Država na pručki

Gospodje, zadeva je resna, zadeva je historična in prav mogoče tudi histerična. Predsedovanje Evropi pač ni mačji kašelj: Evropa od slehernega moža pričakuje, da bo storil svojo dolžnost, ničesar vam ne more obljubiti razen krvi, znoja in solz (in dvajsetodstotnega zvišanja cen mleka in jajc), sploh pa "ne vprašajte, kaj nacionalni interes lahko stori za vas, vprašajte se, kaj lahko vi storite za nacionalni interes"! Sveta pomagalka! Saj skoraj ni mogoče verjeti, da je bil Žiga Turk, ko je odrecitiral to milijonkrat prežvečeno puhlico, prepričan, da je izviren - hudo je že to, da je menil, da je duhovit.

Ampak v redu, po srh zbujajočih svarilih predsednika vlade sodeč je načelovanje Evropi poslanstvo, ki je naloženo vsakomur med nami: ne le opoziciji, temveč tudi moji malenkosti, zato je čas, da dam slovo tistemu, kar je otročjega, pljunem v rokave, zaviham dlani in se resno spoprimem s tem zgodovinskim izzivom. Takole računam. Evropi bomo predsedovali 182 dni. To, pomnoženo z ustreznim množiteljem, pomeni 262.080 minut, in če to številko delimo z dvema milijonoma Slovencev (dejanskemu številu prebivalcev sem zato, da bi ga zaokrožila, prištela vse male živali, katerih inteligenčni kvocient je višji od kvocienta povprečnega poslanca vladne koalicije), ugotovimo, da bo sleherni med nami predsedoval Evropi 0,13 minute ali za mišji brk manj kakor osem sekund. Približno toliko, kolikor traja deset srčnih utripov. Kar se mene tiče, bi, prosim, svoje osemsekundno predsedovanje želela opraviti, eee, 12. februarja 2008 ob treh sedeminštirideset popoldne, hvala za razumevanje.

Dvanajstega februarja ob 15.47 si bom na glavo namesto krone poveznila cedilo, v roke vzela kuhalnico in tisto stvarco za stepanje jajc, sredi kuhinje sedla na pručko in za dolžino desetih srčnih utripov predsedovala. Predsedovala z veliko začetnico: pri moji veri, da je v lirskih izlivih slovenskih novinarjev mogoče razločno zaznati iluminirano inicialko. Vsa država bo z mano ponosno sedela na pručki. "O, kaj bi jaz dava, da b meva moža," so peli naša stara mati, "na pručko b se vsedva pa gledava ga!"

Pa oprostite, če si predsedovanje Evropi predstavljam malce po kmečko - nisem jaz kriva niti ni kriva zarota ostankov prejšnjega režima, krivo je to, da mi niti en "medij" s svojimi "vsebinami" (kako okorno skovana beseda so pravzaprav tele vsebine ...) do zdaj ni nazorno pojasnil, kaj natanko se bo zaradi našega predsedovanja spremenilo. Na gor. Samo to se mi je posrečilo razbrati iz gromoglasnega osveščanja naroda, da bo kri brizgala v lokih kot v boksarskem ringu, državljani pa bomo napeti kot struna sekundirali v kotu z brisačo (ampak bog ne zadeni, da bi jo kdo vrgel v ring!), z navlaženimi gobami in z izotoničnimi napitki v stekleničkah s slamko, da bi lahko med dvema rundama pomagali svojim politikom spet postaviti se na noge; pa še kakšen kurat bo po Janševem obisku v Vatikanu morda kakšno poživljajočo odmolil. Moja mama se je samo na pol šalila, ko me je vprašala: "A bomo smeli med predsedovanjem skočiti vsaj na vece?"

Ja, pod pogojem, da na vrata ne bomo nakracali nič nečednega o vladi.

Inteligenten državljan o Evropi, ki ji bo predsedoval, iz "medijskih vsebin" lahko izve bolj ali manj le tole.

Prvič, združena Evropa je birokratski aparat, ki v neznanskih količinah proizvaja akte, kakršen je Uredba XY o varnostnih standardih za okrasne ovčke, ki niso igrače po členu Z uredbe PQ. Taka uredba resnično obstaja, kot obstaja moja znanka, prevajalka, ki jo je za spodobne denarce prevedla v slovenščino. V Evropi je še veliko podobnih uredb in veliko prevajalk, le denarcev ponekod že zmanjkuje.

