Cenzurirano

12. marca 2006 je na kmetijo družine Qasim pri mestecu al-Mahmudiyah, južno od Bagdada, vletelo pet ameriških vojakov, članov 502. pehotnega regimenta, ki so bili zadolženi za bližnjo kontrolno točko - ko so odšli, ni za njimi ostalo nič. Kmetija je gorela, v njej pa so ležala štiri trupla - oče in mati ter njuni hčerki, petletna Hadeel in štirinajstletna Abeer. Pokol sta preživela le njuna sinova, ki sta bila tedaj v šoli. Steven Green, eden izmed vojakov, je očeta, mater in štiriletnico zvlekel v sobo in jih hladnokrvno pobil - s streli v glavo. Ko se je vrnil, je dahnil le: "Pobil sem jih, vsi so mrtvi!" Vojaki so potem zgrabili štirinajstletno Abeer in mu jo nastavili, tako da jo je lahko posilil. Ni bil edini. In ko so končali, še niso končali - Green jo je ustrelil, potem pa so njen spodnji del, od trebuha do nog, še zažgali. In odkorakali. Kot kavboji. V sončni zahod. Vsaj mislili so tako.

Ogenj s trupla se je kmalu nekontrolirano razširil in zajel celo hišo, sosedje so poklicali iraške vojake, ki so poklicali ameriške vojake, toda kake akcije ali pa preiskave ni bilo, le retaliacija: 11. julija je neka mudžahedinska frakcija v svet poslala videoposnetke dekapitacije dveh ameriških vojakov, ki so ju malo pred tem ugrabili. Komunike, ki so ga priložili, ni puščal nobenega dvoma, da so s tem "maščevali našo sestro, ki jo je onečastil vojak te brigade". In morda bi bilo to vse, če se Justin Watt, eden izmed ameriških vojakov, sicer pripadnik istega voda, ki sicer pri pokolu ni sodeloval, a je zanj vedel, ne bi zlomil in na seansi vojaškemu psihiatru razkril, kaj se je zgodilo. Vojake so prijeli, zaprli, obtožili in obsodili na dolge, stoletne zaporne kazni, Steven Green, ki je bil v času prijetja že civilist, pa na obsodbo še čaka - tožilec zahteva smrtno kazen. Pokol pri al-Mahmudiyahu je še enkrat povsem nazorno pokazal, v kaj se je prelevila iraška vojna - v povsem deregulirano klavnico, v rasistično grozljivko, v repliko vietnamske vojne.

Grizlijevska epizoda, ki se je odvrtela pri al-Mahmudiyahu, je namreč zelo spominjala na grizlijevsko epizodo, ki se je odvrtela leta 1966 v Vietnamu in ki jo je sredi oktobra 1969 v reviji New Yorker popisal Daniel Lang: štirje ameriški vojaki so med patruljiranjem ugrabili, mučili, štafetno posilili in potem brutalno umorili vietnamsko najstnico, Phan Ti Mao. Eden izmed vojakov, "Sven Eriksson" (svojo identiteto še vedno skriva), ki pri mučenju, posiljevanju in ubijanju punce ni hotel sodelovati, se je zlomil in jih ovadil. Kar je pripeljalo do Langovega eksplozivnega članka "Casualties of War", ki pa ga je le slab mesec kasneje zasenčila serija člankov, v katerih je Seymour Hersh razkril, da so ameriški vojaki leto prej pobili vse prebivalce vietnamske vasice My Lai - 347 civilistov. Moških, žensk, otrok. Vse po vrsti. Toda Hershevih in Langovih člankov ni v času, ko je vietnamska vojna še trajala, nihče ekraniziral, le nekateri vesterni, recimo Plavi vojak in Mali in veliki mož, so skušali alegorično opozoriti, da so bili ameriški pokoli nad Indijanci anticipacije ameriških pokolov v Vitenamu, tudi direktno tistega v My Laiju. In seveda, Joseph Strick je posnel kratki dokumentarec Intervjuji z veterani My Laija, v katerem je pet vietnamskih veteranov, ki so bili v My Laiju, razkrivalo, kako so v Vietnamu med ubijanjem uživali in kako so v izvrševanju povelj zelo radi pretiravali.

