Vino, kruh in Borat

Nova Gorica, deset čez enajsto dopoldne. Gledam ga čez kavarniško mizo. Vsiljivec molči. Od glave do peta je siv, sivo obleko nosi ali pa spada med tiste, na katerih vsaka stvar posivi, brž ko si jo nadenejo. Reverje ima posute s cigaretnim pepelom, na bradi strnišče. Strnišče je sivo. Prisedel je, ne da bi me vprašal, ali sme, tega v tem mestecu nikdar ne vprašajo, vendar ne ponorim, kot bi morda v Ljubljani ali v tisti Gorici čez mejo: vem, da moram biti solidarna z drugimi kadilci, to razumem, vsak sedež pred lokalom, na poznojesenskem soncu, je vreden zlata, sploh pa, čemu je to podobno, da ENA SAMA BABA zaseda kavarniško mizico s ŠTIRIMI stoli, bere knjigo in želi ostati sama.

Obleka Sivega je taka, kot da spi v njej. Obleka Sivega je taka, ker zares spi v njej, namreč na delovnem mestu. Prisegla bi, da sem ga bila nekoč že opazila nekje drugje, za enim od okenc na občini.

Potem k MOJI mizi prisede njegov kompanjon - ja, počasi me bosta izrinila - in med njima steče pogovor, preglasen; komu mar, če ob branju morda potrebujem manj hrupa. Kompanjonove grobe dlani oznanjajo vodovodarja ali "eletričista", toda majhne, brezčutne oči s skoraj belo šarenico jih takoj postavijo na laž: ne, možakar je es-pe. O njunem dialektu vse do referenduma o poimenovanju naše regije ne bomo izvedeli, ali je severnoprimorski ali goriški, pogovarjata pa se seveda o politiki. "Slabo kaže," skoraj v solzah de Sivi, "ampak če bo zmagal Peterle, bom plačal za rundo terana."

Začne me zanimati: ta siva cifra se je poistovetila s svojo politiko, v srcu jo čuti, sploh pa je pripravljen zanjo žrtvovati celo tisto, česar Karletu Špacapanu v šansonu Iztoka Mlakarja niti fašisti niso mogli zapleniti. Medtem je politiziranje že napredovalo do neslutenih višin. "Janševe izjave o kruhu zanalašč niso prav razumeli," modro kima Sivi, "iztrgali so jo iz konteksta."

Zdaj me firbec dokončno premaga. Kar sme dr. Igor Lukšič, smem tudi jaz, si rečem in prijazno anketiram Sivega: "Oprostite, gospod, ampak ali bi mi vi znali povedati, kaj natanko pomeni beseda kontekst?"

Le da Lukšič ne sme. Jaz in Lukšič živiva v državi, v kateri človeka, ki vpraša: "A?", obtožijo, da je zatrjeval: "A!" In kar se ne spodobi Lukšiču, se tudi meni ne spodobi. Sivi, ki je kot lojalen državljan zgolj samodejno ponovil, kar je bil slišal po medijih, se nelagodno preseda, zahrka, tipa za besedami, ki jih ne najde, da bi izrazile misli, ki jih prav tako ne najde, in nazadnje pravično vzroji: "Ma, kej se delaste pametna!"

Jaz in Lukšič živiva v državi, v kateri je to, da si pameten, ena najhujših žaljivk. Kdor je pameten, ne spada na kmetijo. Kdor je pameten, ni naš. Kdor je pameten, ni "gvišen". "Gvišen" je približno isto, kar je v preostali Sloveniji "zihr", in, pazite zdaj, g v besedi "gvišen" je treba izgovoriti kot pridihnjeni h, tako kakor v: "Nova Harica."

Jaz in Lukšič živiva v državi, katere državljani razmišljajo z lastno glavo, vendar šele potem, ko so že izčrpali vse druge možnosti.

