23. 9. 2007 | Mladina 37 | Kultura
Morska svojat
Škampi so kanibali. Jedo škampe
© Tomo Lavrič
Prišli smo v Tin Can Bay, kjer vstaneš ob pol šestih zjutraj samo zato, da si čim bolj na samem z delfinom, ki hodi zgodaj zjutraj na rt pogledat, če so ljudje z ribo že na delovnem mestu. Stojiš do pasu v topli vodi, laguna ima zjutraj skrb zbujajočih 35 stopinj, čez dan za dve do tri stopinje več, gledaš domačine, ki pljuckajo z rokami po vodi, češ, delfin bo razumel in prišel po ribo, potem pa se prikaže plavut in siva senca šine tik pod vodo, ustavi se tik pred teboj, pogleda iz vode s tistim nasmejanim izrazom popolnega zadovoljstva in skrivnega vedenja o že nečem, nalahko potegne ribo iz rok in se obrne vznak, da je še malo cirkusa, potem pa ponovi vajo, tokrat na drugem koncu, da je za vsakogar nekaj. Ob šestih je res najboljše, takrat so v vodi samo trije ali štirje in je tako delfina na osebo nekoliko več. Do sedmih se že nabere do dvajset ljudi, in ko je gostota prevelika, se delfin umakne, in kot da je zamišljen, odplava za najbližjo barko in izgine. Stanje, ki vlada med delfinom in ljudmi, lahko opišemo na dva načina: prvič, ljudje hodijo tja zaradi delfina, in drugič, delfin prihaja tja zaradi ljudi, pri čemer je zgodnji delfin tisti, ki diktira tempo. Ko prideš v Tin Can Bay, imaš že naslednji dan uro navito na pol šestih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
