Vladar slovenskega filma

"Zadeve so videti nekako tako: na eni strani umetniki (filmarji, igralci, slikarji ... praviloma moji pajdaši), na drugi strani Igor (tudi moj pajdaš), med njimi pa "smrtno nevarna" polemika, ki ji v taki obliki ne moremo biti priča prek medijev (nekaj na to temo lahko vidimo v blogu moje sestre Smile). Eni in drugi v žaru "borbe" (umetniki vs birokrati kao, kdo je koga zajebal itd. ...), jaz pa med njimi kot amortizer (da ne pride do prelivanja krvi). Nocoj se je še dobro končalo, čeprav je prišlo do neposrednega soočenja (drugače gre običajno posredno, prek mene)," je dogajanje ob šanku po koncertu Esme Redžepove v svojem blogu opisoval Bojan Hajdinjak, sicer proizvajalec vrhunskih ojačevalnikov in druge avdiofilske opreme. Tisti Igor, ki so ga umetniki hoteli tepsti, pa je bil generalni direktor direktorata za medije na ministrstvu za kulturo Igor Prodnik. Najbrž najbolj osovražen višji državni uradnik v najnovejši slovenski zgodovini. Postal je neke vrste vladar slovenskega filma in vsega, kar sodi zraven, ki avtoritarno ukazuje, kaj je dobro in kaj ne, kaj se bo snemalo, kdo bo dobil sredstva iz Filmskega sklada RS ... Po novem je postal tudi v. d. direktorja Filmskega sklada in hkrati pomočnik predsednika nadzornega sveta Filmskega sklada. Poleg tega je predsednik nadzornega sveta druge slovenske filmske institucije, Viba filma. Mnogi se sprašujejo, zakaj minister za kulturo Vasko Simoniti dovoli svojemu podrejenemu, da je neprestano v sporu s filmsko srenjo, da se nad njegovimi dejanji zgražajo mediji in da celo državne ustanove in sodišča opozarjajo na nepravilnost njegovih dejanj, vendar jih ignorira. Minister pa pogosto poudarja, da je v slovenskem filmu vse lepo in prav ... Tisti, ki malenkost bolje poznajo lik in delo ministra Simonitija, pravijo, da pravzaprav ne gre za nič nenavadnega. Ministrstvo za kulturo je javnost ob imenovanju Igorja Prodnika na čelo Filmskega sklada obvestilo, da ni nič hudega, če bo omenjeni gospod tudi v. d. direktorja Filmskega sklada, saj „v okviru položaja generalnega direktorja Direktorata za medije na Ministrstvu za kulturo do nadaljnjega ne bo vodil postopkov ali odločal v zadevah, ki se nanašajo na Filmski sklad Republike Slovenije - javni sklad“. Kjer bo sicer odločal na položaju direktorja.

V Filmskem skladu po mnenju poznavalcev zdaj vlada razsulo. Prodnik pa je posredno in neposredno zamenjal že številne ljudi, ki so nasprotovali njegovim zamislim. Njegova zadnja žrtev je bil nedavno imenovani v. d. direktorja sklada Denis Miklavčič. Kot je povedal, so ga odstavili, ker ni hotel uresničevati odločbe o realizaciji letošnjega programa Filmskega sklada, saj je bil ta pravno sporen. Nadzorni svet ga je odstavil, ker so tako zahtevali na ministrstvu za kulturo. A Prodniku je z njegovimi dejanji, kot se je ironično izrazil eden izmed filmarjev, uspelo, če nič drugega, združiti slovensko filmsko srenjo, ki velja za vse prej kot enotno. V boju proti skupnemu sovražniku Igorju Prodniku.

Filmski disident

Kdo je v bistvu možak čokate postave in mrkega videza - vsaj na fotografijah v slovenskih medijih je tak - in kdo mu je dal enormno moč odločanja o slovenskem filmu? Odgovor na to vprašanje je dokaj težak, ker je Prodnik v filmskem svetu precejšen anonimnež, ki ni posnel nobenega celovečerca, niti televizijskega, drugi filmarji pa ga menda vse prej kot cenijo. Nekateri ravno v tem vidijo razlog za njegov gnev in gonjo proti slovenskim filmarjem. Nikoli se ni izpostavljal v medijih in govoril o sebi, tako da krožijo o njem številne govorice in namigovanja. Najbolj razvpit trač je bil, da se je nekoč ukvarjal s snemanjem pornografskih filmov; to naj bi bil počel v Nemčiji v devetdesetih letih. Prodnik je v zvezi s tem nekaterim novinarjem odgovarjal, da gre za vprašanja zasebne narave. Iz novejšega časa pa je zgodba, kako bi se moral skupaj z nekdanjim v. d.-jem direktorja Filmskega sklada Stanetom Malčičem pojaviti na slovenski stojnici na festivalu v Cannesu, toda zbrani so ga morali čakati kar nekaj časa. Za zamudo se je opravičil z razlago, češ da je malce snemal bolide formule 1, ki so dirkali v sosednjem Monaku ...

