Neujetost v čas

Še pred nekaj meseci je fotografski arhiv Diega Andrésa Gómeza ležal na tleh v kotu pisarne studiobotasa. Fotografije, negativi, diasi so bili v najrazličnejših vrečkah, papirnatih, plastičnih, škatlah, fotografskih in kar nekakšnih, kuvertah, popisanih in pa tudi čisto belih ...

"Nemogoče," mi je spontano ušlo.

"Mogoče," je mirno odgovoril oblikovalec Boštjan Botas Kenda. "Osmega oktobra bo na otvoritvi razstave tudi knjiga."

In knjiga je tu.

Seveda to ni klasična monografija. Zares ne vem, ali bi bilo sploh spodobno, da bi bila Diegova fotografska zapuščina lično zložena v očarljivo knjigo. Omalovažujoče bi bilo poskušati na tak način ujeti razsežnost njegove duše, njegovega dela. Diego je bil vendarle fotoreporter, ki je neprizadeto fotografiral filmske zvezde v Cannesu, se vrnil domov in še isti dan prizadeto spremljal bosanske begunce na ljubljanski železniški postaji. Za Mladino. Zase. Samo Diego je na isti film ujel srbskega generala Ratka Mladića in Prešernovega nagrajenca Borisa Pahorja. Seveda pa to ne pomeni, da njegova fotografska dediščina v knjigi ni formalistično urejena. Oblikovalec se ni prepustil naključjem. Dolge pole papirja, na katerih so varno spravljeni njegovi in naši skupni spomini, fotografije, ki sestavljajo njegovo in naša življenja, je pospravil v škatle. Te so prav take oblike in velikosti, kot so zdaj že izginjajoče škatle za fotografski papir, prav take škatle, v kakršnih so fotografi imeli spravljene svoje negative v Mañani, fotografskem studiu, ki sta ga imela precej časa skupaj z Miho Frasom. Fotografije, ki jih lahko razpostavimo pred sabo, so družinske, ganljive, pomenljive, pa tudi naivne, popotniške, manj spektakularne, manj skrivnostne. Če smo formalisti, celo opazimo, da so pri nekaterih posnetkih estetske norme nekoliko mlahave, obrtna izvedba nepomembna. Zato pa se prav pri vseh avtorjevo pripovedovanje prebije v ospredje.

Diego Andrés Gómez (1961-2005) se je leta 1983 iz Buenos Airesa preselil v Slovenijo, v materino domovino, tudi zato, vsaj tako sem ga nekoč razumela, ker se v Argentini Slovenci prav tako ločujejo na naše, potomce ekonomske emigracije, in vaše, povojne politične emigrante. Med vašimi naj bi bil Diego manj zaželen gost zaradi indijanske krvi, ki je bila očetova dediščina, je dejal. Takoj je na nas naredil vtis s svetovljanstvom, ki je dišalo po eksotiki, pa tudi z neposrednostjo, ki ni bila vedno prijetna. Zakaj Slovenke tako malo daste na svojo zunanjost, je dejal, in te mirno gledal v oči. Ker je bil izobražen operater za radijske postaje, šolan tonski mojster, se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, delal na Radiu Študent in počasi spoštljivo objel fotografijo. Kot Mladinin fotoreporter je v začetku devetdesetih let dokumentiral najprej desetdnevno vojno v Sloveniji, pozneje na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Vojne ni jemal kot spektakel. Na njegovih fotografijah je ujeta človeškost trenutka.

Mañana, podjetje, kjer so se ukvarjali predvsem z razvijanjem črno-belih filmov in izdelavo fotografij še v temnici, je hitro postala legendarna. Ali Žerdin jo imenuje kar fotografska akademija. Mojster, Diego, si je, kadar se mu je pač zazdelo, vzel tudi debelo uro in še več, da te je poučil o kompoziciji, svetlobi in še marsičem drugem. Tudi o pravilih kapitalizma, recimo. Če bi zapisala, da smo mu bili vedno hvaležni za to, bi se nesramno zlagala. Le komu se ljubi vsakič, ko dvigne film, poslušati, kaj vse je naredil narobe! Ampak, kot pravi Ali, cela generacija mlajših fotografov, zdaj fotografov srednje generacije, je plod mešanice mojstrove ležernosti in strogosti.

Številne fotografije so bile že tolikokrat videne, da so postale kolektivna last. Spomnim se begunske deklice z ljubljanske železniške postaje. Obup, trpljenje, uničenje so spraznili njen pogled. Ob njej stoji manjši brat, ki se ji zafrkljivo smeji. Mislim, da je ta fotografija preglasila vse besede, ki so prikazovale ta grozotna leta v razpadajoči Jugoslaviji.

Ali pa tista fotografija, ki je dobila ime 'lizika'. Ervin Hladnik Milharčič piše, da so vsi posneli tankovsko kupolo, ki je odletela z vozila, letela petdeset metrov po zraku in se s cevjo zapičila v zemljo. Ampak, tako gre njegova pripoved, vsi drugi so hiteli mimo, saj je bil to tisti hip najnevarnejši kraj na svetu. Diego pa si je vzel čas, počakal, da je sonce zašlo in pritisnil na sprožilec. Vukovarsko bojišče se je pokazalo v tonih, kakršne so holandski renesančni mojstri uporabljali za prizore z Golgote, so Ervinove besede.

Tu so še fotografije vseh drugih otrok, tudi srečnih, pa portreti deklet, politikov, seveda prijateljev ... Vsebina škatle naredi vtis zaradi Diegove fotografske širine, neujetosti v čas, prostor ali pa kakršenkoli že sistem.

V New Yorku so v Mednarodnem centru za fotografijo (International Center of Photography) te dni odprli razstavo Gerde Taro, fotografinje, ki je skupaj z legendarnim fotoreporterjem Robertom Capo spremljala špansko državljansko vojno. Večino njenih fotografij lahko prvič vidimo sedemdeset let po njeni smrti. "To je resnično odkritje," je na otvoritvi dejal direktor Willis E. Hartshorn, direktor I.C.P.-ja. In zakaj je bilo treba na to 'odkritje' čakati toliko let? Naj se sliši še tako prostodušno, težava ni v njenih fotografijah (znano je, da je zaradi pogodb, ki jih je imel z najrazličnejšimi časopisi, marsikateri njen posnetek podpisal Rober Capa), temveč so vzroki precej bolj banalni. Robert Capa je imel za seboj brata, agencijo, uredništva, in ti so zaradi različnih interesov zgradili in vzdrževali njegovo zvezdniško podobo, tudi po njegovi smrti. S svojim dramatičnim življenjem in očarljivim videzom jim je pri tem šel zelo na roko. Ampak Tarino življenje ni bilo nič manj romantično. Njen pogreb v Parizu je pritegnil na tisoče žalujočih, ki so videli v njej idol boja proti fašizmu. Pa vendar je bila zelo hitro pozabljena. Je že tako, da mora tudi nad podobami vzornikov nekdo bdeti, da jih ne izbrišemo iz kolektivnega spomina.

Za Diegom ne stoji nobena večja institucija. Z legendarnostjo so ga obdali prijatelji. Brez patosa, večinoma tudi brez sentimentalnosti. Spontano, nekoliko nostalgično, včasih celo frivolno. In vedno zelo, zelo iskreno.