Štrajk scenaristov

Nekateri so jim trobili, nekateri ne. Na pločnikih, ki se raztezajo ob losangeleških bulvarjih in avenijah, so v krogu korakali scenaristi s transparenti, na katerih je v povprečju pisalo: "Scenaristi štrajkamo!" Povsod jih je bilo polno. Človek, ki ni ravno insajder, ne bi nikoli pomislil, da obstaja toliko scenaristov - in da jih toliko piše vse tiste filme in TV serije. Včasih se zdi, da jih pišeta le dva ali trije. Ko se vse že res hudo ponavlja, pa se zdi, da jih piše en sam scenarist. Jasno, tudi na Sunset Boulevardu - alias Bulvarju somraka, sicer prizorišču slovitega filma o Hollywoodu, čigar narator je truplo, umorjeni scenarist - so korakali. S transparenti. Niso bili tiho, toda ravno cirkusa niso zganjali. Mimo je prišel Jesus-freak, saj veste, Jezusov vojščak s transparentom, na katerem je pisalo: "Jesus saves!" Hja, Jezus odrešuje! Tipično. Tovrstni oznanjevalci so del ameriške folklore. Na ulicah Los Angelesa jih je običajno več kot štrajkajočih scenaristov, toda 5. novembra, ko se je začel štrajk scenaristov, so bili v totalni in absolutni manjšini. Tip, ki je prišel mimo scenaristov, ni imel pojma, kaj se dogaja, toda ko so mu scenaristi pojasnili, da štrajkajo in zakaj štrajkajo, je melodijo takoj zamenjal in začel namesto "Jezus odrešuje" skandirati: "Mojzes je bil scenarist! Mojzes je bil scenarist!" Vidite, prideta dan in ura, ko se strinjaš celo z Jezusovimi friki. Šur, potrobil sem.