Prodnik je bolj kot ne veljal za posebneža že v študentskih letih, saj se kolegi menda niso družili z njim, ker naj bi bil imel precej zapleten značaj. Poleg filma ga izredno zanima tudi fotografija, še posebej pa je avdiofil; njegovi članki se pojavljajo na nekaterih spletnih straneh, namenjenih ljubiteljem vrhunskih avdionaprav. O njem je mogoče največ izvedeti prav iz intervjuja za eno takšnih spletnih strani HIENDFI. „Predvsem sem filmski režiser. Rodil sem se v Črni na Koroškem, kjer je bila v moji mladosti nad župnijskim hlevom majhna kinodvorana. V njej so enkrat do dvakrat na teden vrteli filme. Ogledal sem si skoraj vse filme, ki so bili takrat na sporedu. V eni od teh projekcij sem videl film Lepotica dneva Luisa Bunuela in moja usoda je bila s tem filmom zapečatena. Moj prvi pravi stik s filmom pa je bil na akademiji - AGRFTV, kjer sem bil med precej opaženimi avtorji. Že za časa študija sem prejel veliko nagrad za svoje kratke filme (zlata ptica za film o slikarju Tisnikarju, nagrada za izvirnost v Oberhausnu za film Josipdol, zlata medalja v Beogradu za film Osebno življenje skulpture, in to v času, ko Emir Kusturica ni prišel niti v finale, čeprav sva imela istega snemalca - Vilka Filača). Bil sem tudi edini, ki so mu še za časa študija ponudili, da posname celovečerni film. Film so mi ponudili moji profesorji na akademiji, in sicer režiserja Jože Gale, France Štiglic in takratni profesor za zgodovino filma in dramaturgijo Vladimir Koch. A jaz sem bil takrat preveč zagnan in sem imel v glavi čisto druge teme, kot pa je bila tema, ki mi je bila ponujena. Ponujena mi je bila zgodba, povezana z NOB, v njej pa se nisem našel. Ko sem ponudbo za režijo filma zavrnil, so mi bila naenkrat pri nas glavna vrata za vstop v filmsko produkcijo zaprta, tako da sem se skozi filmsko področje od takrat moral prebijati izključno skozi stranska vrata. Velikokrat sem se loteval tem, ki se jih drugi niso upali. To so bile teme o propadanju kmetij in kmetov, njihovi osamljenosti, problemu dela, brezizhodnosti mladih, štrajku študentov, povojnem poboju ...“ je razlagal Prodnik, ki se ima za neke vrste slovenskega filmskega disidenta. O slovenskem filmu pa nima posebej dobrega mnenja, saj pravi, da je “slovenski film zadnjih deset let večinoma le naivno odslikavanje nekega časa in prostora ali nekih drugih dolgoročno nepomembnih stvari, vključno z zadnje čase tako opevanimi filmskimi izdelki. Zame je to premalo, saj sem, kot sem že omenil, pristaš tega, da je pravi film nekaj več kot le odslikavanje trenutnih težavic. V sebi mora nositi vsaj delček vizije in katarze, vse drugo so cesarjeva nova oblačila.“ In ker film gleda iz tega zornega kota, nikoli ni mogel biti „in“. „Moram reči, da bodo skoraj vsi slovenski filmi, ki so bili v zadnjem času posneti, dolgoročno gledano le slovenska folklora. Tudi najuspešnejšemu slovenskemu filmu zadnjih let manjka nekaj, da bi mu rekel: "To je pravi film." Kljub temu, da je edini dobil pomembnejšo (debitantsko) nagrado v Benetkah. Filmu nekaj manjka, ima napake in pomanjkljivosti, ki niso značilne za pravi ("veliki") celovečerni film,“ recimo meni o filmu Kruh in mleko. Njegova vizija slovenskega filma so tranzicijske teme, pet jih je, ki pa se jih nihče ne upa lotiti. Recimo zgodba o nekdanjem novinarju Miru Petku. „To je tema za na film. Povsod drugod bi že pisali scenarije o tem. Pri nas pa se ukvarjamo s tabletkami, švercarji ... Če že snemamo filme o propadlih študentih, njihovih propadlih ljubezenskih zvezah, o tabletkah ekstazija in tihotapljenju ljudi čez mejo, morajo po mojem mnenju biti te teme drugače predstavljene, kot je to v naših filmih, za katere gre (za takšne, kot so) sorazmerno veliko denarja. Filmi morajo biti posneti tako, da izveš stvari, ki jih prek časopisa ali za šankom ne izveš. So stvari, ki ti jih lahko prikaže le film, ki združuje vse kategorije umetnosti in ima neverjetno moč, da gre naravnost v tebe. Zelo pomembna pri vsakem umetniškem delu je katarza.“

