Pogumno spotikanje naprej

Dolgčas je, kadar Dejmo Stisnt Teater spi - in vsakič, ko se za par mesecev predrami, je to razlog za optimističen nasmeh. Res je sicer, da so leta zanesenjaštva in nepozabnih, povsem izvenserijskih biserov tipa Bog in Rezervar Dogz nepreklicno za njimi: da je z beteženjem cele generacije žur postal prešibka motivacija za presežne masovke s tudi po deset in več igralci ... Res pa je tudi, da se je v poznejših letih izkristaliziralo tisto res najtrše možno jedro, Angleži bi rekli bare-bones operation, žlahtna turbina ljubiteljskih profesionalcev. Dodajmo temu idejno in ideološko zaledje kolosa, kot je naš Tomaž Lavrič, ter seveda skrajno groteskne čase, ko lužico postane sline na suho pleskajo v svetilnik Evrope... in vsi pogoji za lep gledališki večer so izpolnjeni. Če si sposodimo posrečeno geslo prihajajočih delavskih demonstracij: Kdaj, če ne zdaj? Kdo, če ne Diareja?

Prav nič skrivano dejstvo ni, da Diareja 2 kot gledališko delo ne bi nastala, če ne bi po njej klicali časi, po katerih brodimo. "Pri filmih tista dvojka za naslovom še nekako gre," pravi Bare Mulc, prvoborec DST in scenaristično-dramaturški dinamo projekta: "Pa še tam pri marsikomu vzbudi izrazito slabšalen predsodek ... V teatru je pa lahko taka dvojka že skoraj malo groteskna, kajne?" A kaj, ko politični trenutek naravnost hrope po politični satiri, ki je pri nas - izvzevši na pozno margino odrinjenega Hri-Bara - tako rekoč ni.

"Pri odločanju za to predstavo me je osebno vodilo osnovno vprašanje: Pa kaj, za vraga, mi Slovenci sploh imamo v smislu humorja?" pravi Bare: "Bosanci imajo Mujota in Hasota, Britanci imajo, da sploh ne naštevam ... Mi imamo pa Tomota Lavriča kot edino izvirno in komično reč, ki se dejansko dela norca iz samih Slovencev. In me je ta misel čedalje bolj kopkala. Koga sploh še imamo, sem se spraševal. Kje je tisti avtor, ki nas je od konca osemdesetih konsistentno nasmejal na račun nas samih? Vse, kar mi je prišlo na pamet, so bili razni komedijanti tipa Partljič. Ne vem, mene to ne nasmeji. Morda nisem ta generacija, morda pa preprosto ni smešno."

Diareja 2, ki jo lahko te dni vsak večer še ujamete na Metelkovi v Menzi pri Koritu, je posrečeno nadaljevanje driskaste franšize, fekalična reinkarnacija za v tretje tisočletje. Če bi znal biti problem kvalitetnega, obveščenega gledalca v tem, da je večino teh štosov že enkrat slišal (prebral), so mnogi izmed njih dejansko tako dobri, da čisto mirno prenesejo tudi tretje in četrto preigravanje. Ideja ideološko nevtralnega napisa za povojna grobišča ("PAZI, LUKNJA!") bo menda ja večna. Kolikor je bilo morda žetje te bogate letine inspiriranega strupa za scenarista lagodno, je pomenila toliko večji izziv premestitev cele štimunge iz največ štirih zaporednih kvadratkov na živi in dihajoči oder. To je režiserju odlično uspelo s par drznimi dramaturškimi rešitvami, pa tudi še dodatno redukcijo v primerjavi s prvim delom: Diareja 2 namreč flirta s totalnim minimalom, kjer se 3D povsem ukloni 2D-ju in postane igralec čista funkcija teksta. Tekst po novem pogosto sploh ne potrebuje obraza.