Jay Leno, popularni TV komik, je štrajkajočim scenaristom prinesel krofe. Znak podpore. Ali kot je rekel: "S temi ljudmi delam 20 let. Brez njih ne bi bil zabaven. Brez njih bi bil mrtev." Scenaristom na obeh obalah, v Los Angelesu in New Yorku, so se pridružili mnogi igralci, igralke in režiserji - Julia Louis-Dreyfus, Marg Helgenberger, Rachel Griffiths, Jamie Lee Curtis, John Leguizamo, Steve Carell, Peter MacNichol, William Baldwin, Jason Bateman, Alec Baldwin, James L. Brooks, America Ferrera, Vanessa Williams, Paul Haggis in Zack de la Rocha, član benda Rage Against the Machine, ki je pel: "Rad imam resničnostne šove in to sranje, toda potrebujemo tudi realne plače." Vsi skupaj so s tem le potrdili, da jih brez scenaristov ni. In to dobesedno. Mnoge TV serije, ki nastajajo sproti in ki so povsem odvisne od sprotnega, tako rekoč dnevnega scenarističnega inputa, so odpadle - mrknile. Tudi The Tonight Show with Jay Leno, The Late Show with David Letterman, Conan O'Brien in The Daily Show with Jon Stewart. Nič, scenaristi so po 5. novembru nehali pisati. In če ni scenarista, ni serije - niti filma. "Ni pogodbe, ni serij!" To se je nazadnje zgodilo leta 1988, ko so scenaristi štrajkali 5 mesecev, toda zaman - sami niso na koncu nič pridobili, le filmske in TV korporacije so izgubile približno pol milijarde dolarjev. David Letterman je producente, ki stiskajo in izsiljujejo scenariste, razglasil za "strahopetce, oderuhe in hinavce". In to ni bil le vic. TV serije so odpadale - druga za drugo, smrtno resno... ee, serijsko. Desperate Housewives, 24, Til Death, Back to You, The Big Bang Theory, Notes from the Underbelly, Greys Anatomy, Two and a Half Men, Heroes: Origins in tako dalje. Namesto novih epizod vrtijo stare. Reprize. Nekaterih serij raje sploh niso štartali: ker so posneli le nekaj uvodnih epizod, bi bilo serijo nesmiselno prekinjati sredi sezone - sredi akcije. Tudi serija The Office, ki je že posneta, je na tem, da mrkne: vsi, ki jo delajo, vključno z igralci, so se namreč solidarizirali s scenaristi, ki so v rokah držali transpatente, na katerih so bile izpisani naslovi serij, ki so jih napisali: Samantha Who?, Without a Trace, Weeds, 30 Rock, Criminal Minds, Family Guy, Bionic Woman, Smallville, South of Nowhere ipd. Letterman je rekel, da raje ne razmišlja, kakšni bi bili vici, če bi se jih moral sam izmišljati, zato je scenaristom potrobil. Ne da so jim vsi potrobili. Daleč od tega. Ellen DeGeneres je scenariste šokirala, ko je s svojo serijo, Ellen - The Ellen DeGeneres Show, po nekaj dneh nadaljevala, češ da noče razočarati vseh tistih, ki so pripotovali iz vseh koncev Ameriki, da bi njen šov spremljali v živo. Insajderji so hitro rekli: Ellen skuša le preživeti - ta šov je njena zadnja priložnost! Zadušljivi, gladiatorski, povampirjeni entertainment kapitalizem jo je pahnil v lik stavkokaza. Okej, v šovu lahko poka vice, ki si jih sama izmišlja - scenaristi, vsaj tisti, ki so člani scenarističnega sindikata, Združenja ameriških scenaristov (in teh je 12.000), ji pri tem ne smejo pomagati. Vsaj ne legalno, pod svojimi imeni. Za take "izredne razmere" imajo TV mreže in produkcijske hiše, ki jim pakirajo serije in druge programe, pripravljeno posebno strategijo: scenaristom, ki tedaj niso angažirani oz. ki so tedaj tehnično brezposelni, predvsem scenaristom soap-oper, ki so vajeni hitrega, ekspresnega dela, pod pultom ponudijo delo. Pri tem jih trojno zaščitijo: prvič, nadenejo jim lažna imena, drugič, scenaristi delajo izključno doma, v bližini studiev se ne kažejo, in tretjič, vse poslovanje poteka prek e-mailov, toda prek spremenjenih in zakamufliranih, tako da je prava identiteta scenaristov znana le producentom. Jasno, vsi ti scenaristi tezgarijo pod sindikalno tarifo, producenti pa jim v zameno obljubljajo, da jih bodo po štrajku angažirali redno - in po sindikalni tarifi. Studio Disney, ki že od nekdaj, še od časov Walta Disneyja, slovi po svoji brutalni protisindikalni politiki, je scenaristom svojih šovov poslal tajni memorandum, v katerem jim je "razkril" dvoje: prvič, da jim zvezna zakonodaja omogoča, da delajo tudi med štrajkom, in to brez konsekvenc, in drugič, da se lahko med štrajkom izpišejo iz scenarističnega sindikata in kljub temu ohranijo vse bonitete, ki jih zagotavlja sindikalna pogodba. V času štrajka postane cinizem korporacij še bolj kreativen, kot je sicer.

H'woodske korporacije in TV mreže so sklenile, da scenariste in štrajk preprosto pohodijo, povozijo, zgazijo. Dober vox populi, ali bolje rečeno, dobra civilna alegorija te korporativne shock & awe represivnosti je bil šofer, ki je na Sunsetu z avtom namerno in entuziastično povozil štrajkajočega scenarista Toma Johnsona, dvakratnega dobitnika nagrade Emmy (The Daily Show with Jon Stewart). Očitno mu je počil film. Besno je zapeljal v scenarista, ga fuck-you zgazil - in še enkrat bi zapeljal čezenj, če ostali scenaristi ranjenca ne bi v zadnjem trenutku potegnili stran. Ni jasno, kaj je tega jurišnika spremenilo v karikaturo suicide bomberja. Ni zadovoljen s TV serijami? Je slišal, da scenaristi zaslužijo 200.000 dolarjev na leto? V scenaristih vidi le razvajene otroke? Ali pa preprosto ne prenese delavcev, ki štrajkajo? Policija je sicer prišla, toda šoferja so spustili, pa čeprav je scenaristu zmendral nogo. Za aretacijo in prijavo ni bilo razloga - hja, tudi policija je ocenila, da so za vse krivi scenaristi. Če hočeš, jih lahko povoziš. Policija je zlahka prevzela dikcijo h'woodskih korporacij. A po drugi strani, le kako je ne bi: če so brali časopise ali pa gledali TV, so lahko naleteli na isto agresivno, sovražno dikcijo, na isto averzijo. Saj veste: da so scenaristi le razvajeni otroci, ki letno zaslužijo po 200.000 dolarjev. Pohlepni, preplačani bogataši, ki štrajkajo? Lepo prosim, je kaj bolj smešnega? Je kaj bolj absurdnega? Je kaj bolj nesprejemljivega? Marš! Get the fuck out of the way! Povozite jih! Gazi! Gaaaaaas! Problem je seveda v tem, da so ameriški mediji, ki te dni žgejo zgodbe o razvajenih, preplačanih, magnatskih scenaristih, v lasti korporacij, ki hočejo scenariste in štrajk povoziti. Le zakaj bi ti mediji scenariste prikazovali drugače? Če človeka lahko povoziš, pomeni, da lahko z njim počneš vse, kar se ti zljubi. In korporacije počnejo natanko to.

