Lokalne pizde ...

... ali kaj je pred tridesetimi leti gnalo mulce iz ljubljanskih predmestij, da so postali Pankrti?

Koncert Pankrtov v Študentskem naselju v Ljubljani, 20. april 1979

Koncert Pankrtov v Študentskem naselju v Ljubljani, 20. april 1979
© Vojko Flegar

Za to smo imeli sedem dobrih razlogov. Razložil bom, kako sem jih doživljal sam.

Iskanje primernega hrupa, s katerim bi prevpil napetost v sebi

Kot večina mladih ljudi sem čutil v sebi napetost, ki je dolgo časa nisem znal kanalizirati na ustvarjalen način. Potem pa sem odkril rokenrol. In ugotovil sem, da imajo name resnično katarzičen učinek predvsem tisti komadi, ki so izrazito odstopajoči. Ob katerih na primer občutim smrt. Še raje pa sem imel komade s čvrstim zvočnim zidom. Takrat tega še nisem vedel, ampak ves čas sem iskal približek zvoka, kakršnega so zganjali judovski duhovniki s trobentami iz ovnovih rogov. Šest dni so na pobudo Jahveja hodili okoli obzidja Jerihe in vsi zaripli pihali v svoje inštrumente. Sedmi dan pa jim je Jahve dejal: naj se pihalcem v rogove pridruži še ljudstvo in se na vso moč dere. In Jahveju je bilo všeč, kar je slišal, dobri hrupi so ga butali v glavo, mu parali ušesa in ga nabijali v trebuh. Bil je pošteno zmatran, a počutil se je ful dobro. In mogočno obzidje grešnega mesta se je porušilo.

Kot številni mladi ljudje sem bil z rokenrolom zasvojen. Po pravici povedano se s to odvisnostjo spopadam še danes. Ian Dury se je, vsaj kar se mene tiče, motil. Seks in droga sta sicer super, ampak rokenrol je boljši. Hrup prave glasbe mi je nudil popolno zadovoljstvo. Vsaj kar se mene tiče, je šlo v bendu vedno za iskanje pravega hrupa. Na žalost se Pankrti - v naših studijskih razmerah, ob naših producentih in možnostih za snemanje - idealnemu zvoku niso nikoli nevarno približali. Vendar pa se mi z leti vse bolj dozdeva, da je keč življenja v tem, da se stvari, ki ti je pomembna, približuješ. Pa ne zato, ker je tako ali tako ni mogoče doseči, ampak predvsem zato, ker je največji užitek v samem iskanju.

Iskanje skupine, v kateri bi lahko izničil dolgčas v družbi

Samoupravni socializem ni bil vladavina strahovlade, kot nas skušajo prepričati nekateri novodobni desničarji. Bil je neprimerno bolj perfiden, ubijal je z dolgočasjem. Gostilne so zapirali ob desetih zvečer, rock klubov ni bilo, rock koncertov je bilo za vzorec, na radiu se je vrtela v glavnem neužitna glasba, na televiziji (državna je bila takrat še edina) so predvajali - tako kot danes - le 'razvedrilni' program ... Ozračje je bilo zatohlo, neznosno je zaudarjalo po prilizovanju, konformizmu in hinavščini. To je bila mlakuža, narejena po meri velike večine Slovencev.

Bend je bil naš zasebni strel v glavo tega otopelega sveta. Subkultura, ki se je pozneje iz tega razvila, je napovedala samoupravnemu dolgočasju vojno na javni ravni. Prvi smo sistematično počeli stvari v javnosti, o katerih se je do tedaj kvečjemu šepetalo po oštarijah. Fascinacija številnih intelektualcev s Pankrti posebej in pankom nasploh je izvirala prav iz tega. Kot glasbeni pojav jih sploh nismo zanimali. Za njih smo bili simptom krize samoupravnega socializma. Sami so poslušali Wagnerja in podobne aktualne zadeve, tako da sploh niso bili zmožni panka doživljati kot glasbo. To, kar jih je pri panku fasciniralo, je bila spontana družabnost. Pank jim je pokazal, da lahko javno kažejo svojo drugačnost in da zaradi tega še ne bodo končali v Kočevskem rogu. Dal jim je dozo civilno družbenega poguma.

Iskanje načina, s katerim bi izrazil svoje nespoštovanje do odraslih

Prav gotovo je šlo tudi za generacijski spor. Tako stara kot srednja generacija se nam je zdela obupno konservativna in zaostala. Gerontokracije na oblasti sploh nismo razumeli. Govorili so nekakšen samoupravni novorek. Spominjam se neuspešnih poskusov na fakulteti, da bi zakapiral, kaj točno hoče Edvard Kardelj pravzaprav povedati v svoji knjigi Smeri razvoja političnega sistema samoupravnega socializma. Čista srednjeveška sholastika. Kar se mene tiče, bi bilo lahko napisano tudi v latinščini, pa ne bi opazili razlike. Enak prezir smo gojili tudi do konformistične srednje generacije, ki je iz nakupovanja v Trstu naredila življenjski smoter (ideali so cenejši v Trstu, je takrat enkrat dejal Chubby).