Soudeleženci v predstavi pravijo, da si bolj ali manj delijo svetovni nadzor, ki ga s suhim nasmeškom strnejo: "Mi smo vsi za partizane, nam je pa vseeno jasno, da ni najbolj kul pobiti vseh ljudi, ki jih po vojni ujameš." Kljub temu so se izognili lahki skušnjavi, da bi bili nosilci Diarejinih vragolij kakorkoli zasidrani v resničnosti: finančni minister ni z ničimer podoben doktor Bajuku, notranji minister ni Dragutin Mate in celo zunanji minister je neka precej abstraktna stvaritev. "Diareja 2 je naperjena tudi proti prejšnji vladi. Problem izbrisanih, roko na srce, pač ni problem te vlade kot tudi ne velik del nacionalne sramote v zdravstvu, pa še dolgo bi lahko naštevali... Je pa seveda tudi res, da trenutna vlada skoraj z vsako svojo potezo vabi satiro."

Tako Bare Mulc, eden od treh vitalnih členov imenitne igralske zasedbe Miha Brajnik pa je nekoliko bolj radikalen: "Trenutna slovenska vlada je tako kot vročina v Sahari. Ne more ti biti ne vroče. Ne moreš je ne opaziti. Prišli smo do točke, ko je tudi tazadnjemu neinformiranemu runkeljnu na cesti postalo težko ne se obregniti ob ta ali oni debilizem.

Ne pozabimo: prva Diareja je pokrivala obdobje zgodovinskih prelomov nekje od leta 1988 pa do 2003, zdaj se nam je pa v pičlih treh letih nabralo materiala za novo predstavo."

Dejmo Stisnt Teater je torej odkril bare-bones formulo največ treh igralcev na predstavo, s katero si lahko v mlaki, kot je Krakhozija, vsaj konsistentno pokriješ potne stroške in vsake toliko privoščiš celo kak sendvič, a jih vseeno nihče ne more obtožiti zaslužkarstva. Ko sem to na začetku našega pogovora iz čistega vandalizma poskusil sam, je zletela obtožba tako mimo, da mi niso niti zares zamerili: "Eh, če pogledaš, KJE mi igramo in za KOGA mi igramo in tudi KAJ mi igramo... Če pomisliš, da postane to sčasoma tudi samoizpolnjujoča se prerokba in te k sebi vabijo izključno razna mladinska underground združenja, recimo društvo Levo koleno iz recimo Stične ... Potem nas nekega blaznega japijevstva res ne moreš obtožiti. Ravno danes popoldne smo gostovali na Papriki in naravnost neprecenljiv je bil zaledeneli nasmešek voditeljice, ko nam je vljudno lagala, da bo z veseljem prišla pogledat nekaj, čemur se reče Diareja 2, in to v plac, ki se mu reče Menza pri Koritu."

DST je vedno bil in tudi ostaja predvsem sentimentalna zadruga, tokrat združena okrog spoštovanja do avtorja enega od dveh legendarnih slovenskih stripov: "Že dolgo se nam zdi, da nam da na temo moderne zgodovine Slovencev tedensko branje Diareje neprimerno več kot vse 'objektivne' zgodovinske knjige skupaj. Morda se kdo ne bo strinjal, ampak nam se Diareja zdi tako prekleto objektivna ... Tako KRUTO objektivna, da je nihče ne more vzeti povsem za svojo. Ne levi ne desni, ne kodrlajsasti ne zeleni - to pač ni njihov strip. To pa zato, ker Lavrič ne prašta, ha ha ha!" Mimogrede, tak - Lavrič ne prašta - je bil najprej tudi naslov tega prispevka, a smo se potem spomnili, da živimo v geografskem utelešenju absurda, kjer država dejansko plačuje 'medijskim inšpektorjem', da - tako kot se je ondan zgodilo Financam - mastno globijo naslove, ki niso v slovenščini. Zato se moramo vsi skupaj pač pogumno spotikati naprej.