Pepca in Štefana gresta v Schengen

Tole pišem na dan po božiču, na praznik žegnanja konj in osamosvojiteljev, dodobra sita maratonskega proslavljanja vsega živega od človekovih pravic do rojstva boga in države ter meje gor, meje dol. Zunaj pokajo prve petarde, mačkom v žalost, telečjim možganom v veselje, jaz pa se zaman trudim, da bi spisala kaj aktualnega, ker iz misli nikakor ne morem pregnati že pred časom na iTV prestrežene novičke, ki je pozneje nisem mogla izslediti nikjer drugje, zlasti na vladnih spletnih straneh ne: da naj bi bil Janša Solani med obiskom slednjega v Sloveniji, ko smo po besedah enega od nadpovprečno zakompleksanih novinarjev "končno postali enakopravni Evropejci", podaril izvod ene od prvih knjig, kar jih je bilo v 16. stoletju natisnjenih v slovenščini. Na inkunabule se sicer ne spoznam, vendar domnevam, da slovenskih ni ravno deset na vsak prst, celo izvodov tistih del ne, ki jim je škof Hren, deklica z vžigalicami, prizanesel, da ga Zorn zategadelj še dandanes časti; potemtakem bi bilo, če je vestička resnična, Janševo dejanje primerljivo s tem, da bi kak Sarkozy njemu poklonil, če že ne Mone Lize, vsaj katero od Rubensovih slik kronanja Marije Medičejske iz Louvra. Ali da bi Janši med njegovim bivanjem v Parizu posodil svojo Carlo Bruni, Janez pa njemu Urško. Sicer pa, kaj se ve.

Poklanjanje slovenske kulturne dediščine, nečesa, brez česar Janša danes ne bi imel naroda, ki bi mu lahko vladal, je tako simbolično in tako v skladu s klečeplazno skurbanostjo slovenskega značaja, da sem omenjeni novici pripravljena verjeti celo brez nadaljnjega preverjanja. Majhne žabe smo, zato se napihujemo; ubogi na duhu, zato se košatimo z bahavimi darili in s predimenzioniranimi protokolarnimi objekti ter z gostijami; poniglavi, zato smo morali ob "padcu" meje (če smo pošteni, je meja kvečjemu zrasla, tista odločno najdaljša med Slovenijo in Hrvaško namreč - tule v Novi Gorici med lagodnim pohajkovanjem mimo zapuščene carinarnice na Erjavčevi ulici zadnji dve leti nisem videla ničesar, kar bi še lahko padlo) na Radiu Koper ves december poslušati tisoč in eno reminiscenco raznih Pepc in Štefan, ki so s piskavimi starčevskimi glasovi pripovedovale, kako so, revice uboge, v Italijo švercale kilo mesa ali nosile breskve na tržnico v Trst. Felix Slovenia, bi rekel Metternich: medtem ko se drugi vojskujejo in opevajo junaška dejanja genialnih strategov, se greš ti kontraband, pa še ponašaš se s tem. Pri tem so Pepce in Štefane pozabile omeniti, da so si v tistih strahotnih časih (bilo je pred davnimi leti, ne včeraj, kot bi morda lahko sklepali iz priložnostnih govorov naših politikov) v zameno za pretihotapljeno robo postavile hiše, kaj hiše, gradove, v katerih ni ene same vodovodne cevi ali keramične ploščice, ki ne bi bila pripeljana izza "železne zavese", in da takrat na tržnici v Novi Gorici, ki je Brikam menda ja bliže kot Trst, ni bilo mogoče najti ene same breskve. Ko so namesto dinarjev spregovorile lire, je domoljubje obmolknilo.

Pazite, tudi sama sem prva za to, da je na svetu kakšna meja manj; ne prenesem pa hinavščine, pavjega perja, metanja peska v oči, slepljenja samega sebe in sodržavljanov ter samovšečnega pretvarjanja, da se je zgodilo nekaj "zgodovinskega", ker se zato počutimo pomembnejše. To, česar ne maram, je neutemeljena bahavost, ki se ji po naše v, heh, "istrsko-kraški pokrajini", reče "smohotnost".