Ko so najprej podprli Jelinčiča. Ko so se zatem odločili, da se ne bodo udeležili drugega kroga volitev, ker se jim je ta ali oni posmehnil: "Kaj boš lazil na tote predsednike, čuj, če že prvič ni ratalo," in jih opozoril, da se da martinovo koristneje zabiti ob drugačnih gosakih. A ko po štefanu novega vina (v katerem je nova resnica) zaslutijo, da bi se morda prilegel svež zrak, se kljub vsemu le sprehodijo do volišča, tam pa (upajmo) nazadnje vendarle glasujejo za nekaj, karkoli, da le ne vleče volana na desno. Naša desnica si je grob v pičlih treh letih izkopala popolnoma sama, brez povojnih partizanov, zdaj pa ni človeka z njenega brega, na katerega ne bi metala svoje omadeževane sence, pa naj bo človek po naravi še tako ... spravljiv in blag. "Brez barve, vonja in okusa," mi je nekoč prijateljica razložila, zakaj ne mara "domaaačih" postrvi. "Domača postrv je en tak Peterle." Drugače od prijateljice, ki je pesnica, sem postmodernistka, zato lahko postrežem zgolj s palimpsestno anekdoto. Tako je rekel Churchill, ko so ga vprašali, zakaj ne mara Peterleta, ups, pardon, Clementa Attleeja: "Le zakaj ga ne marate," so mu poočitali, "on je vendar tako skromen človek!" "Saj ima za kaj biti," je bil jedrnat Churchill.

No, Clement Attlee je pač moral biti skromen, ko pa NJEGA med obiskom v azerbajdžanskem parlamentu niso nikoli pobarali, zakaj jim ni zaigral na orglice, kot je bil Litovcem. Kazahstan in Borat sta samo nekaj tisoč kilometrov dlje, to pa je na vlakih v nekdanji prvi državi komunizma vedno veljalo za tako rekoč primestno progo.

Po drugi strani o Türku nihče ne ve veliko, še jaz, ki sem njegova nekdanja študentka, ne, če ne štejemo tega, da sem po njegovi zaslugi pravkar odkrila računalniško bližnjico do črke ü (upam, da se na martinovo ta dosežek ne bo izkazal za presežek in da se ne bo dal priimek novega predsednika natipkati z zaprtimi očmi v default formatu), da je bil njega dni sijajen predavatelj mednarodnega prava in da je na izpitih tistim, ki jih je komaj kdaj uzrl v predavalnici, postavljal LAŽJA vprašanja kot tistim, ki smo noč in dan svetili tam. Če to ni socialni čut, vživljanje v sočloveka in demokracija, resnično nič nočem. (Razen če ne gre ponovno za ostanke prejšnjega režima? Vsakemu po njegovih potrebah in zmožnostih!) Ampak v temle trenutku sem za slovensko lepotno kraljico, joj, pardon, za slovensko angleško kraljico pripravljena izbrati vsakogar, ki vsaj malo diši po urbanem okolju. Urbanega okolja ne pogrešam le tukajle v Novi Harici, tudi v Ljubljani sem ga. Predsednika hočem, ki ne bo takrat, ko mu bodo razprave o preteklosti postajale neljube, začel histerično ponavljati, da ga zanima le prihodnost, hkrati pa bo poskušal to svetlo evropsko prihodnost doseči z vračanjem v čase čitalnic, taborov in proizvodnih odnosov, o kakršnih je na prelomu 19. in 20. stoletja pisal Cankar - ki je bil znotraj okvirov tedanje evropske umetnosti že sicer rahel anahronizem.

Lepo bi bilo imeti predsednika, ob katerem se ne bi počutila krivo, kadar sem pametna. Lepo bi bilo imeti predsednika, ob katerem se ne bi počutila, kot da štrlim iz okolja, v katerem živim. Ja, saj vem, da je v vsaki državi več Sivih kot pametnih. Vseeno pa si želim, da mi ne bi bilo treba biti tako neznosno osamljena. V bistvu mi je vseeno, ali bo Türk na volitvah zbral potrebnih petdeset in nekaj odstotkov glasov, saj se navsezadnje poteguje le za protokolarno funkcijo angleške kraljice; zadostovalo bi mi, ko bi zanj glasovalo, kaj vem, 33,33 odstotka volilcev, kajti to bi pomenilo, da je tretjina državljanov vsaj približno tako pametna kot jaz in da bom z malo sreče nekega lepega dne katerega od njih morda srečala v živo.

Te volitve bodo v bistvu plebiscit. Na teh volitvah se bomo preštevali pametni, urbani in sodobni.