokrvna, nima kožuščka in nima nog, komaj lahko razločiš, kje je glava in kje se začne trup, živi v elementu, ki ni naš, in tako dalje. Skratka - niso nam podobne. In bližja je podobnost, večja je nelagodnost, če jo zagledamo na krožniku. Nekje v globini je nemara strah, da bi človek v raztresenosti pojedel samega sebe.

Lovec

V nekem avstralskem akvariju imajo razpredelnico z naslovom Who eats who? Kdo koga jé. Namreč - ali morski psi ljudi ali ljudje morske pse. Grafikon je neizprosen - medtem ko pojemo ljudje na deset in deset tisoč ton morskih psov, uspe ubogim kužkom na leto pospraviti komaj kakšnega deskarja in še takrat se izkaže, da je šlo za pomoto ali pa za pasjo radovednost. Krvoločni in brezobzirni lovec je človek in ne žival.

Kormorani na Krki in Soči doslej še niso ugonobili nobenega kajakaša, so pa pospravili velike količine rib. In zato so jim ribiči gorki kar se da in kličejo na pomoč državo, ki naj ukaže varuhom okolja, da lahko vzamejo lovci puške v roke in kormorane streljajo.

Država naj torej zaščiti ribiče pred kormorani. In kdo bo zaščitil tiste, ki so najbolj nemočni in najbolj ogroženi - ribe, ki jih napadajo in eni in drugi? Kormorani in ribe so tisočletja živeli v razumnem ravnotežju, potem pa je prišel človek in je to porušil. V reke vlagajo na tone mladic in več je rib, več je kormoranov. Če hočejo, da jih bo manj, je treba samo nehati vlagati v reke in pustiti, da se narava sama zmeni, kaj bo storila s svojimi otroki. Manj rib, manj kormoranov, dokler ne bo spet tisto ravnotežje, ko je obojih ravno prav. In potem hodimo ob nedeljskih popoldnevih z otroki gledat soško postrv v naravnem okolju in ne na krožniku, in kormorane na drevesu in ne nagačene v naravoslovnem muzeju.

Zadnjič smo brali, kako je nekdo z orožjem napadel lovskega čuvaja, in lovec je dogodek opisal takole: "Ne morete si predstavljati, kako strašen je občutek, ko nekdo meri vate s puško." Čudno, vsak povprečni divji zajec si to zlahka predstavlja.

Naravnost krvoločno rad lovim ribe. Ampak samo takrat, ko sem na morju na kakšnem otoku in na samem. To so intimni trenutki med ribo in mano in ne marava občinstva. Užitki gredo po vrsti takole: prvo vzburjenje je že takrat, ko vržem trnek, ker od tu naprej je vse mogoče. Potem pride padec, ker dolgo nič ni, zato da je potem trzljaj tem slajši. Tisti trenutek, ko začutiš, da je nekaj spregovorilo skozi laks, da si povezan z življenjem, ki visi na nitki, ti pa ga sploh ne vidiš, tisto je najbolj vznemirljivo in spominja na blage orgazme. Od tam naprej je sama svinjarija. Treba jo je sneti s trnka, očistiti in pojesti. Drhtavica na laksu, tisto je bil art, to pa je trivija.

Če rečem morje, potem mislim Kornate. In tam sem jedel morske stvari, ki so bile preproste in najboljše. Brodet, na lešo ali na gradeli, kdaj pa kdaj kakšna hobotnica v solati ali s krompirjem. To je bilo vse. In je bilo največ.

Na lešo

Smiljka skuha ribe tako, da jih skuha. Skrivnost je v tem, da jih je treba znati skuhati. Jaz jih ne znam. V mrzlo vodo je dala kakšen koren in peteršilj, lovor in še kakšno dišavnico, ki je divje rasla okoli hiše, kolobar čebule in celo zrno česna, in ko je zavrelo, je položila noter ribe. Kuhala jih je, dokler niso bile ravno prav kuhane. Kako je to naredila, ne vem, jaz jih razkuham ali pa so še nekuhane. Ribe je potem zložila na krožnik, juho pa je precedila in vrgla not pest riža. Kuhane ribe smo jedli kar tako, prelite z olivnim oljem in popoprane, ko smo se vrnili z mreže, se pravi okoli desete ure dopoldne, in če je šel kdo mimo, so rekli, ajd na marendu!, in on je odgovoril, kot se odgovori, marendo san! Jedli smo s prsti, včasih je kdo kaj namočil v skodelico z oljem in kvasino, ki je bila na mizi in v kateri se je namakala rožmarinova vejica. Če pa ni bilo mišljeno, da se zraven je še juha z rižem, je bilo manj zelenjave ali skoraj nič, ampak ker se to ni zgodilo nikoli, sploh ne vem, od kod imam ta podatek, in ga zavržemo kot nezanesljivega.

