Življenje je sreča!

Edija Šelhausa smo po njegovih besedah za sodelovanje pri pisanju profila zaprosili kaki dve ali tri leta prepozno, saj so ga leta preveč zdelala, da bi mu bilo življenjsko zgodbo še prijetno podoživljati na ta način. Te dni, tako mi je povedal po telefonu iz svoje sobe v domu za upokojence, bi lahko razpredal predvsem o mukah človeka, ki je bil dolga desetletja vsak dan po dvajset ur na preži, zdaj pa mora cele tedne preživljati v copatah - s takimi zgodbami pa se mu bralcev res ne bi zdelo primerno utrujati. Mladinina žalost ob tem je bila še toliko večja, ker si Edi Šelhaus - arhetip slovenskega letečega fotoreporterja, večna legenda bliskovitega škljoca - pravzaprav ne bi zaslužil profila, temveč kar feljton. A hvala bogu imamo zainteresirani vsaj ta privilegij, da namesto njega - tako kot velja za vsakega velikega umetnika - govorijo njegova dela.

Tudi živali so del našega življenja se glasi ime razstave, ki so jo prejšnji četrtek slovesno otvorili v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine, in gotovo ni težko uganiti njene nosilne teme. Na naslovnici zgibanke se Ivo Štandeker na enem zadnjih posnetkov pred smrtjo ljubeče nasmiha svojemu velikemu prijatelju Runotu (avtor posnetka takrat sploh ni vedel, koga slika, temveč ga je pritegnila neka neverjetna, skoraj otipljiva ljubezen med lastnikom in živaljo) - in temu Mladininemu novinarju je, med drugimi, razstava tudi posvečena.

Gospod Edi vse do zadnjega ni vedel, ali mu bo trenutna forma dovolila priti na otvoritev - a je nazadnje iz petnih žil potegnil dovolj energije, da je vse prisotne pošteno zašarmiral z lucidnostjo in bistrostjo spomina. "No, zdaj končno vem, kako so se dolga leta počutili vsi tisti na drugi strani aparata. Zdaj pa vi mene flešate!" se je igrivo nasmehnil odredu mladih fotoreporterjev z vseh vetrov, ki so vanj vzhičeno strmeli kot v papeža. "Ooo!" se je med obhodom razstavnih panojev kakšnega izmed njih razveselil, kot da bi ga videl prvikrat, a takoj zatem postregel z anekdotico ali dvema, da si je lahko zadovoljno pokimal: "No, spomin še dela!"

Direktorju muzeja Jožetu Dežmanu je zaupno povedal, da je še posebej vesel, ker je lahko spet razstavil par partizanskih fotografij. "Zdaj vidim, da so slike res dobre," si je oddahnil med kratkim uradnim nagovorom vseh prisotnih. "Ker, veste, takrat sem bil pogosto tako zaposlen, da sploh nisem imel časa pogledati, ali so slike, ki sem jih posnel prejšnji dan, dobre ali ne."

Jup, slike so dobre. Kje sploh začeti? Marsikatera prikazana fotografija je spektakularna. Recimo Tito in Jovanka, ki na Krvavcu kar v potovalnih torbicah prenašata vsak svojega belega kodra - darilo angleške kraljice Elizabete II. (Edijev kratkohlačni sin Peter je bil takrat zadolžen, da jima izroči šopek cvetja, a je ob prvem pogledu na kužka rože vrgel stran ob cesto in ju začel božati, široko cerekajoči se diktatorski par pa je pokazal svojo pregovorno ljudskost ter fantiča spustil medse, da je dobil še boljši dostop do kužkov). Ali recimo fotografije italijanskega doktorja, ki se kot z najljubšo striptizeto mucka z odraslim levom Markotom, ki ga je bil svojčas pozdravil, ko je bil še mala kepica. Ali pa reševanje štorkljinih mladičkov, ki sta padla iz visokega gnezda - pri čemer je tam gori pri Murski Soboti sodelovala skoraj vsa vas, podobno kot pri medvedki in mladičku, ki so ju iz globoke zapuščene betonske jame pri Snežniku po dolgem času rešili šele z odžaganim drevesnim deblom. Ali pa morda pokopališče na otočku sredi Sene v Parizu, na katerem je pokopanih več deset tisoč štirinožnih prijateljev - med drugimi herojski bernardinec Barry, ki je rešil kar štirideset ljudi, nakar ga je enainštirideseti ustrelil (ker je mislil, da je medved).

