500 epizod Zagorja

Ko sem šel pred nekaj leti k žametnemu švedskemu gospodu v njegovo primorsko hiško na regresijo v prejšnja življenja, mi je ob začetku naročil, naj si kot vodnika na tej poti zamislim lik, ki mu na vsem svetu zaupam najbolj od vseh. Seveda mi ni bilo treba kaj dosti mozgati: zame je bil to lahko čisto samo Zagor. Saj ne, da niso bila osemdeseta v starem režimu dobesedno prepredena z nepozabnimi stripovskimi kolosi, ampak za veliko večino nedeljskih stripofilov je Zagor Te-Nej, Šumski duh sa sjekirom, vedno zasedal ne toliko posebno kategorijo kot kar svojo lastno galaksijo.

Razlogov za to je seveda nešteto, a poskusimo zakoličiti tistih glavnih par. Prvič: visoko-oktanski epi o Zagorju so bili sicer črno-beli, a vseeno eden najbolj barvitih stripov izmed vseh, ki so nam bili takrat na voljo. Klene rendžerske koprive Teks Viler, Kit Teler in Kapetan Miki so bile omejene predvsem na probisvete, protuhe in zvekane, endemične Divjemu zahodu. Veliki Blek in Kapetan Mark sta se bodla skoraj izključno s crvenimi mundiri, Mister No pa je bil omejen na Latinsko Ameriko. Zagor je po drugi strani svojo nepremagljivo kameno sekiro poleg proti raznim otimačem dilidžanse vihtel tudi proti zombijem, demonom, samurajem, vampirjem, volkodlakom, mumijam, titanskim robotom, Vikingom, nevidnemu človeku, diaboličnim tajnim ložam, golemom, alienom, okostnjakom, mutantom, vudu sveštenikom, piranam in, nikar ne pozabimo, celo proti krakenu (s kameno sekiro nad krakena: neponovljivo!).

Drugič: Čiko. Ostali korenjaki so potrebovali po dva ali tri sidekicke (Komandant Mark je imel, skupaj z Beti in Flokijem, pravzaprav štiri!), a nepozabni Čiko (... i Gaetano i Felipe i Almeida ...), strahopetno mehikajnarsko gunđalo z indijanskim imenom Brkato prase, ni potreboval tretjega, da se je zapisal v anale kot najboljša podporna ekipa vseh časov. In kot zadnje: polovičarsko in strahopetno bi bilo zaobiti dejstvo, da se je Zagor s svojim klasičnim profilom, atletsko izklesanim torzom, jebačkim kodrčkom in nikoli pokorjeno možatostjo celemu pokolenju malih stripožderov vžgal v podzavest kot tisti veliki primarni totem latentne homoerotike, ki ji ne morejo priti blizu ne ves lišp ne vse eksplozije Hollywooda ... Celo George Clooney v najboljših letih ne.

Razlogov je še nebroj, a nadaljnje tovrstno pesnjenje bi bilo nekako tako kot utemeljevanje pomembnosti sonca v našem sončnem sistemu. Zagor Te-Nej - Šumski Duh Sa Sjekirom - ostaja ena zadnjih neomadeževanih svetinj starih jugogeneracij in eden redkih razlogov, zaradi katerih se je bilo vredno roditi pred dobo PC-ja. Osebno sem recimo sveto prepričan, da bi lahko Zagor (s samo malce naklonjene scenaristike) po dolgi borbi preštel rebra tudi Supermanu.

Na Hrvaškem - kjer osamosvojitev, drugače od naše, ni pomenila pop-kulturnega samomora - znajo te reči ceniti še danes. Tako so na svoj fini, tokrat jubilejni deseti festival stripa z ljubkim imenom Crtani romani šou povabili kar šest ustvarjalcev Zagorja: legendarnega grafičnega tvorca Galliena Ferrija, urednika, scenarista in ideologa Morena Burattinija, fenomenalnega dolgoletnega risarja Maura Laurentija plus tri mlade nadobudne risarje, ki so v mikrofon tudi po sedemkrat zapored dahnili, kako neskončno počaščene se počutijo v družbi prvih treh.

