Uničevanje s soglasjem

Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je sedemnajste Dneve evropske kulturne dediščine posvetil arhitektu Jožetu Plečniku. S posebno zloženko s programom prireditev je organizator uvodoma opozoril, da je zaradi arhitektove "zapuščine zgodovinski spomin nanj neizbrisljiv".

Nekoliko presenetljiv nagovor, ko pa je vse bolj očitno, da prav posamezne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) podpirajo brisanje zgodovinskega spomina v našem prostoru. Ob uveljavitvi tržne ekonomije in vstopu Slovenije v Evropsko unijo ter s tem povezanih novih naložbah je marsikoga skrbelo za usodo našega prostora, saj so mnogi investitorji v želji po dobičku povsem brezbrižni do okolja. Bojazen očitno ni bila odveč. Preseneča pa, da tudi najagresivnejši in najbolj arogantni posegi v prostor dobijo pozitivno mnenje spomeniškovarstvene službe. Soglasje pristojne enote ZVKD je postalo alibi za izdajo gradbenega dovoljenja za strokovno najproblematičnejše posege na varovanih ali zaščitenih območjih, tudi kadar so ti posegi v nasprotju s predpisanimi urbanističnimi pogoji.

Naj navedem le nekaj najbolj bolečih primerov. Na pobočju Grajskega griča v Ljubljani se gradi petetažni blok z dvanajstimi, tudi po velikosti nadstandardnimi stanovanji. V veljavnem odloku o prostorskih ureditvenih pogojih je zapisano, da mora novogradnja upoštevati "višino in členjenost obstoječih zgradb", natančneje "stanovanjski dvojček na cesti Za Gradom št. 3 in 5 je dopustno odstraniti in nadomestiti z novo zgradbo, ki jo je treba vključiti v izravnan prostor tako, da ne bo motila naravnega okolja." V odloku je tudi zahteva, da mora pri vseh posegih na Grajskem griču sodelovati Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Skratka, zavod naj bi skrbel, da bodo določila odloka spoštovana. Kar vidimo danes na pobočju Grajskega griča, ima soglasje pristojne enote zavoda, saj po strokovni presoji upošteva višino in členjenost nekdanjega stanovanjskega dvojčka in hkrati ne moti naravnega okolja. Arhitekti, urbanisti, strokovna društva in stanovska združenja smo zaradi te novogradnje večkrat javno protestirali, zahtevali inšpekcijski nadzor ipd., a vse zaman. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi pozitivnega mnenja pristojne spomeniškovarstvene službe. In če celo na ministrstvu za okolje in prostor javno izjavljajo, da z gradnjo ni nič narobe - ker ima urejeno dokumentacijo, naj ministru pojasnim s prispodobo, ki mu bo morda lažje razumljiva: to je približno tako, kot če bi minister za zdravstvo izjavil, da ni nič narobe, kadar pacienti umirajo zaradi zdravniških napak, pomembno je, da imajo pravilno izpolnjeno zdravstveno dokumentacijo (zdravstvene kartone in mrliške liste).

Gradnja na Grajskem griču je bila za mnoge signal, da je pri nas mogoče graditi, karkoli in kjerkoli se komu zazdi. Dokaz tega so novogradnje v Krakovem. Krakovo in Eipprova ulica sta bila z odlokom razglašena za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost, saj je Krakovo "eno redkih še ohranjenih predmestij srednjeveškega urbanizma". Vse gradnje na zaščitenem območju morajo pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti kulturnovarstveno soglasje. In vsi novejši gradbeni posegi, ki jih danes vidimo v Krakovem, takšno soglasje pristojne enote ZVKD imajo, čeprav gre za pravo zmešnjavo arhitekturne tipologije, merila stavbnih mas in izraznih posebnosti. To je svojevrstna karikatura spoštovanja kulturne dediščine. Pogled z Emonske ceste kaže nov stanovanjski objekt sredi zaščitenih vrtov, nekakšen stavbni bastard s kombinacijo ravne in naklonske strehe. Spomeniškovarstvena služba je ugodila nameri (pohlepu) investitorja, da zgradi nekaj, česar v naši zgodovini gradnje nismo poznali - trietažni objekt z videzom pritlične vaške hiše. Da bi optično omilili pretirano višino, so projektantom pomagali s svojevrstnim izumom in značilni "čopasti" strehi odrezali sleme. Tega svet še ni videl. Hkrati je bila "izjemoma" dovoljena gradnja kleti z bivalnimi prostori in izhodom v zunanji atrij ter visokimi betonskimi zidovi, ki ločujejo značilno parcelacijo dolgih ozkih pasov. Z vsem tem so nedvomno ogroženi tokovi podtalnih voda, ki so skozi stoletja oskrbovali vrtnine s potrebno vlago. Toda zakaj bi to skrbelo predstavnike ZVKD. Nasprotno, vse to se dogaja z njihovim soglasjem, čeprav je na območju s prostorskimi ureditvenimi pogoji "prepovedano spreminjati ovrednoteno talno oblikovanje in opremo prostora" in je izrecno "prepovedano spreminjati višine, naklone, kritine, strešne oblike tam, kjer bi to okrnilo varovane vrednote". Skratka, strokovno mnenje ZVKD je, da novogradnje ne krnijo varovanih vrednot Krakovega. Mnogi se seveda upravičeno sprašujejo, kaj je potem sploh še varovano. In drugi sprašujejo, ali je po sredi strokovni diletantizem, koruptnost ali upogljivost tistih, ki takšna soglasja izdajajo. Kaj od navedenega je res, me niti ne zanima, saj za usodo naše kulturne dediščine ni pomembno. Za vse nas pa je nadvse pomembno, da kulturna dediščina pred našimi očmi izginja - s soglasjem služb, ki so pristojne za njeno varovanje.

In naša grajena kulturna dediščina dejansko izginja: z glasnim ali s tihim soglasjem spomeniškovarstvenih zavodov so bila porušena že številna najmarkantnejša dela naše arhitekture: Učne delavnice za gluho mladino, Paviljon za tehnične preglede AMZS in Tiskarna Jože Moškrič arhitekta Savina Severja, pa hotel Prisank v Kranjski Gori arhitekta Janeza Lajovica, do neprepoznavnosti je prezidan Motel Grosuplje Grege Košaka, uničen je trgovski paviljon Miloša Bonče v Šiški, prezidani so Ravnikarjevi objekti na Trgu republike, Dvoransko stavbo občine Kranj, vrhunec slovenskega modernizma, z dobro voljo obnavlja kar hišni vzdrževalec, izdano je bilo soglasje (in kasneje umaknjeno zaradi pritiska strokovne javnosti) za uničenje pritličja Ravnikarjevega prizidka Plečnikovi gimnaziji, svetovno znana Plečnikova dela dobivajo "dopolnitve" v arhitektovi maniri itd. itd. Lahko bi naštevali v nedogled. Pa verjetno niti ni potrebno, saj že navedeni seznam kaže, da ni nikakršnih strokovnih meril, nikakršnih prednostnih določil, kaj bi morali varovati, kako to varovati, kaj je pomembno za narodovo kulturo ipd.

Vodstvu Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije zato predlagam, da prihodnje Dneve evropske kulturne dediščine posveti obuditvi zgodovinskega spomina na tista dela slovenske arhitekture, ki so bila porušena ali z nestrokovnimi posegi uničena - s soglasjem pristojnih enot ZVKD. Program prireditev bo celo bogatejši kot letos. Če bodo nadaljevali podporo uničevanju naše grajene dediščine s sedanjo hitrostjo, nam vsem skupaj kaj drugega kot spomin niti ne bo ostalo.