Kdo komu dela reklamo?

Letošnji izid Zbranih pesmi Gregorja Strniše je bil pospremljen s komentarji določenega tipa. V medijih so se poleg običajnih biografsko-bibliografskih navedb pojavljale opazke o Strniši kot prezrtem pesniku, ki skorajda ni bil deležen interpretacij, še več, izostala naj bi celo "živa recepcija" njegovega dela sploh (trditev so založniki lansirali v časniku Delo 6. novembra 2007 in se je nato kot odmev vračala v drugih medijih). Če pustimo "živo recepcijo" ob strani, saj gre nedvomno za subjektivno kategorijo, o kateri je težko presojati, seveda nikakor ne moremo zanikati majhnega števila interpretacij. Ob tem bi se naključni bralec morda vprašal, zakaj torej ne bi poudarili vsaj tistih poskusov razjasnitve, s katerimi vendarle razpolagamo, ko pa se med avtorji najdejo tudi eminentni teoretiki, kakršni so Tine Hribar, Taras Kermauner in Boris A. Novak. Vneti iskalci interpretacij lahko posežejo tudi po sestavkih avtorjev mlajše generacije, z nekaterimi nedavnimi dovolj kakovostnimi diplomskimi deli vred. Strniševe pesniške zbirke, razen izbora Vesolje, res niso doživele ponatisov, zato pa se njegova poezija zmeraj znova pojavlja v številnih izborih; Strniševe drame so bile skupinsko ponatisnjene v knjigi Svetovje, Samorog pa je za maturante ponovno izšel v zbirki Klasje. Toda vse navedeno komentatorjev ni odvrnilo od tega, da ne bi Strniše predstavili kot odkritja, vrednega arheologa in njegove lopate.

Omenjeni ton se še potencira, ko vzamemo v roke knjigo samo. V njej nas poučijo, da ne le da je bil Strniša deležen le neznatne pozornosti okolice, temveč je bil tudi sam nenavadno skrivnostna figura. Tako naj bi bile njegove fotografije redke, obstajal naj bi le en sam samcat filmski zapis, še več, tudi sledi delovnega procesa naj bi na kdovekakšen način preprosto izginile: "Ob iskanju sekundarnih virov (sic!) že na prvi pogled fascinira doslednost, s katero je izbrisana skorajda vsakršna sled za avtorjem pesmi, ki so pred nami. Ohranjeni niso skoraj nobeni zapiski ali rokopisne variante pesmi, nobeni nedokončani fragmenti in osnutki, nobene sledi delovnega procesa." (Nobenega dvoma seveda ni, da domnevna odsotnost takšnih virov postavlja pred toliko zahtevnejšo nalogo morebitnega interpretatorja.)

Glede fotografij sicer velja omeniti, da jih je Strniša nabral približno toliko kot kak drug povprečen Ljubljančan, rojen v 30. letih prejšnjega stoletja, torej ne posebej veliko, pa tudi ne tako malo, da bi bilo treba biti medijem in založnikom glede tega kdaj v zadregi. RTV Slovenija hrani precej več kot le en posnetek Strniše, nekaj smo jih imeli ob ponatisu knjige priložnost tudi videti. Toda pravo vprašanje se skriva drugje, namreč, ali je to pri avtorju, znanem po izjavi "naj moje delo govori zame", sploh pomembno.

Sledi delovnega procesa pa so ohranjene tako dobro, da bi si morebitni zainteresirani lahko ogledali celo rokopise (in tipkopise, kajti Strniševi so že pred vojno imeli pisalni stroj) pesmic, ki jih je Strniša pisal še v otroštvu kot "priložnostni" pesnik. Pesmi je pisal tudi kot mladostnik, in o tem prav tako priča nekaj ohranjenih tipkopisov. Glede kasnejšega ustvarjanja pa velja omeniti: celoten tipkopis pesniške zbirke Jajce (s številnimi avtorjevimi lastnoročnimi popravki, vrivki, oznakami poudarkov, vrst asonanc ipd.); rokovnik, od prve do zadnje strani gosto popisan z rokopisnimi različicami pesmi iz zbirk Oko, Škarje in Jajce; tipkopise knjig za otroke; rokopisni načrt zgradbe romana Rhombos in tipkopis dela tega romana; rokopisni načrt za teoretsko delo Relativnostna pesnitev in tipkopis Relativnostne pesnitve (resda gre za kopijo, torej zbogom, pridih avtentičnosti, vendar kopija znova vsebuje številne avtorjeve popravke); rokopis Pesmi o kamnitem pragu; in gradivo, ki ga je zbiral za nikoli napisano gledališko igro Jama. Morda bi koga zanimali zapiski s področja fizike in matematike, ki si jih je Strniša ustvarjal sproti in so bili neke vrste podlaga pisanju poezije; omeniti pa velja, da je ohranjenih tudi lepo število planerjev, kamor je avtor vestno zapisoval faze ustvarjalnega procesa. Narodna in univerzitetna knjižnica pa že dvajset let hrani še osnutke za nadaljevanje Relativnostne pesnitve, ki jih zaradi fragmentarnosti ni bilo mogoče vključiti v knjigo. Mimogrede, ta seznam ne pretendira na popolno izčrpnost, temveč je mišljen predvsem kot ilustracija.

Da je taka ali drugačna mistifikacija zmeraj namenjena reklami, je jasno vsakomur. V našem primeru je vprašanje le, za čigavo promocijo gre tokrat.