V samoupravnem socializmu resnično ni bilo težko provocirati. Komunistična oblast se je vzpostavljala na veri v Besedo, na veri v avtoritativno moč besede, ki jo izrekajo posvečena usta. Svet so razumeli kot areno, v kateri se spopadajo sinovi svetlobe (sem so uvrščali sebe) in sinovi teme (tisti, ki so govorili, ne da bi jih kdo kaj vprašal). Besed nepovabljenih so se zelo bali. Niso bili čisto prepričani, kakšna moč se v njih skriva. Zato je bilo treba neiniciirano besedo preganjati in prepovedovati. Če je v demokraciji beseda postala besedičenje, ki utruja misel in jo slabi (Ionesco), je v socializmu beseda uživala še zelo velik ugled. Zato so občasno prepovedovali pesniške zbirke. Zato so lahko ljudje, ki so drugače razmišljali o kmetijski politiki, končali v zaporu. Zato so o številki neke revije razpravljali na centralnem komiteju.

To besedno preganjavico so s pridom izkoriščali tudi Pankrti. Vsaka zajebancija na račun tovarišev gospodov je naletela na žolčne odmeve partijskih varuhov pravovernosti. Ves čas smo imeli probleme s cenzuro, ampak tega nismo jemali preveč resno. Naša druga plošča bi se morala na primer imenovati Pankrti v sodelovanju z državo (po zgledu nekega proizvajalca brezalkoholnih pijač), pa ni šlo. Med komadi na plošči smo predvideli vezni tekst, ki je bil parodija na Stalinove govore, pa ni šlo tudi to. Iz tekstov so pogosto letele neprimerne besede, ki smo jih zamenjali s prvo bedarijo, ki nam je padla na pamet, na primer otok Gol s Costa del Sol. Ampak za nas to ni bilo tako pomembno, ker nismo verovali v avtoritativno moč Besede. Za nas je bila neprimerno pomembnejša rokerska drža.

Iskanje načina, s katerim bi odrasle opozoril nase

Do leta 1977 sem bil popoln zasebnik. Edine zveze, ki sem jih v življenju imel, so bila poznanstva med kelnaricami po gostilnah ali med redarji na Slovanu. Bend je bil naš prvi korak v javno življenje. Spoznali smo ljudi z Radia Študent in ŠKUC-a, novinarje, predstavnike glasbenih založb ... In javnost je spoznavala nas. Vidik javnega uveljavljanja je bil gotovo pomemben, čeprav se je kmalu pokazalo, da je rock biznis pri nas premalo razvit oz. da smo bili mi premalo sredinski za njega. Za odhod v tujino pa ni bilo prave volje.

Iskanje načina, s katerim bi punce opozoril nase

Mladi samci vrste Homo sapiens so pripravljeni početi marsikaj, da bi naredili vtis na nasprotni spol. V zgodnjem srednjem veku so se potepuški vitezi v Provansi spopadali na viteških dvobojih zato, da bi naredili vtis na grajske dame, ki so jim zvečer dvorili. Danes imajo mulci iz podobnih razlogov bende. Zdi se mi, da moramo večino našega delovanja razlagati iz perspektive spolne dinamike. Kakorkoli, to, da je človek v bendu, mu pomembno popestri spolno življenje. To še toliko bolj, ker dobiš kot roker pečat bohemskega umetnika, odštekanega tipa, ki živi zanimivo in nevarno življenje. Pa čeprav pri tridesetih živiš še vedno pri mami.

Iskanje univerzalnega zvoka, daleč stran od rodne grude

Slovenska urbana glasba tistega časa mi ni pomenila nič. Glasbeno sem odraščal ob Dylanu, Stonesih, Kinksih, Troggsih, Roxy Music, Bolanu, Bowieju, Cohenu itd. Ta glasbeni okus ni imel čisto nič skupnega s slovenskim kulturnim prostorom, z enako verjetnostjo bi ga lahko oblikoval v Ljubljani ali v Londonu. Blizu mi je bil univerzalni zvok rokenrola.

Pankrti so nastali pod vplivom anglo-ameriške rok tradicije. Prav nič slovenskega ni bilo v bendu. To, da so bili teksti v slovenščini, ni bil znak pripadnosti skupni stvari, ampak stvar okusa. Bilo bi res provincialno, če bi bend v Sloveniji pel v angleščini. Ali srbohrvaščini.

Iskanje načina, s katerim bi izrazil pripadnost rokenrolu

Rokenrol je bil zame prva, če že ne edina umetnost. S prijatelji sem se lahko v nedogled pogovarjal o najljubših bendih, ne da bi se tega naveličal (to lahko počnem še vedno). S strastjo sem spremljal njihovo ustvarjalno pot (in jim na smrt zameril vse 'odklone', ki niso bili skladni z mojimi pričakovanji). Zbiral sem njihove plošče s predanostjo vernika. Hkrati pa sem glasbo vedno doživljal kot demokratično odprto za vse.

Zato se mi je zdela situacija leta 1977 popolnoma samoumevna:

ker ni bilo primernega hrupa,
da bi izničil dolgčas,
da bi izrazil nespoštovanje,
da bi odrasle opozoril nase,
da bi punce opozoril nase,
da bi izrazil univerzalni zvok
in svojo pripadnost rokenrolu,
je bilo treba narediti bend.

Igor Vidmar in Pankrti na vlaku iz Celja, junij 1981

Igor Vidmar in Pankrti na vlaku iz Celja, junij 1981
© Vojko Flegar

Pero Lovšin daje avtogram Kuzli na koncertu v Litiji, januarja 1982

Pero Lovšin daje avtogram Kuzli na koncertu v Litiji, januarja 1982
© Vojko Flegar