Rockovske veselice

Slovensko glasbeno občinstvo je zelo specifično. Dokazov za to je veliko, od poslušanja čestitk in pozdravov do kronične odvisnosti od solzave hrvaške pop scene. Ko so na plesišča, v dvorane, na veselic začeli najprej sramežljivo, potem pa skozi glavna vrata začeli vletavati goveji bendi in so celo nekateri kitarski bendi začeli snemati narodnozabavno glasbo, se je zdelo, da je slovenski rock'n'roll dokončno potonil. Ljudje žurajo na vse od turbo do rocka.

Težko je namreč reči, ali sploh še obstaja razlika med rock festivalom in veselico, sploh če vemo, da je splošno rabljen že tudi izraz rock fešta, rock veselica ... Sinonim za to je postal nekdaj ugleden rock festival, sedaj pa res rock veselica Rock Otočec, na katerem je letos nastopil tudi harmonikar Lojze Slak. Vseeno pa Franci Kek, organizator Otočca, pravi, da obstajajo zelo natančno začrtane meje rock'n'rolla: "Že Saša Lendero, kaj šele Atomik Harmonik ne morejo na naš festival." Kaj pa Slak, a ni to še bolj oddaljen koncept? "Slak je bil presenečenje, sploh ni bil na plakatu, podobno, kot sem hotel pripeljati Drnovška. To ne pomeni, da ljudstvo vabimo z Drnovškom ali s Slakom. Tudi na malem odru je oktet pel priredbe rockovskih komadov ... imeli smo vrhunske harmonikarje. Toda to ni tisto, kar bi dal na glavni oder." Je pa vprašanje, kaj ostane od rocka, če pogledamo samo del dejavnosti, ki jih je letos ponudil Rock Otočec: štirideset glasbenih skupin, gledališče, Radio Ga-Ga, Improleptiko, projekcije dokumentarcev Rock Otočec in skritih kamer Francija Keka, zabavne igre v blatu, izbor miss blata, izbor miss mokre majice, nogomet v blatu, igre s kajaki, odprti mikrofon, jutranjo aerobiko, festivalski časopis Rock Otroček, iskanje zaklada Najdi.si, vedeževalko, maserko, odbojko na mivki, nogomet na napihnjeni blazini, pranje in sušenje oblačil, kopanje v Krki, bungee trampolin, kreativne delavnice (frizerska, literarna, novinarska, izdelovanje figur iz balonov, poslikava telesa, risanje s pastelnimi barvami), nedeljsko mašo, merjenje holesterola, sladkorja in prisotnosti alkohola, seznanjanje s podnebnimi spremembami in gensko spremenjeno hrano...

Pa vendar se zdi, da se rock nekako ne da. Ne glede na šale z okteti in nedeljskimi mašami z aerobiko so vsi organizatorji rockovskih festivalov, pa naj gre za Večerov oder na Lentu ali Rock Sevnica, veliki nasprotniki narodnozabavne scene. Matej Leskovšek, organizator sevniškega rockovskega festivala, ki ima večne težave z dežjem, pravi da je le en razlog, zakaj nad prizorišče festivala ne postavijo šotora: "V trenutku, ko bi to storili, bi bilo vse skupaj videti kot veselica." Smiljan Kreže, tradicionalno rockovskega mariborskega festivala Piše se leto, ima drugačen odgovor. Po njegovem je glasba bolj kot na rock in veselico razdeljena na dobro in slabo. "Veselica je v trenutku, ko jo tako zastaviš. Ljudje pač gredo nekam pit. Vse je odvisno od izvajalcev, ki nastopajo. Osebno turbo folk izvajalce zavestno ignoriram."

