"Računite z nami"

Bil je lep in hladen večer in v zraku je dišalo po revoluciji. Če že ne po totalni revoluciji, pa vsaj po novi zahrbtni akciji centrov moči iz ozadja, ki so preslabo razmislili, ali se jim v resnici splača konflikt s politično opcijo, ki je dobila mandat na volitvah. Prestolnica se je namreč spet zavila v rdeče. Nekaj so k temu revolucionarnemu pridihu dodale rdeče pentljice, simboli boja proti aidsu in solidarnosti z žrtvami virusa HIV, ki so si jih tistega dne pripeli vsi, razen morda za duhovno oskrbo zadolženih božjih uslužbencev. Za prepoznavnejše vzdušje pa so definitivno poskrbeli rdeči džambo plakati z belim napisom Pankrti. Kdo ali kaj je že to? Ne vem, stari, nek bend menda.

No, pravilen odgovor je poznalo več kot sedem tisoč ljudi, ki so se dobesedno nagnetli v veliko dvorano hale Tivoli in za kakih 100 odstotkov presegli povpraševanje po vstopnicah, s katerim je računal organizator. In v tej sedemtisočglavi množici bržkone ni bilo posameznika ali posameznice, ki ne bi tako ali drugače občutil oziroma ponotranjil vibracij kulturnega šoka izpred tridesetih let. Vibracij, ki so jih povzročili prav ti Pankrti, ki danes razprodajajo velik Tivoli, čeprav jim usposobljena glasbena stroka na podlagi njihovega znamenitega koncerta na moščanski gimaziji pred tridesetimi leti ni napovedovala presunljivo dolgega življenja, kaj šele slave, bogastva in moči. Poleg tega so bili takrat časi enoumja in nekaterim politkomisarjem, ki si bodo kasneje nadeli pomladne barve, nikakor ni šlo v glavo, zakaj oblast ne pozapre teh neprilagojenih mulcev, ki med drgnjenjem po glasbilih vpijejo "ze-ka pank, ze-ka pank" in podobne neslanosti v neposredni zvezi z refreni kot "ne me jebat, ne mi srat". Poleg tega so Pankrti tisti bend, ki je v najmanj štirih političnih sistemih prepeval Nč se ne premakne in bil s tem vsakič znova enako aktualen.

Si bil tam, sem vprašal Marina, frontmena vse bolj vodmatske skupine Carina, ki je v soboto odigrala uvod v Pankrte. Mimogrede, nastop drugih predvozačev z imenom Elektrika sem namenoma bojkotiral, ker so s popolnoma nekompetentno priredbo sfižili komad Zadnja ljubezenska pesem, ki ni samo eden najboljših komadov, kar so jih Pankrti kdajkoli naredili, marveč ena najlepših ljubezenskih pesmi vseh slovenskih časov. Nič čudnega, da so ga Pero in druščina prišparali za bis. "Kje pa, stari, takrat smo imeli 13 let. Veš, kje so bile takrat Moste," je povedal Marin. Kitarist Carine Meho, ki opravlja dela in naloge raziskovalnega novinarja in kolumnista, se mi je zdel pravi naslov za provokativna politična vprašanja v slogu, zakaj se je na Pankrtih zbralo toliko ljudi in kakšno sporočilo lahko razberemo iz te masovne udeležbe. "Tu smo se v večjem številu zbrali zato, da bi obujali spomine," je zbrano, mirno in dostojanstveno odgovoril Meho.