Prodnik naj bi se imel tudi za nekakšnega političnega disidenta, saj naj bi bil eden prvih, ki so se ukvarjali s političnimi temami v slovenskem filmu. Dva njegova dokumentarca naj bi bili prikazali šele po osamosvojitvi, RTV-jevci pa naj bi se bili hvalili s tem, kaj vse so že nekoč snemali. Nekateri njegovi filmi naj bi bili končali v bunkerju, vendar marsikdo o tem močno dvomi. Spor z RTV-jem naj bi bil izbruhnil zgolj zato, ker se je menda nad njegovimi izpadi pritoževala filmska ekipa. Njegova filmska bera pa je precej skromna, na spletni strani Filmskega sklada, ki ga sedaj vodi, je omenjeno, da je posnel le šest kratkih filmov. V resnici na njej manjka kar nekaj njegovih filmskih stvaritev. Recimo alpinistični film El Sfinge pa videospot za prvaka koroško-štajerskega countryja Pidžija Rad se vračam na Koroško. Posnel je tudi pravi politični dokumentarec o umoru Ivana Krambergerja Ivek, kdo te je ubil, leta 1995 z velenjsko televizijo VTV. A dokumentarec o potencialni prvi politični likvidaciji v samostojni Sloveniji ni bil zelo odmeven. Prodnik se je tudi hudoval, da ga nacionalka ni nikoli predvajala. Vsekakor pa ni končal v kakšnem bunkerju, temveč na kasetah VHS, ki so na voljo v večini splošnih slovenskih knjižnic.

Mogoče je ravno njegovo domnevno disidentstvo prispevalo k temu, da je iz čisto anonimnega državnega uradnika postal nadzornik slovenskega filma in drugih medijev.

Uradnik

Državni uradnik je postal v začetku leta 1992, ko ga je minister za kulturo Andrej Capuder vzel k sebi kot svetovalca za film in kot človeka, ki naj bi ustanovil slovenski filmski inštitut. Toda ta zamisel je potem zamrla. Prodnik pa je padel v nemilost pri naslednjih kulturnih ministrih. Pod Sergijem Pelhanom je bil premeščen na oddelek za knjižnice. V času ministrovanja Jožefa Školča pa so ugotovili neracionalno ravnanje s proračunskim denarjem za knjižnice. Prodnika so kazensko premestili v sektor za kulturne pravice manjšin in razvoj kulturne raznolikosti, ki je bil povrhu v dislocirani enoti kulturnega ministrstva. S političnim obratom na Slovenskem se je zgodil tudi preobrat v življenju tedaj pozabljenega državnega uradnika. Novi minister Vasko Simoniti ga je povabil k sebi kot vodjo kabineta. Mogoče tudi zato, ker je najbolje poznal razmere na ministrstvu, saj naj bi bil številne dogodke, ki so se zgodili tam, tudi dokumentiral. Sledilo je ustoličenje na položaj direktorja direktorata za medije in začetek kultiviranja slovenske filmske scene. Ponovno je hotel uresničiti pozabljeno zamisel o filmskem inštitutu, v katerega naj bi se preoblikoval Filmski sklad. Kljub načrtom je zamisel spet malce utonila v pozabo. Po govoricah sodeč naj bi počasi imel dovolj njegovih konfliktov tudi sam minister za kulturo Simoniti. Ureditev razmer v Filmskem skladu naj bi bila ena njegovih zadnjih priložnosti.