Tihe ustvarjalke s Poljanskega

Zimski večer v Žireh. Lučke, redki sprehajalci, Marija se mi je nasmehnila in mi v roke dala list papirja: "Tole se mi je porodilo, Nina, včeraj ..."

Podnevi smo matere, žene, dekleta, si služimo kruh, si nabiramo leta, vmes snujemo vence iz sanj in spominov in v pesem jih spletamo, da zaživijo.

Da, ženske s katerimi sem preživela tisti večer, so "matere, žene, dekleta", ob razmišljanju o njih se mi je porodil izraz "tihe ustvarjalke" - pišejo "v tišini", v tišini časa, odtrganega od vsakdanjika. Ali, kot je zapisala dr. Marija Stanonik, znanstvena svetnica na Inštitutu za slovensko narodopisje: Prva, ki sem jo odkrila kot pesnico iz naših krajev, je bila Julka Fortuna, doma iz Malenskega Vrha pod Blegošem. Na II. čipkarskem festivalu v Ljubljani leta 1964 sem, sedemnajstletnica, srednješolka in ob počitnicah pridna klekljarica, kupila drobno zbirčico njenih pesmi Iz srca do srca. Izdala jih je v samozaložbi. Ob delu na kmetiji, če se ne motim, ob sedmih, zanesljivo pa šestih otrocih in možu na bolniški postelji, iz katere ni več vstal, gotovo ni mogla pisati pesmi drugače kot ob poznih večerih, ko je bilo vse drugo dnevno delo za njo. Zanjo je torej naziv tiha ustvarjalka zelo primeren.

Dr. Stanonikova je še dodala: Takšna dejavnost - strokovno jo imenujem literarjenje -, pri nas nima primernega javnega odziva. Če pa že, je praviloma pomilovalen, kvečjemu dobrohotno trepljajoč. Toda v vertikalni klasifikaciji: slovstvena folklora > rokopisje > literarjenje > narečna književnost > trivialna literatura > literatura > umetnost [= vrhunska literatura], ki ji je ogrodje postavil Ivan Prijatelj, ima literarjenje upravičeno samostojno mesto. Literarjenje ni slovstvena folklora, saj ta obstaja v folklornem dogodku po načelu naravne komunikacije. To pomeni, da sta pripovedovalec in sprejemalec navzoča v istem prostoru in času. Za literaturo je bistven tehnični tip komunikacije: neposredni stik med avtorjem in sprejemalcem - bralcem je pretrgan. Avtor nikoli ne ve, kdaj in kdo bo bral njegovo delo, saj piše za neznanega, fiktivnega bralca. Pri literarjenju ima avtor pred očmi prepoznanega sprejemalca, zato je seveda njegov radius delovanja krajši, toda zato ni manj vreden.

Večer v Žireh je bil - preprosto - lep. Iz tihih misli stkan. V dolini, ki je znana po slikarjih, so se skrivale tudi pesnice in pisateljice, vsako posebej, drugo za drugo, je odkrivala Milena Miklavčič, z njimi navezovala stike, jih seznanjala med seboj in spodbujala, naj se pokažejo iz svojih skritih kamric. "To je bilo včasih težko, kajti težko si je bilo predstavljati, da bi katera med molžo kravam brala pesmi, druga pa bi to počela med grabljenjem sena, ker vsaka od njih prihaja iz drugega okolja, iz drugačne sredine, skupno jim je le to, da jim beseda zna privreti iz duše in da tudi vedo, kaj z njo početi, ko se to enkrat zgodi. Vseh je trideset, pa še prihajajo, nekatere sramežljivo, druge pokončno, take pač so, užitek jih je srečevati in jim prisluhniti."

Cilka Štucin

Marija, takole, jaz malo pišem ...

"Ko sem sama na njivi plela, žela, se je marsikaj porodilo v glavi," je povedala Cilka Štucin, kmetica iz Žirovskega Vrha, mati sedmih otrok. Piše. "Za pisavo sem se odločila pred kakimi desetimi leti, da bodo otroci vedeli, kaj je bilo. Zase, za otroke. V zvezek sem pisala, zvezek pa v lajdlc spravljala." Marija ji je odvrnila: "Cilka, ti kar še piši." In je pisala naprej. Pisala je za Kmečki glas, o težavah v kmetijstvu ... pa za Turistično društvo Žirovski Vrh. "Vsako leto kakšen članek napišem." Tudi rudnik urana Žirovski Vrh Cilkinemu peresu ni ušel.