Med kuhanimi ribami je bil najboljši pauk - imenujem jo tako, kot so mi povedali, čeprav se že pri sosednjih otočkih reče drugače - strašna riba, rada leži v pesku in čaka, da stopiš na njen črni trn, ki štrli iz sredine hrbta. Posledice so hude, to je živčni strup, veliko hujši kot strup škarpoča, škarpuna, škarpine in škarpene, kar je skoraj eno in isto in me je enkrat doletelo in me je bolelo noter do kosti in pomaga samo, če pičeno mesto v vrelo vodo namočiš, poskusite in povejte! Na Murterju sem videl človeka brez desne roke in so rekli, da ga je pičil pauk. Slavko pa je pripomnil, da je še sreča, ker je levičar. Bogve, če imamo tudi pauke za desničarje.

Opomba: V spominu mi je ostal morski pes, kakšnih 80 centimetrov je imel, ki smo ga najprej namakali v mleku, da je izgubil ostri vonj, potem pa še v razredčeni kvasini, in potem skuhali, kot se spodobi. Prelit z oljem in kvasino in obložen z na debelo narezano čebulo je bil čudovit. Meso se s prsti trga od hrustanca in čebula prigrizuje kot keks.

Stondirana juha

Na potovanju z jadrnico - dirkalni Meteor brez luksuza - sem bil zadolžen za kuhinjo. Ko smo se po celodnevnem lenarjenju po Virskem morju, bodi zdrava Gospa iz Zečeva, zasidrali v samotnem zalivu na pusti strani Paga, sem rekel, da bomo jedli, kar bo pač morje dalo. Ker ni dalo nič, sem se spomnil na recepturo, ki so mi jo povedali na Kornatih. Včasih so bile mreže prazne, samo luknjičasti kamni z vso pripadajočo golaznijo so se zapletli vanjo. In ko so jih mukoma izvlekli iz globine, jih niso s kletvijo vrgli nazaj, pač pa dali v lonec, zalili z vodo, zabelili z olivnim oljem - in je bila juha. Zelo dostojanstveno in brez nepotrebne patetike so se držali rekla: Bodi zadovoljen s tistim, kar je Bog dal, pa čeprav je le kamen.

Takrat, ko ne najdeš nič koristnega za v kozico, ne rib, ne prilepk, ne morskih kumar, takrat nabereš kamnov, ki se jih držijo male pedočke, od tri do pet milimetrov velike so najboljše. Izognemo pa se tistih luknjičastih z golaznijo, ker po enkratnem preizkusu rečemo samo bljak! Ko imaš takole po dva kilograma kamnov na osebo, jih deneš v največji lonec, dodaš vse ostanke zelenjave, posebej neolupljen krompir, za leporečnike rustikalni krompir, za poznavalce lenušček, ker ga ni treba lupiti, greš potem malo naokoli in odtrgaš tu in tam, povohaš, kako diši, in dodaš, kar ti je všeč, lovor naj ne manjka, potem zaliješ s primerno količino olivnega olja, in potem daš nekaj časa mir. Jedli smo to stondirano juho in zelo resno ogledovali kamenje, če je nemara še kaj gor, kajti pri kosti je najboljše, čeprav gre za kamen, potem pa smo tisto oglodano kamenje čez ramo metali v vodo, da je v mogočnih curkih škropilo daleč naokrog.

Pozna večerja. Ko mi je rasel otrok iz drugega življenja, sem srečal pravljico o juhi iz kamna. Šlo je za nekega prebrisanega vojaka, ki je babo prepričal, da ima kamen, s katerim lahko narediš odlično juho. Posodila mu je lonec in je dal kamen vanj, potem jo je naprosil še za nekaj zelenjave, začimb in mesa in na koncu je naredil res dobro juho - in to skoraj samo iz kamna! Potem pa je babi za velike denarje prodal tisti kamen.