Evropa je velik birokratski mlin - in ker se po ljudskem reku "v mlinu dvakrat pove", ni nič čudnega, da mora Janša "ure in ure" razlagati, kako on ni Borat, ker je Borat iz Kazahstana, ne iz Belorusije. Večino teh ur Janša najbrž porabi za iskanje sočutnega ušesa, ki bi ga to sploh zanimalo.

Drugič, na političnem področju evropski mlini meljejo sila počasi, ne oziraje se na interese malih politikov, pa naj ti predsedujejo s še tako okrašeno začetnico, predvsem pa meljejo utečeno, kot utečeno igrajo vrhunski orkestri. Simfoniki dunajske državne opere, tiste, kamor hodita plesat Urška in "njen Janez", bi bili svoj novoletni koncert, vse tiste Lepe modre Donave in Radetzkyjeve marše, zagotovo zmožni odigrati tudi, če bi imel maestro na dirigentskem podiju terminalnega mačka ali če ga sploh ne bi bilo. In če bi se dirigentu slučajno zazdelo, da bi mahal s taktirko v ritmu koračnice, bi orkester še dalje hladnokrvno godel valček, če bi bil ta po ustaljenem redu na repertoarju. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, ali ni Janši in Ruplu slava malce udarila v glavo, ko sta hitela obljubljat, prvi Turkom, drugi pa Kosovarjem, da se bo zdaj, ko bosta onadva glavna v Evropi, vse uredilo po njihovi všeči? Mar nista v trenutku hubrisa malce prekoračila pooblastil, ki jima jih daje nekakšno od protokola in abecednega reda požegnano "precedovanje"?

In tretjič, Evropa je na svetu za to, da rabi kot alibi politikom, kadar se na domačem terenu odločijo sprejeti ta ali oni volivcem nesimpatičen ukrep. "To od nas zahteva članstvo v EU!" "Aaaah!" dahnejo ljudske množice in pobožno prikleknejo, samo še cingljanje ministrantovega zvončka se čuje v kapeli pa vzklik zvestega Boksarja, konja z Orwellove farme: "Še bolj trdo bom garal!" Nič hudega, če se pozneje pokaže, da Evropa nikoli niti slučajno ni zaukazala nič od tistega, kar so ljudstvu prodali lokalni velmožje - da tako kot v kulturi, kjer so nas strašili z evropskim bavbavom in marsikoga med kulturniki z nacionalnimi ukrepi pahnili čez rob preživetja, nečesa tako izrazito notranjepolitičnega niti v misel ni vzela. Pa kaj bi o tej nebodijetreba kulturi, ozrimo se raje na nekaj, kar je vsakemu gorjanu domače: na avtomobile. Ko je ljubljanski župan po lastni presoji za promet zaprl nekaj ulic okrog Tromostovja, da je to zdaj vsaj za silo videti, kot da ni v Belorusiji, so vsi, ki se z avti ne morejo več pripeljati v zakonsko spalnico ali h kuhinjski mizi, nanj pljuvali ogenj in žveplo. Ko pa so nam povedali, kako je mati Evropa dejala, da se bodo Ljubljančani (vsaj tisti revnejši) v prihodnje vozili samo še z neobstoječim tramvajem in z neobstoječo podzemno železnico, so "navadni državljani", tisti znameniti "davkoplačevalci" in "volivci", hiteli prikimavati malodane tako vdano kot uradniki z ministrstva za okolje. Malodane. Dolgo je trajalo, preden je previdno godrnjanje prisililo enega od Podobnikovih puršev, da je priznal: "Ups, pardon, zmotil sem se."

Eh, ja. Je, kar je. Samo odločijo naj se že vendar, katero je tisto tretje najbolj onesnaženo slovensko mesto, po katerem se ne spodobi več voziti: Nova Gorica, Novo mesto ali Murska Sobota? Mediji vsakič povejo drugače. Ampak Nova Gorica že ne more biti, ko pa je naša glavna prometna žila, štiripasovnica mimo občine, nenehno zabarikadirana! Ko sem šla zadnjikrat mimo, je na njej telovadila civilna zaščita z oranžnimi kapicami. (Pri tem so načelnika "pozabili" v "gorečem" objektu.) In kot kaže, bo tega decembra tako kakor lani, tu v deželi zimskih športov in snega, sredi glavne ceste drsališče. Bržkone tudi to od župana zahteva Evropa.