Pri nas so poletni festivali postali del rock'n'rollovske scene, hkrati pa omogočajo, da se je turbo vsaj malo ločil od rocka. Kljub temu je do festivalov izredno kritičen Gregor Tomc, saj trdi, da na normalni sceni rockersko tradicijo in ustvarjalnost podpirajo male in srednje velike dvorane, teh pa pri nas (še) ni: "Ta poplava festivalov je res zanimiv pojav. Po mojem kaže na nerazvito glasbeno sceno. Če ni dovolj normalnih koncertnih prostorov in rednega nastopanja; če ni več izdajanja cedejev, internetna prodaja pa še ni zaživela; če mediji rock ignorirajo ('razvedrilni' program nacionalne teve upošteva v glavnem okus ljudi iz kmetijske branže, pop teve sploh nima lastnega zabavnega programa, velika večina radijskih postaj vrti le mainstream pop itd.), potem ne preseneča, da rock scene ni oziroma da se omejuje na občasno festivalsko dogajanje. Lahko rečemo, da se zgodovina ponavlja: v šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo imeli v drugi Jugi prav tako poplavo popevkarskih festivalov iz ne tako zelo drugačnih razlogov."

Generacija Siddharta in generacija Dan D

Pa vendar so na letošnjih poletnih rockovskih festivalih poleg nedoločljivih količin piva in trave udeleženci konzumirali tudi velike količine rockovskih električnih kitar. Komu naj se električna kitara zahvali za to, da ni pozabljena, pa je že drugo vprašanje. Je to Siddharta, ki je rock, v sicer več kot spolirani obliki, vrnila med mladež, je to Dan D, ki se je z vztrajnostjo vsako poletje vračal na odre, je to velenjski Šank rock, katerega člani so se ponovno združili in presenetili sami sebe, ali so to bajkerji, ki so na svojih žurkah vztrajali vsa zadnja leta in zaradi tega (oziroma tudi zaradi tega) veljali za ostarele, konservativne veterane? Kakorkoli že, nekaj bendom se imamo zahvaliti, da se je rock'n'roll to poletje vrnil na slovenske žurerske odre in vsaj za hip zasenčil turbaše.

Pošteno je najprej omeniti Siddharto. Po mnenju organizatorjev naj bi zadnja leta njeni člani postali manj naduti, bolj sprejemljivi za publiko, še vedno pa so zelo dragi, tako da si jih vsak obrobni festival le ne more privoščiti. Siddharta je imela lani serijo klubskih koncertov, letos pa je vse poletje nastopala po Sloveniji. Enak repertoar, občinstvo pa je bilo povsod zadovoljno. Tudi sociolog in eden od začetnikov slovenskega punka Gregor Tomc misli, da je boysimforockerska Siddharta še vedno največji slovenski rockovski bend. Vendar ji Tomc vseeno marsikaj zameri: "V slovenskem prostoru je težko govoriti o velikih bendih. Problem ni le v majhnosti prostora, ampak tudi v nerazviti koncertni sceni. Nobenemu od novejših bendov se tudi ni uspelo prebiti v tujino, celo v prostor nekdanje Jugoslavije ne. Vprašanje je, zakaj. To, da so iz Slovenije, jim prav gotovo ne pomaga. Mislim pa, da v bendih tudi ni pretirane predanosti umetnosti. Prehitro se zadovoljijo z uspehom doma." Kakorkoli pa se Siddharti doma ne godi slabo: ima visoko tarifo in nizke potne stroške. Poslušalci pa so še vedno zadovoljni.

Drugi, ki jih lahko štejemo med prebudnike nove rockerske scene, so člani novomeške skupine Dan D, ki so že nekaj let na odrih z bolj ali manj enakim programom. S svojim kitarskim pop rockom konec koncev ne pomenijo nobene osvežitve, ne ponujajo nobenih novih zamisli, pa vendar se ob njih takole poleti zvečer fino spije kako pivo ali dva. Sicer pa so stalni obiskovalci Rocka Otočec. Dan D v zadnjem času razširja delovanje in zdi se, da mu je letošnji nastop na mariborskem Piše se leto, kjer je igral s Siddharto, z Laibachom in s Šank rockom, prinesel dokončno uveljavitev. Franci Kek pravi, da so bili fantje dobri ves čas, a niso imeli nikogar, ki bi se ukvarjal z njimi, nikogar, ki bi jih prodal medijem. "Zdaj vse to imajo. Dobro založbo in dobro ploščo." Rajko Muršič, etnolog, pa v zvezi s skupino Dan D ne vidi kakega velikega mita: "Organizatorji masovk morajo poskrbeti, da bo dovolj glasbe za mularijo in za njihove starše. Dan D je melodičen bend, kot smo jih v zadnjih letih sicer že imeli nekaj. Zdi se trajnejši, najpomembnejše pa je, da dobro zapolni medgeneracijski prostor." Pa še povsem matematični odgovor na vprašanje o skupini Dan D in o Siddharti: "Dan D in Siddharta skupaj lahko zbereta toliko ljudi kot Saša Lendero. Razmerje je ena proti ena," računa Smiljan Kreže. Rock je torej lahko tudi biznis.

