Pesem pride iz duše

Pa začniva s sevdalinkami. Se tudi vam zdi, da je ta zvrst med vojno v Bosni in po njej doživela pravi razcvet?

Mislim, da sevdalinke med vojno niso doživele ekspanzije in priljubljenosti v tolikšnem obsegu, kot se je to zgodilo po vojni. Vsekakor je napad na Bosno in Hercegovino prebudil med ljudmi bojevitost in željo, da ohranijo identiteto, avtonomnost, nacionalno pripadnost. Sevdalinka je eden od segmentov kulture nekega naroda.

Očitno smo sredi turbulence življenja, kjer pritiskajo s turboglasbo, ki je konglomerat ritmov iz različnih delov sveta in neartikulirane vokalne interpretacije. To je splošna mešanica harmonij in akordov in vodi do nekakšne norosti, ki ob poslušanju te glasbe napada živčevje. Sprašujem se, kaj je to, saj to ni nikogaršnja glasba, še najmanj pa naša, in seveda je skrajni čas, da se vrnemo h koreninam in k bogastvu, ki je dediščina naših narodov. Med njimi so se rodile najlepše sevdalinke in pustili so jih za dediščino prihodnjim rodovom; številni rodovi so to ljubosumno varovali, etnomuzikologi pa so zapisali in shranili pred pozabo. Naša naloga je, da jih revitaliziramo in zapustimo prihodnjim rodovom.

Kdo so po vašem danes najboljši izvajalci sevdalink?

Večine najboljših danes, žal, ni več med živimi. To so bili Zaim Imamović, Himzo Polovina, Safet Isović, Meho Puzić, Nada Mamula, med živimi pa bi omenila Emino Zečaj, Azemino Grbić, Zehro Deović, Al Dina ...

Pravkar ste izdali album Sevdalinkom kroz vrijeme. Se vam zdi, da se sevdah modernizira, da se torej prilagaja sodobnemu zvoku?

Sevdalinka ima korenine, svojo formo in od tega se ne sme oddaljevati. Vendar vsak čas prinaša svoje usmeritve; to ne pomeni, da se z modernizacijo in inovacijami lahko oskruni nekaj, kar je temeljno in kar je temelj neke kompozicije - pesmi. Torej mora biti interpretacija izvirna, z avtentičnimi inštrumenti, ki se igrajo tako, kot so se igrali, ko je sevdalinka nastajala.

Med vojno ste ves čas ostali v Sarajevu. Vam je žal, da niste pobegnili kam na varno?

Ne. Če bi si to resnično želela, bi zagotovo odšla, saj v življenju razen sebi in bogu nikomur ne polagam računov. Če je človek prepričan vase in ve, kaj dela, potem lahko nekega dne, ko se obrne in pogleda, kaj vse je naredil, samemu sebi reče: Vsa čast! Tako nimam razloga, da bi karkoli obžalovala ali da bi se obsojala. Če pa bi naredila kaj, česar bi se sramovala, bi me to obremenjevalo. Včasih seveda vsak naredi kakšno nepremišljeno potezo, vendar je pomembno bistvo, cilj, namen. Ko se zavestno odločiš, potem ne smeš več dvomiti, ali je prav ali ne.

Glasbeniki ste ves čas 'na terenu', tako da lahko najbolje presodite, kakšen je položaj med navadnimi ljudmi. Se vam torej zdi, da je položaj v Bosni optimističen?

Bosanci smo narod, ki se vede precej ležerno in veliko stvari v življenju sprejema dokaj površno. Zadostujejo nam kruh in igre. Ampak v resnici to ni dobro. Najbolj žalostno je, da se skupnost deli na Bosance, Srbe in Hrvate, čeprav bi se tudi katoliki in pravoslavci lahko v Bosni počutil povsem dobro. Saj smo vendar vsi Bosanci.

Kako se torej počutite v manjših krajih v Bosni?

Mene povsod lepo sprejmejo, saj sem iskrena in govorim resnico. Nekaterim to sicer ne ustreza, ampak ti so na srečo v manjšini. Vsekakor pa bomo morali postati odgovornejši do sebe in drugih, resnejši, kar zadeva posel in obveznosti.

Piratski cedeji so bili v Bosni velik problem. So zdaj razmere kaj boljše?

Obstajajo veliko pomembnejša vprašanja, kot je vprašanje piratstva, ki v naši državi še niso rešena. Pravna država je pri nas še v povojih. Potrebovali bomo še precej časa. Čakamo, da bo mednarodna skupnost kaj rešila, saj ima našo državo pod patronatom. Oni pa čakajo, kaj bomo naredili mi. So kot nekakšen bog, saj bog tudi ne pomaga človeku, dokler si človek ne pomaga sam. Šele potem prispeva.

Kako je mogoče, da po toliko letih, po toliko koncertih, še imate voljo in željo, da zapojete sami od sebe, samo zaradi pesmi?

Pesem sama pride iz duše. Človek je lahko nerazpoložen, žalosten, bolan, ampak če to nosi v sebi, to pride ven, kot potreba, da popiješ kozarec soka ali vode. To občutim kot nekakšno potrebo. Zame je to normalno, naravno. Pesem me je obdržala in njej se moram zahvaliti za vse. Glasba zame nikoli ni bila nekaj, s čimer bom prišla do slave in bogastva. Niti na začetku kariere ne. Vedno sem si želela samo peti, da bi pela in bi me drugi poslušali.

Katere pesmi pojete zase, kadar ste žalostni ali veseli?

Ko sem žalostna, pojem sevdalinke. Tudi kadar sem vesela, pojem sevdalinke. Sevdalinka je del mene, to nosim v sebi od mladih nog, saj sem ob tej glasbi odraščala. Občutim jo v vseh svojih porah. Tudi ko sem bolna ali prehlajena, iz duše zapojem sevdalinko. Pesem, glasba je govorica duše. Ptica ne zna govoriti, vsaj mi njenega jezika ne razumemo, razumemo pa njeno pesem. Glasba se razume ne glede na jezik pesmi. Tudi če je človek na prvi pogled ali v resnici grob, ga lahko pesem razneži. V resnici pojem iz duše. Naučila sem se peti s prepono, ampak gre tudi za to, da glas potuje po vsem mojem telesu in da pride iz duše. Kako ne bi užival tisti, ki to posluša? To se občuti.