Jasno, tudi ob koncu sedemdesetih, ko je bilo vietnamske vojne že konec in ko je Hollywood posnel svoje velike vietnamiade, Lovca na jelene, Vojakovo vrnitev in Apokalipso danes, o ekranizaciji kakega Hershevega ali Langovega članka ni bilo ne duha ne sluha. Kar pa spet ni bilo presenetljivo: v Hershevih in Langovih člankih so bili žrtve vietnamske vojne Vietnamci, v Lovcu na jelene, Vojakovi vrnitvi in Apokalipsi danes pa so bili žrtve vietnamske vojne Američani. Še več, ti filmi so poudarili, da so bili Američani največje žrtve vietnamske vojne. Ne da se je z leti h'woodska percepcija vietnamske vojne spremenila. V drugi polovici osemdesetih, ko so h'woodsko revizijo vietnamske vojne intonirali tako različni filmi, kot so Rambo 2, Vod smrti in Full Metal Jacket, je poanta ostala ista: največje žrtve vietnamske vojne so bili Američani. No, to h'woodsko revizijo vietnamske vojne je potem vendarle revidiral Brian De Palma, ko je leta 1989, ob koncu tega drugega velikega vala h'woodskih vietnamiad, ekraniziral Langov članek. Njegove Žrtve vojne, v katerih je kolovodjo ameriške križarske patrulje igral Sean Penn, znani protivojni aktivist, skesanca pa Michael J. Fox, poster boy Reaganove revolucije, so sicer potrdile, da se je Američanom v Vietnamu od vojne zmešalo, toda obenem so dale jasno vedeti, da so bile žrtve te ameriške norosti Vietnamci. Ni naključje, da je film o zverinskem umoru mlade Vietnamke posnel Brian De Palma: v psihotrilerjih Carrie, Oblečena za umor, Strel ni bil izbrisan in Striptiz smrti, ki so postali njegov trademark, je namreč plastično in zelo grafično, pa tudi fetišistično in voyeursko pokazal, da je Amerika mučilnica žensk.

Odveč je poudarjati, da film Žrtve vojne ni bil hit. Ne, za razliko od drugih velikih h'woodskih vietnamiad ni bil popularen. Daleč od tega. Filma, ki kot žrtve vietnamske vojne prikazuje Vietnamce, ne pa Američane, ni hotel nihče gledati. In De Palmi se je zdaj, ko je posnel Redacted, ekranizacijo pokola pri al-Mahmudiyahu, to ponovilo, le da na potenco - desničarski, probushevski, "patriotski" mediji, komentatorji, jurišniki in možganski trusti so ga divje napadali in razsuvali že davno pred štartom v Ameriki. In to so počeli vsak dan, non-stop. Bill O'Reilly in drugi voditelji TV kanala Fox News so film razglašali za protiameriškega in histerično pozivali k bojkotu (film so na Foxu kljub temu oglaševali!), obenem pa so pozivali tudi k bojkotu tekem dallaške ekipe Mavericks, katere lastnik je Mark Cuban, producent tega filma. In hej, če že ravno greste na tekmo, potem s sabo prinesite transparent: "Podpirajte ameriško vojsko!" Če hočete dobiti občutek, kako daleč so šle stvari, kliknite na spletno stran boycottredacted.com. Ofenzivi, v katero se je vključila tudi politika, recimo republikanski kongresnik Duncan Hunter (sramota! ameriški vojaki niso kriminalci! ameriški vojaki so junaki!), ni bilo ne konca ne kraja, vrstile so se TV debate, omizja in komentarji, toda jurišniki, ki so film razglašali za veleizdajo, so drug za drugim priznavali, da ga sploh še niso videli.