Zadnja bitka

Pogajanja med Združenjem ameriških scenaristov in Združenjem filmskih in televizijskih producentov so dokončno padla v vodo 4. novembra, le nekaj ur pred iztekom stare kolektivne pogodbe, bazično formulirane pred dobrimi dvajsetimi leti, v povsem drugem času, specifično - v času, ki ni poznal dvdja, interneta, streaminga, downloadinga, iPoda, mobijev, Googlea, YouTubea, MySpacea in drugih novih medijev, platform in tehnologij, prek katerih se zdaj distibuirajo in prikazujejo filmi, serije in šovi. Celo video je tedaj šele komaj dobro štartal. In producenti so tedaj scenaristom rekli: joj, ne vemo še, kaj bo z videom... lahko, da ne bo nič... ne moremo vam odobriti posebno velikih tantiem... to bi bilo lahko preveč tvegano... to bi lahko ogrozilo vse nas... na isti ladji smo... ne vemo še, kaj bo... vsi skupaj moramo paziti, da se ne prenaglimo... zato potrpite in počakajte, da vidimo, če bo video sploh kak biznis... pomagajte nam, da video sploh lansiramo! Scenaristi so rekli: okej, na isti ladji smo. In tako je bilo tedaj sklenjeno, da bodo scenaristi od vsakega dolarja, ki ga bo vrgel video, dobili le eno tretjino centa. Ergo: 0,03 dolarja. To je bilo vse. Toda video je postal orjaški biznis. Nič se ni spremenilo: scenaristi so še vedno pobirali le tretjino centa. Še celo tisti, ki je naredil ovitek za video, je zaslužil več kot scenarist. Večino tistega dolarja so pobrale korporacije, ki so film producirale in distribuirale. Ne, niso bili na isti ladji. In potem je prišel dvd. Točno, postal je še večji biznis od videa. Biiiiistveno večji. Se je za scenariste kaj spremenilo? Ne. Vse je ostalo po starem: še vedno so dobivali le tisto tretjino centa. Toda v mesto ni prišel le dvd, digital versatile disc, ampak je v mesto pripeljala digitalna avtocesta - internet, streaming, downloading, iPod, mobi in kar je še novih medijev, novih platform, novih "prikazovalcev" filmskih in televizijskih vsebin.

In ker še vedno ni nič kazalo, da so na isti ladji, so scenaristi zahtevali novo pogodbo, ne pa le vnovičnega podaljšanja stare. Ali natančneje, zahtevali so dve spremembi: prvič, višje tantieme od prodaje dvdjev (namesto 0.03 dolarja so po novem zahtevali 0.06 dolarja), in drugič, tantieme od filmov, serij in drugih programov, ki jih korporacije distribuirajo in prikazujejo prek interneta (2,5% od prodaje). Nihovi zahtevi nista bili presenetljivi, prej narobe - bili sta povsem logični. Toda producenti so rekli: ni šans! Takoj zatem so pritisnili na plin, toda njihov "ne" ni bil "ne" kapitalista s konca 20. stoletja, ampak "ne" kapitalista s konca 19. stoletja.

