Rahli spanec

Filmi Paula Schraderja, scenarista Taksista in režiserja Ameriškega žigola, so vedno zgodba zase - običajno so to trilerji, v katerih nespečne junake in antijunake preplavljajo obsedenosti, ki se valijo kot jutro po neprespani noči. Tudi v Rahlem spancu imate takega junaka: Willem Dafoe je John LeTour, nekdanji džanki, ki je zdaj obseden s povsem drugo rečjo - z dilanjem. Belo robo - hja, kokain in podobne reči - prodaja izključno dobro budžetiranim belcem, med katerimi ponoči kroži v svoji elegantni, dragi limuzini. Dafoe je jet-set biznismen, osamljeni japi, ki misli, da je Armani njegova druga koža - in da bo vedno tako.

Toda tako kot džankiji tudi dilerji slej ko prej padejo v krizo: njegova šefica, ki jo igra Susan Sarandon, nekega lepega dne oznani, da se iz narko dilanja umika, da se bo torej - podobno kot družina Corleone v Botru - legalizirala in inkorporirala: prešaltala bo na dilanje s kozmetiko. Dafoeju se svet zamaje - in srečanje z žensko (Dana Delany), ki jo je izgubil zaradi mamil, ne pomaga. John LeTour je urbani Odisej, ki ve, da nima kam. Rahli spanec je film o ljudeh, ki živijo ponoči - če prižgeš luč, izginejo. Urbanost jih varuje pred drugimi, toda njihova svoboda je le transcendentalni trip v pozabo, v kateri z neonom vedno pride tudi dež.