"Poleg Grege Tomca, ki je nekakšen idejni vodja, sestavljajo skupino še Pero Gnus, ki skupaj z Grego napiše vsa besedila. Pero je tudi pevec. Poglavje zase! V glasu nima ničesar vznemirljivega in če poje dva dni zapovrstjo, ostane na momente tudi brez njega. Na odru postane en sam 'živc', ki skače, hodi, preklinja in nadira poslušalce. Poleg njega se včasih po mikrofonu sliši tudi Mitja Prijatelj, ki je v glavnem zadolžen za solo kitaro. Ritem kitaro igra Bogo Pretnar, na basu pa kuha Jure Kraševec, ki v zadnjem času napiše tudi kakšno besedilo. Bobnar je Slavc Colnarič. Ko so fantje v elementu, so bolj podobni kakšni jurišni četi kot pa rock skupini," je jeseni leta 1977 pribeležila Antena, potem ko je postalo jasno, da Pankrti niso muha enodnevnica in da jih oblasti zaradi pizdenja proti sistemu ne bodo vrgle v arest. Pero Gnus oziroma Peter Lovšin, ki sem ga ujel v VIP prostoru, je bil uro pred koncertom neverjetno skuliran in svetlobna leta od oznake 'živc'. Kramljal je s puncami in oboževalci, nagibal irski viski, pozdravljal stare znance in soborce, poziral z XXL paketi kondomov in trosil pozitivno vzdušje. Pizda, Pero, jaz imam tremo pred vašim nastopom, zakaj je ti nimaš? "Ti, ne vem ... Za tolk enih stvari moram še poskrbet ... Preprosto nimam časa ..." je odvrnil in vmes kakim šestim povabljencem stisnil roko. Ko so povabljenci planili na olive in sir, sva s Perotom začela pogovor o trendih v pornografiji in damah po štiridesetem letu, ki se v tej zvrsti zabavne industrije odlično obnesejo. A vstopil je nov kontingent fenov in najbolj zanimiva debata večera je šla v franže. Med vipovci, ki so prišli moralno podpret Perota in družbo, je bil tudi Matjaž Gantar iz konkurenčnih Ljubljanskih psov, nekoč rezervni član Pankrtov, zdaj pa eden od tajkunov, ki mu ni videti, da bi pretirano trepetal pred pravičniškim besom Janeza Kranjskega Janeza. Gantar in njegov bas sta vskočila, ko je moral Boris Kramberger na služenje vojaškega roka, z igranjem na živi plošči Pankrtov pa se je dokončno vpisal v legendo. Požrite se, kolegi tajkuni, tega si z vsem vašim denarjem ne morete kupiti.

Urbani miti, povezani z moščanskim koncertom Pankrtov, imajo tudi skupni imenovalec: čevelj. Čevelj, ki ga je Pero v anarhistični ekstazi zabrisal z odra, da bi nato ob intervenciji višjih sil končal v glavi glasbenega kritika Staneta Sušnika. Koliko zvezdic je ob tem videl Sušnik, smo lahko brali v Mladini: "Pankrti pa so neumorno orali dalje, pevec je ostal že brez srajce; napravil je nič koliko akrobacij; če bi se dalo, bi uničil mikrofon; ozvočenje je trpelo čez vse stopnje popačenja. Najbolj pa sem se razveselil, ko sem slišal, da fantje ZNAJO igrati, ne le dva in pol akorda, ampak so bili res uigrani, močni kot udarec težkega parnega kladiva! Energija je sevala iz njih in to vzbuja upanje ... Pa vendar so vsaj tako dobri kot Damned, Sex Pistols in najboljši tuji 'kurci'!"

Dovolite mi, da si na tem mestu vnovič privoščim osebno revizijo kulta o Sex Pistolsih in prevrednotenje neumestnih primerjav Pistolsov s Pankrti. Malcolm McLaren je iz svojih hišnih marionet naredil brezimno klubsko atrakcijo, ki se je snela s ketne, prerasla v patetično frankensteinovsko pošast, povzročila substancialno razdejanje na monolitni, vase zagledani glasbeni sceni in naposled pregorela v spoznanju, da je postala kolešček v sistemu, ki naj bi ga anarhično zravnala z zemljo. Resentiment do stvarnika je v takih situacijah nujna posledica. "Ste kdaj imeli občutek, da so vas prevarali?" je bilo vprašanje, s katerim je Johnny Rotten 14. januarja 1978 pred 5000-glavim občinstvom v San Franciscu zaključil zadnji živi nastop Sex Pistolsov. Jebiga, Johnny, vsaka revolucija, glasbena nič manj, žre svoje otroke. Petnajst minut slave, ki so si jih izborili Sex Pistols, je trajalo natanko enajst mesecev. Za revolucijo niso dovolj samo jajca, rabiš tudi dober piar, je namignil Malcolm McLaren. Pistolsi so panku dali imidž, glasbo pa so v glavnem prispevali drugi. Na naših zemljepisnih širinah denimo Pankrti. Ki trajajo že 30 let. Kar je konec koncev več kot 11 mesecev.