* Ne št. 1 Za začetek, producenti so rekli, da ne razmišljajo o tem, da bi scenaristom tantieme povišali, ampak o tem, da bi jih ukinili. Le zakaj bi scenaristom plačevali tantieme? Le zakaj bi si z njimi delili dobiček? Če vodovodarju naročiš, naj ti popravi pipo, mu za delo plačaš, toda to ne pomeni, da mu potem plačaš vsakič, ko odpreš pipo! Točno, so rekli scenaristi, ne plačaš mu, toda problem je v tem, da scenarist ni vodovodar, ampak voda. Ko odpreš vodo, plačaš. Ko odpreš film ali pa serijo, odpreš tudi scenaristov prispevek. Kul, so rekli producenti, če ne bomo ukinili tantiem, potem bomo pa zmanjšali prispevke za vaše pokojninske in zdravstvene sklade.

* Ne št. 2 Potem so producenti rekli: kakšne tantieme od prikazovanja filmov in serij prek interneta in drugih novih medjiev? Tantieme od česa?! Saj to sploh ni komercialno! Od tega nič ne dobimo! To počnemo le v promocijske nameme! Scenaristi so rekli: aja - v promocijske? Zakaj je pa na vse te filme, serije in šove, ki jih prek interneta prikazujete le "promocijsko", prilepljenih toliko reklam? To "promocijsko" prikazovanje prek novih digitalnih medijev je očitno zelo komercialno - in zelo lukrativno. Zasluge za to novo bogastvo gredo tudi nam. Pomeni, da tudi del tega bogastva pripada nam. Okej, okej, so rekli producenti: razumemo, da hočete tantieme od prikazovanja vaših filmov in serij prek interneta in drugih novih medjiev, toda dajte nam čas, recimo tri leta, da vidimo in preučimo, če bodo ti novi mediji sploh kak biznis! Ista finta kot leta 1985, ko so jih nategnili pri videu: počakajmo, da vidimo, kaj bo! Da vidimo, kakšna bo ekonomska računica! Isti blef. Scenaristi tokrat niso nasedli. Le kako bi lahko? Še Marsovcem je jasno, da je internet prihodnost televizije - in filma. Recimo: šove TV mreže NBC so si konzumenti samo oktobra pretočili 50.000.000-krat, toda scenaristi, ki so te šove napisali, niso zaslužili niti penija.

* Ne št. 3 Ker so scenaristi vztrajali pri svojih zahtevah, so producenti svoj veliki "ne" rezimirali s frazo: Ni denarja! Pika. Nimamo od kod vzeti! Nič ne ostane! Stroški naraščajo, vse se draži! Problem je seveda v tem, da so se scenaristi pogajali z Združenjem filmskih in televizijskih producentov, ki je predstavljalo multimagnatske, multimilijarderske korporacije. Samo pomislite, prihodek medijskih konglomeratov se je od leta 2000 povečal za 51% - s 63 na 95 milijard dolarjev. Tudi profiti so orjaški, obsceni: v zadnjih treh letih so se povečali za 20%. In ne pozabite: bili bi še večji in še bolj obsceni, če jih filmske in TV korporacije, znane po svojem nenadjebljivem kreativnem računovodstvu, ne bi skrile. Tantieme od dvdjev so scenaristom, člana scenarističnega sindikata, lani vrgle 56 milijonov dolarjev - članov scenarističnega sindikata je 12.000. Toda Tom Freston, šef medijskega konglomerata Viacom, ki so ga lani odpustili, je dobil odpravnino v znesku 75 milijonov dolarjev. Sumner Redstone, predsednik Viacoma, je lani zaslužil 52 milijonov, Peter Chernin, šef Foxa, pa 61. Pomeni: šef enega samega medijskega konglomerata je zaslužil več kot vsi scenaristi skupaj. In če ne bi bilo sindikata, bi zaslužili še manj. Kdo je torej tu pohlepen? In preplačan?