Pa prišla so šestdeseta leta, Žirovski Vrh postal je zelo poznan. Rekli so: Tu kopal se bo Uran. Država je denar dajala, ruda tu se je kopala. Mi pa nič hudega sluteč čistega zraka ni bilo več ... Velika rana tu se v naravo je naredila, Bog ve, če se kdaj bo zacelila ... Ko se v Sloveniji demokracija je rodila, Rudnik urana je ukinila ... Toda tu še vedno pridni in pošteni ljudje živimo, za lepšo bodočnost se še vedno borimo ...

Njena Življenjska zgodba kmetice iz Žirovskega Vrha je izšla v samozaložbi. "Najprej sem imela v mislih le sinove, hčerko, vnuke. Potem pa se mi vse skupaj ni zdelo tako zelo drago in sem se odločila za naklado 350 izvodov."

Nekaj jih ima naprodaj, "pri Krvinetu, pri Lipanu na Hotavljah, pri Sedmic v Gorenji vasi". Odziv je sijajen. "Pravijo, da je 'fejst', da je čisto preprosto napisano, tako razumljivo. Vsak teden me kakšen pokliče, pa pride iskat."

Zadovoljna je s svojo čisto pravo knjigo. "Za računalnik ne veš, ali bo to, kar je zapisano, obstalo. Knjiga pa je dolgotrajen dokument." Rada bere - hipoma se je spomnila Desetega brata in Ane Karenine. Zazrla se je skozi okno: kozolec, drevesa. "Včasih je bilo veliko žita, že od daleč so se videla rumena polja." Potem je poprijela za klekeljne, na mizi je imela "punkelj". In prtičke.

Listajoč po knjigi sem na 28. strani uzrla naslov Ljubezen. S Podlešanovim Cenetom sva se spoznala na kresno nedeljo leta 1956 ... smo imeli bal, Prekov Korel je igral na harmoniko in plesalo je staro in mlado ... Čeprav je bila Cilka bajtarska, z majhne kmetije, je imela v bali veliko - tudi šivalno mašino, divan, bicikel, otroško posteljico in - hčerko. Naslovi "tem" v knjigi pritegnejo, Nesreče, Huda zima, Uran, Gobe, Romanja, Poroka, Motorna žaga, Borovnice, Vaški posebneži ... In črno-bele fotografije. Cilka, majhna deklica v oblekici, z mamo Ivanko. Oktober 1942. Ob sveti birmi. 1949. Pogled od doma v Žirovskem Vrhu na Bukov vrh in Bačne. Brat Andrej vojak. Cilka in Cene Podlešanov na poročni dan. Sinovi. Oranje s konji in plugom. V hlevu.

Cilka Štucin želi ženskam pokazati, kaj vse se da. "Če si zainteresiran!" Obilici dela navkljub. V javnosti, za druge, če ne prej, pa kasneje, ko otroci odrastejo. "Ni ženska samo za šporget!" Pisateljica je javno delovala ob več priložnostih. "Počasi se je začelo govoriti o asfaltu, kar pa so bile za naš Žirovski Vrh pobožne želje, a vztrajne. Začele so se tudi priprave na telefonijo. Ko je bil občni zbor krajanov v Osnovni šoli Ivana Tavčarja v Gorenji vas, leta 1980, sem dala pobudo, naj bi se tudi v Žirovski vrh napeljal telefon ..." Ravno za Miklavža leta 1986 je v Žirovskem Vrhu zazvonil prvi telefon.

Simona Kokelj

Niso vse moje pesmi za naglas prebrat

"Tu je moj delovni prostor," se je nasmehnila mlada pesnica in slikarka, študentka varstva pri delu in požarne varnosti, in hitela kazat svoje slike. Okno, zelena pokrajina z ovčkami. Gola ženska - Partija, Jabolka in pomaranče, izvirnik je naslikal Cezanne. Pa dva bengalska tigra, sončni mrk, pes z zlato ribico, S prijateljico, Jeza, Mak, Downtown itd. Trije akti, pomlad, poletje, zima.

"Kdo ti pozira?"