"Prebrali smo sinopsis," je rekel O'Reilly, ki je svaril, da bo film Redacted, ki ga je De Palma posnel v Jordaniji in ki je pred tem že obšel nekaj festivalov (Benetke, Toronto, New York, Abu Dhabi) in pobral nekaj prestižnih nagrad, tudi beneškega srebrnega leva za režijo, Ameriki povzročil ogromno, tako rekoč nepopisno škodo, da bo nepopravljivo okrnil ugled Amerike v tujini, da bo okrepil globalni protiameriški sentiment in da bo zanesljivo ogrozil življenja ameriških vojakov, češ ko ga bodo ljudje na Bližnjem vzhodu videli, bodo začeli pobijati ameriške vojake. Ameriški "patrioti" so v filmu videli poziv k linču ameriških vojakov. Hej, še baterije in elektriko jim pošljite, da bodo lahko gledali film, so pozivali ekipo, ki je film posnela. Tipično: nekateri konzervativni filmski kritiki so ga razglasili "za najslabši film vseh časov". Zadnja leta so verjetno prespali, toda združena "patriotska" fronta je kljub temu ustvarila vtis, da je Amerika doživela še en teroristični napad. Film Redacted tako ni imel veliko možnosti. Tudi prikazovalci so postali panični, tako da so ga premierno spustili le v 15 dvoran, kjer je že prvi vikend umrl, ali natančneje - prvi vikend si ga je ogledalo le okrog 3.000 ljudi. Filma Redacted, živčnega, psihedeličnega, razšejkanega, digitalnega kvazidokumentarca o ameriškem pokolu nedolžnih, nadaljevanja Žrtev vojne v času interneta, YouTubea, blogov, e-mailov in telefonskih kamer, ni hotel nihče gledati. "Krah," so ugotovili mediji. "Krah!!!" je triumfalno kriknil O'Reilly. Hja, krah - krah Amerike.

Apokalipse danes

Redacted je postal film, ki ga Amerika ni hotela gledati. Film, za katerega Amerika ni hotela slišati. Film o rečeh, za katere Amerika noče slišati. Film o iraški vojni, za katero Amerika očitno noče več slišati. Problem namreč ni le v tem, da Amerika noče več gledati protivojnih filmov (sodeč po res pičlem številu gledalcev, ki so si ogledali Redacted, jih nočejo več gledati niti protivojni aktivisti), ampak v tem, da Amerika noče več gledati filmov o iraški vojni in vojni proti terorju. Dokaz? Tudi drugi h'woodski filmi o iraški vojni, pretežno protivojni, so zadnje čase drug za drugim propadli, hočem reči - množic niso ravno pritegnili. Niti pretegnili. Film V dolini smrti, posnet po resnični zgodbi o iraškem veteranu, ki so ga po vrnitvi v Ameriko našli zverinsko umorjenega, 42-krat prebodenega in razkosanega, je v ameriških kinih pridelal le 7 milijonov dolarjev, približno toliko pa so pridelali tudi Ugrabitev, Veliko srce in Jagenjčki in levi: prvi je obdelal razvpite “izredne prevoze”, s katerimi CIA "osumljence" ilegalno lifra v "tretje dežele", kjer jih potem - daleč od oči javnosti in mednarodnih konvencij o človekovih pravicah - sadistično mučijo, drugi je popisal grizlijevsko eksekucijo Daniela Pearla, reporterja Wall Street Journala, ki je v Pakistanu raziskoval povezave med "shoe-bomberjem" Richardom Reidom, al-Kajdo in pakistansko tajno službo, tretji pa je opozoril, da je v iraško vojno vpletena vsa Amerika, bodisi neposredno ali posredno, da se morajo zato z iraško vojno soočiti in da do nje ne smejo biti ravnodušni. Film Jagenjčki in lev je bil salonsko liberalni, napol agit-propovski poziv Američanom, naj se angažirajo, naj ne bodo noji in naj se ne obnašajo tako, kot da se nič ne dogaja, toda Amerike ni naelektril. Vsi ti filmi so bili mrtvi ob prihodu - na svoji lastni koži so izkusili vse večjo ameriško apatijo do iraške vojne in vojne proti terorju. Celo akcijski film Kraljestvo, ki je ameriške FBI-jevce popeljal v Savdsko Arabijo, deželo, iz katere je bila večina džihadistov, ki so 11. septembra 2001 samomorilsko napadli Ameriko, je vrgel le 47 milijonov dolarjev, kar je za ta tip poletnega akcijskega ringelšpila bistveno premalo - s topikami vojne proti terorju in iraške vojne je bil preprosto preveč "okužen", da bi lahko bolj uspel. Tako kot drugi filmi o vojni proti terorju ni imel kaj prida od življenja. Ne, nič jim ni moglo pomagati. Niti velika publiciteta niti kontroverzni-do-škandalozni kontekst, ki so ga ustvarili, niti to, da so polni največjih h'woodskih zvezd. Ne pozabite, da v njih igrajo Angelina Jolie, Tom Cruise, Robert Redford, Susan Sarandon, Tommy Lee Jones, Charlize Theron, Reese Witherspoon, Jake Gyllenhaal, Jamie Foxx, Chris Cooper, Jennifer Garner in Meryl Streep.