Michael Eisner, nekdanji šef Disneyja, ki je samo leta 1998 zaslužil 575 milijonov, je štrajk scenaristov razglasil za "neumnost". Neumnost? Nehajte! Po trenutni sindikalni pogodbi lahko filmske in TV korporacije za projekte na internetu najemajo scenariste, ki niso sindikalno organizirani, kar pomeni dvoje: prvič, da lahko začnejo vse programe, vključno s filmi in serijami, delati za internet ter jih šele potem spustijo v kino in na dvd, drugič, s tem se lahko povsem izognejo sindikaliziranim scenaristom, in drugič, s tem lahko najprej uničijo sindikat scenaristov - in potem še ostale filmske sindikate. Zato ne preseneča tako velika mobilizacija scenaristov. In zato ne preseneča, da se zavedajo, da imajo pred sabo masivne, pohlepne in cinične korporativne gigante, najbolj povampirjeno verzijo monopolnega kapitalizma, ki se za kreativnost ne meni, le za profit - in da je od izida te konfrontacije in te bitke odvisna usoda scenaristov, pa tudi filmov, serij in šovov, ki jih moramo spletom okoliščin gledati.

Korporativni fašizem

Od leta 1988, ko so scenaristi zadnjič štrajkali, se je namreč slika povsem spremenila.

* Prvič, v osemdesetih so člani scenarističnega sindikata opravili 95% vsega h'woodskega in TV dela - danes ga opravijo le še 55%. Filmske in TV korporacije - predvsem za animirane programe, resničnostne šove in podobno robo - najemajo cenejšo delovno silo, ki ni sindikalno organizirana in ki jo lahko po mili volji izkoriščajo in zlorabljajo, obenem pa za žanrske programe najemajo manjše, zunanje, "gverilske" produkcijske hiše, ki za scenarije porabijo manj kot velike korporacije. Ergo: scenaristi so žrtve vse večjega izsiljevanja.

* Drugič, filmske in TV korporacije s plačili zelo zavlačujejo - scenaristom čeke izstavljajo z vse večjimi, očitno taktičnimi zamudami, ki so le dodatna metoda ustrahovanja.

* Tretjič, korporacije sindikate vse bolj izigravajo drugega proti drugemu, zato ne morejo formirati enotne fronte, ki bi blokirala korporativno stiskanje, izsiljevanje in zastraševanje: Združenje ameriških igralcev in h'woodska podružnica Teamsterjev, sindikata prevoznikov, sta štrajk sicer podrla, toda svojim članom sta solidarizacijo odsvetovala, kar so storili tudi nekateri drugi filmski in TV sindikati, ki pa štrajka niso niti podprli. Še vedno niso dojeli, da so njihove usode tesno povezane. Scenaristi so očitno dojeli vsaj, da so tesno povezane usode scenaristov.

* Četrtič, nekateri scenaristi res zaslužijo 200.000 dolarjev letno (ali pa še več), toda le redki - večina jih zasluži bistveno, bistveno manj. Mnogi zaslužijo manj kot 70.000 dolarjev letno, mnogi zaslužijo manj kot 30.000 dolarjev, mnogi komaj shajajo, mnogi imajo zelo kratke kariere, mnogi dela sploh ne dobijo - leto ali pa leta. Mnogi v enem letu ne zaslužijo niti toliko, da bi imeli pravico do zdravstvenih bonitet. Nekateri scenaristi živijo v palačah, toda večina ima vse razloge, da se ima za del utišanega, paraliziranega, ustrahovanega delavskega gibanja: 45% scenaristov na vzhodni obali je brezposelnih. Scenaristov ne najemajo zato, ker izgledajo glamurozno, ampak zato, ker delajo.

* Petič, ameriške medije in entertainment kontrolira le še 6 orjaških korporacij, 6 Velikih bratov. In gre le še na slabše: še pred nekaj leti jih je bilo 11. Pomeni: kontrola nad ameriškimi mediji in entertainmentom se je zategnila, homogenizirala. Pomeni: atmosfera je vse bolj represivna, vse bolj fašistoidna. Pomeni: ameriški filmski in TV produkti so vse bolj omejeni, vse bolj homogeni, vse bolj regresivni, vse bolj korporativni, vse bolj birokratski, vse bolj klišejski, vse bolj predvidljivi, vse bolj repetitivni, vse bolj infantilni. Pomeni: za kako posebno kreativnost je vse manj prostora. Pomeni: scenaristi imajo na voljo vse manj vrat, na katera lahko potrkajo. Pomeni: če hoče scenarist na tem zoženem, utesnjenem, gladiatorskem, strogo nadzorovanem trgu preživeti, se mora prilagoditi - delati mora to, kar mu rečejo, da naj dela. In mi moramo potem to gledati. Potrobite jim!