Njihov obisk ni bil naključje: organizatorji so namreč združili dve impozantni obletnici. Po eni strani je šlo za štiridesetletnico Zagorja na Hrvaškem, po drugi je v rodni Italiji pravkar izšla reci in piši petstota epizoda z naslovom Indijanska Magija. Čeprav smo pri nas nanj pozabili in svoja življenja posvetili desettisočkrat manj plemenitim stvarem, se Duh Koji Hoda v deželi mafije in pic v kioskih ves ta čas pojavlja redno enkrat na mesec.

Šest avtorjev je povedalo, da o sebi radi razmišljajo kot o nogometnem klubu, ki vedno igra pred domačo publiko, imajo pa celo enajst ultratifosov, ki jih doma v Italiji spremljajo po vseh festivalih. Od vseh italijanskih špageti stripov ima samo Teks Viler daljšo kilometrino, Zagor pa ni izjemno popularen le na Hrvaškem, ampak tudi v Turčiji in Braziliji. Povedali so, da bi si ljudje le s težavo predstavljali, kakšno raven splošne izobrazbe mora imeti tvorec Zagorja, ki ga scenaristi skoraj vsak mesec pošljejo na povsem drug konec sveta. Risarji so uživaško potarnali, da morajo garati od zore do mraka, da udejanjijo kompleksne scenarije in obenem pomno preštudirajo vse strokovno gradivo o raznih kitajskih džunkah, ruskih dačah in podobnih rečeh.

"Videoigre pridejo in grejo, Zagor pa je in bo ostal," je zanosno dejal gospod Burattini. Zagrebški feni so jih vseh šest spraševali po morebitni vrnitvi tega ali onega velikega Zagorjevega sovražnika, a jim je bilo razloženo, da si italijanski gospodje veliko raje izmišljajo nove - saj lahko vrnitev starih vedno pomeni rizik erozije njihovega napol mitološkega statusa. Na vprašanje, ali obstaja kakšna možnost, da bi se kakšna epizoda dogajala na Hrvaškem, je bilo rečeno, da sicer obstaja par skic o Zagorju na Braču ... Da pa so predvsem take za interno rabo, za hec, in da bodo Zagorja še naprej pošiljali povsod po svetu, samo v Evropo ne, saj se v tistem zgodovinskem obdobju tu ni dogajalo nič zanimivega. Tudi v Italiji ne.

Ves čas druženja so na platno za cenjenimi gosti projicirali naslovnice starih Zagorjev (skupaj z zaradi inflacije na hitro prefarbanimi cenami) in na koncu se mi zdi, da je bila vsa dvorana zaradi tega kar v enem takem čustvenem šoku (jaz sem vsekakor bil). Mlajši risarji so povedali, da se v prostem času na veliko družijo s starejšimi, predvsem iz študioznih razlogov: čustva na Zagorjevem obličju so bila namreč do pičice natančno prenesena z obličij njegovih idejnih očetov. Posebej predan fen je načel vprašanje Čikotove telesne višine: če je bilo v tej in tej epizodi rečeno, da ima Zagor 178 centimetrov - ali jih ima Čiko potem res samo kakih 110? Gospod Ferri se je ob tem le nasmehnil in dejal, da je Čiko zanj itak vedno predstavljal lik, ki je padel noter direktno iz risanke - torej je veliko bolj Paja Patak kot oseba, o katere konkretnih fizičnih karakteristikah bi bilo sploh smiselno razmišljati. Nekdo je s tresočim se glasom vprašal, ali petstota številka morda pomeni tudi počasen zaton franšize, a so ga drugi gledalci nazijali, naj se raje usede nazaj, Zagorjevi očetje pa so odgovorili, da nočejo o tem niti začeti razmišljati. Trenutno so preveč zaposleni z intenzivnim mozganjem o tem, kakšna bo šeststota jubilejna številka.