Film Redacted je brez zvezd. Igralci so v glavnem neznani, s čimer je skušal De Palma ustvariti vtis realnosti. Tudi glavnega junaka, Angela (Izzy Diaz), skesanca, ki vojno stalno snema, ker misli, da ga bo to pripeljalo na filmsko akademijo, igra neznani igralec, toda njegovo vero, da kamera najbolje prikaže resnico in da "nikoli ne laže", demantira že njegov kamerad, ki ga opozori, da kamera ne počne nič drugega kot laže, še bolj pa jo je - že davno! - kompromitirala sama iraška vojna. Ali kot pravi De Palma: "Ironija je v tem, da kljub temu, da imajo vsi v Iraku digitalne kamere in dostop do interneta, teh slik nekako ne vidimo." Predvsem slik grozot, pokolov nedolžnih, posilstev. Preprosto ne pridejo do nas. In če že pridejo, potem pridejo redigirane, sfrizirane, cenzurirane - redacted. Mediji jih pred objavo vedno porežejo, priredijo ali pa prikrijejo. De Palma, že od nekdaj skeptičen do vseh tistih, ki mislijo, da lahko s kamero ujamejo resnico ali pa realnost, bi lahko o tem napisal knjigo: tudi film Redacted je bil namreč redacted. Redigiran, sfriziran, cenzuriran. Mark Cuban, producent, je dal tik pred ameriškim štartom izrezati fotke realnih oseb, bolj ali manj mrtvih, ki jih je De Palma, prepričan, da prav take, grozljive fotke ustavijo vojno, vmontiral v finalni kolaž. Tudi oče (Tommy Lee Jones), ki skuša v filmu V dolini smrti ugotoviti, kdo je umoril njegovega sina, iraškega veterana, si pomaga z videi, ki jih je njegov sin posnel s telefonom, toda ko se slika "izjasni", mu postane jasno, zakaj so njegovega sina imenovali "Doc": ker je ranjenim iraškim ujetnikom v rane zabadal prst in jih spraševal "A te kaj boli?". Film v Dolini smrti je storil isto kot Redacted: aneriške vojake je prikazal kot kriminalce. Ali bolje rečeno, ameriške vojske v Iraku ni podprl. To pa je natanko tisto, česar Američani nočejo gledati: filmov, ki ne podpirajo ameriške vojske. Lahko si proti iraški vojni, toda za nobeno ceno ne smeš ustvariti vtisa, da ne podpiraš ameriške vojske v Iraku. O tem se ne strinjajo le republikanci, ampak tudi demokrati. Ta konsenz je artificielen, toda prav s tem artificielnim konsenzom skuša Amerika iraško vojno - resnico o iraški vojni, tisto, kar se tam res dogaja - potlačiti. In pozabiti. Protivojni filmi so se očitno preveč zanašali na rezultate sondaž, ki kažejo, da iraški vojni trenutno nasprotujeta dve tretjini Američanov.