"Playboy ali pa kakšna druga moška revija. Tudi na internetu se kaj najde ... ženski akti gredo hitreje." Simonine slike visijo po domovih. "Te so v gostilni," je pokazala papeža Janeza Pavla II. in Benedikta v belem. "Evo, pa Drnovšek." Slika že dolgo. "A se še zmeraj nisem našla. Pravijo, da mi najbolj ležita tihožitje in narava. Abstrakcija pa je za dušo."

In piše pesmi. V drugem razredu je napisala prvo in napisala jo je tudi njena sestrična, tekmovali sta. Potem je še pisala, predvsem ljubezenske pesmi, mladostniške ... "Niso vse za naglas prebrat." Ko Simona piše, čustva vrejo, "kot pri slikanju, ko nastaja abstraktna slika". V pesmih zahajajoče sonce sprašuje po slovesu, srce sanja o novi ljubezni, nežna je toplina poletne noči, lepota zadnjega samoroga opozarja, da živa sem, živa sem.

Navdih? "V vsem, povsod! V naravi, drevesih, oblakih, listju, travi, kamenju ... v glasbi, risankah, drugih delih, ljubezni, na morju, v človeških obrazih."

Veliko zamisli dobi tudi med pogovori, vsebine oziroma pomena pesmi pa še ni slikala. Nekaj pesmi je takih, na katere je Simona ponosna.

Je umetnica? "Ne vem, tako mi drugi pravijo, jaz bi rajši ostala bolj skromna. Umetnost je, da je človek, kar je, ne tisto, kar drugi od njega želijo." Umetnost je po njenem lahko poslanstvo ali poklic. "Je neke vrste poslanstvo, saj prihaja iz duše, želje, navdiha, idej ... Če v življenju počneš stvari, ki te resnično veselijo, in če je želja še tvoj poklic, potem si ne moreš želeti boljšega!"

Želja iz otroštva ji ne da miru. "Želim si, da bi se mi odprla vrata tudi v smeri umetniške kariere. Veliko si prizadevam, da bi mi enkrat le uspelo, da bi bila še bolj zadovoljna s svojimi dosežki, da bi se imela za velikega umetnika, da bi ljudje poznali moje slike, da bi naročila kar kapljala ... Pretiravam, kaj?! Preizkusila se bom v vsem, da mi ne bo potem žal. Pot je še dolga, želje pa velike."

Milka Bokal

Vse življenje se vrtim od A do Ž

Ko je bila še deklica, je zelo rada brala. "Hodila sem v žirovsko knjižnico. Knjižničarka je bila prijazna, dovolila nam je, da smo brskali po policah. Knjižnica je bila odprta zvečer in vem, da se mi je zelo lepo zdelo iti domov ob mraku, da sem si potiho pela kakšno pesem in opazovala, kako se mrači."

Kasneje jo je pritegnila planinska literatura. Več knjig Janka Mlakarja, Juliusa Kugyja, Matjaža Kmecla S prijatelji pod macesni, Zorana Jerina Vzhodno od Katmanduja, Franceta Avčina Kjer tišina šepeta.

"V drugem razredu osnovne šole smo pisali spis o pomladi, in ko sem pisala o čebelah, ki sedajo na cvetove, sem bila zelo ponosna na besedo ampak v stavku: Ni obrala samo tisti cvet, ampak še veliko drugih. Pisala sem tudi v dopisovalski kotiček Cicibana. Ne spomnim se vsebine, vem pa, da mi je na dopisnici odgovorila mladinska pisateljica Ela Peroci in pohvalila sestavek. Še zdaj se večkrat nasmejemo, kako sem opisala domačega petelina. Rad se je potepal k sosedovim kokošim in blizu je bila tudi cesta. Nevarnosti na njej sem se zavedala in spis sem končala takole: Ker smo se bali, da bi se mu kaj pripetilo, smo ga zaklali. V gimnaziji sem zelo rada izbirala privzdignjen slog in takrat so bili stavki polni veznika kajti.