Fenomen Šank rocka

Stalnica med rock in pivo bendi pa so nedvomno veterani Šank rock. Ponujajo čisti kitarski rock, slovenski odgovor na sweet metal. Šank rock je imel letos maja in junija po Sloveniji kar dvajset koncertov, pa še nadaljnjih osem, ampak velikih, julija in avgusta. Šank rock pomeni hkrati tudi biznis, saj se na njegovih feštah skoraj nikoli ne zbere manj kot tisoč poslušalcev. Organizatorji skupini zamerijo, da igra kjerkoli, saj zato ni zanimiva za festivale, ki hočejo predstaviti kaj novega. Eden izmed njihovih stalnih spremljevalcev jih slikovito opiše: "Kamorkoli gredo, razen v Ljubljani in Prekmurju, imajo tisoč do dva tisoč poslušalcev, punce v prvi vrsti kričijo, mulci pa pojejo tekste, ki so nastali pred njihovim rojstvom." Abonirani so na Pivo in cvetje in občinstvo se jih sploh ne naveliča. So konstanten bend za komunalne hale, športne dvorane in šotore. "Ljudje so videli, da je eno glasba v živo, eno pa kar nekaj. Nerockerske izvajalce smo prisilili, da so začeli nastopati z živimi bendi," ugotavlja Matjaž Jelen, pevec Šank rocka. Zakaj pa imajo toliko zvestega občinstva? "Ko bend gre čez neko mejo nastopov in kilometrine, se posveti publiki. Nimamo velikih zahtev, stojimo na realnih tleh in se učimo od publike," pravi pevec trenutno najobiskanejšega rock benda pri nas.

Poleg teh trdih rock temeljev, pa so letošnjo rock festivalsko sezono zaznamovali tudi nekateri nepričakovani bendi. Eden od vrhuncev je bila nedvomno vrnitev hrvaških Majk, ki so se z Baretom po nekaj letih vrnile na odre in so hudo razveselile svoje navijače. Nastopi v Cvetličarni, Ortu in na festivalu Rock Sevnica veljajo za največja "šopaška" doživetja poletne sezone. Že lani se je vrnil sicer veliko starejši Buldožer, kar je kritika pospremila z mešanimi komentarji, kljub temu je letos z uspehom "ružil" po Lentu in na Rocku Otočec. Še vedno je velika paša za oči Laibach. Tudi letos je imel nekaj velikih koncertov, razprodal je dva nastopa v domačih krajih in napolnil dvorano v Mariboru. Laibach je podobno kot pred časom Siddharta ugotovil, da je vrnitev v domače kraje lahko tudi povsem stabilna gospodarska dejavnost. Poleg teh starih mačkov, sta še dva benda letošnje poletje izkoristila za nastope na festivalih in obilo promocije. Drugi album je bil razlog za nastope Melodroma, melodični odštekanci so godli na Lentu in na Rocku Sevnica. Smiljan Kreže jih vseeno uvršča med specifične bende, ki ne morejo pritegniti tipične rockovske publike. Franci Kek pravi, da ne gre za tipičen festivalski bend, ampak bolj za ansambel za samostojne nastope, Rajko Muršič pa misli, da je Melodrom enostavno predober za širše občinstvo. In če je Melodrom melodičen, je Frozen Child, ki ga akademska kritika ne ceni prav visoko, češ da pač preprosto posnema klasične vzorce iz tujine, zelo glasen, metalen, včasih celo satanističen bend. Na letošnjem Lentu je nastopil kar dvakrat in publiko, milo rečeno, prebudil. Morda se je rockovska publika to poletje resnično dovolj prebudila, da se bodo v naslednjih sezonah festivali in festivalčki dokončno otresli turbo imidžev.