Mark Cuban, ki se je pri svojem "redakcijskem" posegu skliceval na pravno in moralno spornost teh fotk, je sicer v svojih polemikah z združeno "patriotsko" fronto zagotavljal, da ni proti ameriški vojski in Ameriki (hej, odprl sem sklad "Padli patrioti", v katerem se zbirajo sredstva za ameriške vojake!), kar pa filmu ni pomagalo, kakor mu tudi ni pomagalo, ko je obljubljal, da filma itak ne bodo prevajali v arabske jezike ali pa ga vrteli na Bližnjem vzhodu. Rekel bi, da je v svoji obrambi filma pretiraval. Za začetek, spričo novih tehnologij - predvsem interneta - je nemogoče, da filma na Bližnjem vzhodu ne bi videli. In dalje, film Redacted so - tako kot Ugrabitev, Veliko srce in V dolini smrti - prikazali na festivalu v Abu Dhabiju (Združeni arabski emirati), vsi pa bodo v mnogih bližnjevzhodnih deželah prišli tudi na redni spored, celo v tistih najbolj "tradicionalnih", okej, z izjemo Kuvajta in Bahrajna, ki sta jih - vključno s Kraljestvom, v katerem lahko Savdci v h'woodskem filmu enkrat za spremembo slišijo pravi savdski akcent - iz lojalnosti do Busha prepovedali. Je pa res, da bodo te filme na Bližnjem vzhodu, kot pravijo tamkajšnji distributerji, propagirali drugače kot v Ameriki: v Ameriki so Kraljestvo in Ugrabitev propagirali kot akcijska filma, film V dolini smrti pa kot triler, na Bližnjem vzhodu pa jih bodo propagirali kot kontroverzne filme o Bližnjem vzhodu in vojni proti terorju. Film V dolini smrti bo verjetno izgubil le tiste striptizete. In seveda, prikazali bodo tudi Bitko za Haditho, britanski film, ki ga v Ameriki sploh še niso prikazali - rekonstrukcijo zloglasnega pokola, ki so ga novembra 2005 nad iraškimi civilisti v Hadithi zagrešili ameriški marinci (iz maščevanja so pobili 24 civilistov). Oh, in če bodo prikazali Bitko za Haditko, ni razloga, da ne bi prikazali tudi britanskega - po resnični zgodbi posnetega - Kajnovega znamenja, ki popisuje, kako so britanski vojaki mučili in poniževali iraške ujetnike.

Razlog več, da bodo zavrteli tudi filme, ki šele prihajajo, recimo dokumentarec Meeting Resistance, v katerem iraški uporniki razlagajo, zakaj se borijo proti Američanom... Standard Operating Procedure, dokumentarec o mučenju iraških zapornikov v Abu Grajbu... Taxi to the Darkside, dokumentarec o ameriški torturi v Iraku, Afganistanu in Guantanamu... Body of War, dokumentarec o paraliziranem ameriškem vojaku, ki se je po vrnitvi domov prelevil v protivojnega aktivista... When I Came Home, dokumentarec o ameriških vojakih, ki jih muči posttravmatični sindrom in ki zdaj živijo v avtomobilih... Badland, zgodbo o ameriškem vojaku (Jamie Draven), ki se po vrnitvi iz Iraka ne more več prilagoditi... Grace is Gone, zgodbo o moškem (John Cusack), ki v Iraku izgubi ženo... Charlie Wilson's War, zgodbo o teksaškem kongresniku (Tom Hanks), ki je masivno finansiral afganistanske mudžahedine... in Stop Loss, zgodbo o ameriškem dezerterju (Ryan Phillipe), ki se noče vrniti v Irak. Z razlogom. In povsem možno je, da bo te filme videlo bistveno več rezidentov Bližnjega vzhoda kot Američanov, ki očitno o tem, kar se dogaja v njihovem imenu, nočejo več niti nič vedeti niti nič slišati. Združena "patriotska" fronta, ki se - na podoben način kot slovenska - boji, da bodo ti filmi okrnili ugled Amerike na Bližnjem vzhodu, pa bi morala vedeti, da ni filma, ki bi lahko ameriški ugled okrnil bolj, kot ga je že okrnila politika.