(Primorski pa se je "kraška pokrajina", Provincia Carsica, reklo že davno pred domislicami naše vlade, namreč pod italijanskim fašizmom. Ampak naš premier tega navsezadnje res ne more vedeti, ko pa je drgnil šolske klopi na Dolenjskem ter nekaj časa morda tudi v Kumrovcu.)

Isti ljudje, ki se gromoglasno navdušujejo nad padcem meja in vstopom Slovenije v schengensko območje (ne "v Schengen", kot pridno ponavlja novinarska srenja - ko bi dva milijona zaplankanih pobalinov prihrumela v tisto zakotno luksemburško gnezdo, bi počilo po šivih), se hkrati razburjajo, ker nameravajo krajevni velmožje v zaselku Planina pri Ajdovščini zgraditi blokovsko naselje s, heh, najbrž značilno primorskimi, zašiljenimi dvokapnimi strehami, da bodo gore snega laže grmele z njih (do tu popolnoma delim njihovo ogorčenje, takšnih spačkov je že na Ledinah v Ravnikarjevi Novi Gorici preveč), stanovanja v teh blokih pa naj bi kupovali zlasti ostareli Italijani - in to je tisto, ob čemer domačinom vre kri. Ali smo se za to borili, sprašujejo in grozijo, da bodo znova prijeli za puške. Ali vsaj sedli na traktor, patrio slovenskih vaških straž. Prav, tudi mene misel na strnjeno naselje starcev vse prej kot navdušuje, kot me nikoli niso navduševali domovi za ostarele občane: priletni ljudje ne bi smeli tičati zgolj v družbi vrstnikov, bolje bi jim delo, ko bi se družili z vsemi starostnimi skupinami od dojenčkov navzgor; to bi jih gotovo ohranjalo duhovno bolj čile. Ampak hecno je to, da niti tisti, ki pretijo s traktorji, niso več v rosnih letih. Torej jih moti le narodnost prišlekov. Ampak tako gre to, kolegi - ko ste na referendumu glasovali za včlanitev v Evropsko unijo in ko ste se konec decembra trumoma zgrinjali na slavja na nekdanjih mejnih prehodih (ni fešte, na katero je Primorec ne bi mahnil, pa naj bo še tako klavrna), ste imeli pred očmi le to, da boste po novem vi "lažje hodili tja"; pozabili ste, da bodo zdaj tudi "oni" lažje hodili sem. Ne morete jim zameriti ne braniti tega. To ste vzeli v zakup, k temu ste se zavezali, ko ste brezglavo brzeli v Evropo, in hudič naj me vzame, če uvidim, kaj mi peščica italijansko govorečih sosedov lahko napravi hudega, dokler sama odlično obvladam svoj materni jezik. Ga vi?

Zakaj se ne maščujete Lahom drugače? - Vrnite jim milo za drago in ustanovite strnjeno naselje ostarelih Slovencev kje v prelepi Toskani! Kako? Kaj slišim? Da za kaj takega nimate dovolj pod palcem? Točno, baš v tem je kleč! Vprašanje, ki bi si ga v resnici morali postaviti, je: zakaj si italijanski upokojenec s svojo penzijo lahko privošči stanovanje v Sloveniji, slovenski upokojenec pa po štiridesetih letih trdega dela še poštenih kapeletov s "šugom" v Italiji ne? O tem razmišljajte, vrli rojaki, in januarja zavijte še na delavske demonstracije, tudi tam se, pravijo, obeta fešta ... Pa nikar se ne slepite, da so si evropski veljaki Evropsko unijo in schengensko območje izmislili zato, ker so si v plemenitosti svojega čutečega srca zaželeli, da bi vam šlo kaj bolje. Da nam ne gre prav dobro, je s tipičnim freudovskim lapsusom priznal celo Janša, ko je na proslavi dneva državnosti opozoril, kako bi Slovencem znotraj drugačnih mednarodnih povezav šlo "še slabše". "Slabše" ni nasprotje "dobrega", temveč komparativ pridevnika "slabo". Odkrito si priznajmo: vsemu tistemu, čemur ste tako hrupno nazdravljali, vsem mejam gor, mejam dol, so botrovali interesi kapitala. Bo že držalo, da je bil naš vstop v Evropo kapitalizma neizogiben, ampak odpirati šampanjec nuji na čast je približno tako, kot če bi nas razganjalo od veselja, kadar moramo k zobozdravniku.