Vse fotografije seveda niso tako fascinantne kot recimo posnetek kamel, ki jih beduin sredi črno-belih šestdesetih prostodušno paradira po glavni ulici mimo ljubljanske pošte. Cel kup posnetkov prevzame šele na drugo žogo, torej ko spodaj prebereš pripadajočo zgodbo - a zato prevzamejo toliko bolj.

Cel pano štirih fotografij je recimo posvečen zgodbi kameleona, ki so ga po vojni v Zalogu našli v hladilnici banan in je najskrbnejšega možnega zaščitnika našel v dr. Janezu Milčinskem, ki je barvno nestanovitnega prijatelja grel celo z električno pečico. Posebej ganljive so slike drobne punčke, ki se je rodila v taborišču na otoku Rab in jo je ob vrnitvi v rodno hišo njenih staršev tam pričakal družinski kuža, ki mu je bilo med vsemi edinemu jasno, kako za vraga mu je uspelo preživeti cela leta v povsem zapuščeni in razrušeni vasi. Samo lučaj stran visijo posnetki "poslednjih nomadov", ki so leta 1961 iz Bosne na Dravsko polje prignali čredo ovac... v sosednji sobi pa portret goloba Cezarja, svojčas absolutnega slovenskega rekorderja v letenju, ki je v sedemdesetih letih dejansko skrbel za najhitrejše možno obveščanje uredništva Dela o rezultatih smučarskega prvenstva na Kredarici. Kaka solzica se neojeklenelemu obiskovalcu nemara utrne ob fotografijah trajnega sožitja med akademskim slikarjem in vranom ali ob podobi starejšega očaka, ki je pred desetletji en cel teden čisto vsak dan prekolesaril petnajst kilometrov do živalske klinike v Ljubljani, da je preveril, kako kaj napreduje zdravje njegovega vola.

Avtor pravi, da je njegova najljubša slika med vsemi tista, na kateri je upodobljen nekaj let star fantič s partizansko kapo na glavi. "Tisti fantek, Herman mu je ime, se danes ne boji srečati niti medveda... Takrat je bil pa čisto iz sebe od strahu pred mojim fotoaparatom - vse dokler mu nisem prinesel zajčka, da je bil z njim na sliki. Potem pa ni bil več noben problem. Še dodatno mi je slika ljuba zato, ker je nastala v nemogočih razmerah: pol ure za tem, ko sem pritisnil, so Italijani mitraljirali ta kompletni položaj."

Kar nekaj slik na razstavi ni spektakularnih ne na prvo ne na drugo žogo, temveč pripovedujejo tisto večno vsakdanjo zgodbo - za nekatere dolgočasno in samo po sebi umevno, za druge čarobno in presunljivo lepo - o neskončnem rezervoarju prijateljstva in koristnosti, ki ga lahko za neskončno majhen vložek iz živali črpa človeški bratranec. To je razstava, skozi katero stopa čuteč obiskovalec ves čas kar malo na robu solz, kar je seveda neposredno vezano na temo. Če je kaj res, je res to, da nekoga moraš imeti rad - in ker postaja praviloma z vsakim dnem težje imeti rad soljudi, so živali naslednja logična izbira.

Nekaj slik je posvečenih tudi temni plati medalje - torej vsem tistim avtomatskim krutostim, ki si jih je izmislila najbolj podivjana zver med vsemi, da za profit ali zgolj zabavo brutalizira potencialne prijatelje. Teh slik je res samo za vzorec - konec koncev so pričevanja o teh zločinih na vsakem koraku, kamorkoli se obrneš. Še isti večer, po odprtju razstave, smo se lahko recimo usedli k večerji, ob kateri smo v časopisu prebrali članek o tem, kako na Kitajskem in v Severni Koreji iz trebuhov v tesne kletke zbasanih medvedov z gumijasto cevjo po dvakrat na dan že dolga leta "molzejo žolč", ne da bi jih kakorkoli skrbelo vnetje ran ali zareditev parazitov v drobovju živali. Pa se za cel holokavst podobnih primerov res ni treba ozreti tja daleč do dementnih azijatov.

A ker gre v Muzeju novejše zgodovine predvsem za totalno feelgood razstavo, seveda ne smemo končati na tej noti, zato bomo zaključili z besedami Edija Šelhausa med uradnim nagovorom: "Jaz sem zdaj sicer že nekoliko v letih in sem se danes komajda toliko pobral, da sem lahko prišel sem ... A še vseeno rečem, tako kot sem vedno: življenje JE sreča. Ker potem je pa konec. Potem je pa za zmeraj!"