"Pankrti so bili skupaj z drugimi protagonisti gibanja 'punk pod Slovenci', katerega začetniki so bili, vroče žarčenje, ki je ogrelo zimsko njivo našega nacionalnega in političnega grunta, da je spomladi iz nje vzklilo seme novih socialno političnih sadik, ki so pozneje rodile sad splošnega poraza starih sil, ustoličile demokracijo ter zgradile samostojno slovensko državo," je leta 1997, deset let po uradni razpustitvi zasedbe Pankrti, v zbirki besedil z naslovom Teksti zapisal nerjaveči Peter Mlakar. V soboto so Mlakarjeve misli spet meso postale, najbolj takrat, ko je v dikciji novih oblastnikov pred koncertom nahrulil publiko, da je bolana in da rabi zdravnika. Kot nekoč Ljubljana. Saj še pomnimo, kako je polikromni večni funkcionar Dimitrij Rupel v začetku leta 1979 pospremil na pot prvo singlico Pankrtov: "Postopek, ki spremlja to ploščo, se zdi na moč pomenljiv in kaže na neko novo prakso v našem kulturnem življenju: kulturni izdelek, pa naj bo kakršenkoli, je treba tudi ideološko 'prodati'. Na dveh listih dopisa so zbrani vsi argumenti, ki zagotavljajo 'pravo vero' novega kulturnega izdelka: pravi garantni list! V zvezi s pravo vero je tudi vse ostalo," je ugotavljal tovariš Rupel, ki mu talenta za iskanje prave vere tudi v bodoče ni nikoli zmanjkalo. Malo manj je znano, kaj mu je nato odpisal Igor Vidmar: "Saj zato ste tu Vi, odlično vživeti v vlogo psa slednika, prednje straže na branikih meja Kulture, in izurjenega očesa/ušesa, saj imate iz časov, ko ste bili še 'Rdeči dim', dovolj specialnega znanja za to vlogo. Tako - še en nevaren 'političen pritisk' na našo kulturno politiko in naše vrednote je bil razkrit, izsleden, ovaden - zdaj se lahko začno vrteti mlini našega 'kulturnega/političnega pravosodja in eksekutive'. Pozicije, pa četudi tako ne-povsem-enoznačne, kot so Vaše, tov. Rupel, so utrjene. Tudi to sodi k dobrodelnim učinkom Vašega zapisa. Še enkrat - hvala Vam zanj, povedal je dosti več o vas, o Vaših referencah in celi 'naši' situaciji, kot bi to lahko storil punk ali Pankrti brez Vaše pomoči." Preroško, ni kaj.

Koncert se je začel kmalu po 21. uri. Razume se, da s komadom Počitnice na morju. Tisto, čemur smo bili priča v naslednjih dveh urah, ni bil več koncert, tisto je bila ena sama ljubezen. Politike ni nihče omenjal in nihče je ni pogrešal, pa čeprav v opusu Pankrtov ne boste našli pesmi, ki ne bi bila politično obarvana. Okej, ena vseeno je: If You Rock My Cock (I'll Wattussy Your Puss) z albuma Sexpok. Ampak te v soboto niso igrali. Sicer pa, preverite sami. V komadu Punca ne še umret zamenjajte punco s Slovenijo, pa dobite dober razlog za totalno revolucijo. In (tudi) ta komad smo zelo na glas prepevali vsi.