Verzi mi ne gredo pogosto iz peresa. Zanje mora biti doživetje res močno. Kar pa jih privre, jih imam rada, mi veliko pomenijo. Krajše spise o doživetju narave sem začela pisati pred približno desetimi leti, ko so otroci odrasli in sva se z možem začela udeleževati izletov polhograjskega planinskega društva. Bolj osebna poročila o njih sem začela objavljati v Planinskem vestniku in lokalnih časopisih. Germanist in planinec dr. Stanko Klinar je takrat hodil na naš Inštitut (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, op. p.), ker je sodeloval pri nastajajočem Planinskem terminološkem slovarju. Nekega dne je beseda nanesla na moje pisanje v Planinskem vestniku. Pohvalil ga je in dodal še nekaj kritičnih besed. Odločilno je vplival, da sem pero zastavila bolj samostojno. Doživetja v naravi niso bila več vezana na izlete, ampak so postala izpoved o drobnih dogodkih v naravi, takih, ki jih mogoče vsak niti ne opazi. Planinski vestnik jih zmeraj rad objavi."

Slovarji so njeno poklicno področje. "Vse življenje se vrtim od A do Ž." Najprej je bil to Slovar slovenskega knjižnega jezika. Profesor Stane Suhadolnik, ki je delo vodil, "nam je izbrusil natančen čut za pomenske odtenke besed". Potem je sodelovala pri Slovenskem pravopisu 2001. Milka Bokal sedaj vodi delo za čebelarski in smučarski slovar v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in sodeluje s strokovnjaki s teh področij. "Zdi se mi, da mi jezikovne spretnosti iz leposlovja pomagajo pri formuliranju pomenskih opisov strokovnih izrazov. To vseživljenjsko seciranje pomenov besed človeka močno označuje, mogoče za koga celo preveč. Pri terminoloških slovarjih se soočata pogleda jezikoslovca in strokovnjaka in tu se lahko odpirajo tudi ustaljene meje."

Kaj ji pomeni pisanje? "Ne morem reči, da ne bi mogla živeti brez pisanja, vseeno pa mi pomeni neko čiščenje duše; samo tega na površini sestavkov ni videti, mogoče ga kdo, ki je psihološko bolj pronicljiv, začuti med vrsticami. Moram reči, da ljudje radi berejo moje pisanje. Večkrat dobim tak odmev. Še zdaj se spomnim pokojnega Vaneta Martinca, ki je vodil izlete Planinskega društva Blagajana, kako mu je bil všeč opis nastajanja jutra po najdaljši noči v letu v Polhovem Gradcu. Med drugim sem opazovala tudi zvezdo, ki se je utapljala v porajajoči se svetlobi sonca, in hkrati gledala na uro. Če se prav spomnim, se je drobna bleščeča pikica na nebu izgubila okrog deset minut čez osmo zjutraj."

Ko sva se srečali, je ravno iskala verze za novoletne voščilnice. "Večkrat me kdo kaj takega prosi, tokrat me je Turistično društvo Polhov Gradec."

Breda Kavčič

Jest pa zmeri več čem!

"Učiteljica sem v Žireh, 4. in 5. razred." V Žireh, kjer živi že 20 let, je izdala pesniško zbirko Usiham pod teboj in spet rastem. Govori - jasno - o erotiki. "Erotika ni le telesni stik, le ljubezenski stik. Gre za čutenje. Za razumevanje, iskanje bližine, hrepenenje, ki se vedno znova izmika."

Breda je zase dejala, da je zahtevna glede pogovorov. "Veliko zahtevam od moža, da se ujameva ... pa ne le od njega ... da človek čuti z mano, tudi če je to prijateljica, s katero sem na kavici. Notranji stik mora biti. Moj stik je duhovnost. Gre za isto valovno dolžino, globlji duševni občutek, ki ga ne doživiš z vsakim človekom. Gre za lepoto tvojega jaza, ki ga nekdo sprejme."

V njej tli močna potreba po izražanju. "V Šentjoštu sem bila igralka. Imeli smo ljudske igre, rada sem plesala, všeč mi je plesni izraz. Orientalski plesi, denimo. Za vojake sem enkrat plesala orientalski ples, pred osamosvojitvijo so imeli vajo, tedaj smo jim pričarali dramatizacijo Cankarjevih Sultanovih sandal. Sultan je bil neki fant, jaz pa orientalska plesalka."

Klavir igra, poje. Vsak dan gre na sprehod. Premišljuje, sanja. Vadi klavir. Moli. Se zahvaljuje za doživeti dan. "Religiozen človek sem! Vse ima neki smisel, kozmično logiko." Zase tudi pravi, da je "vihrava", da niha v razpoloženjih, to imenuje "pesniški tip obnašanja". "Kaj jaz vem, nekaj mi pa še vedno manjka. Včasih vem, kaj, včasih ne." Narava jo navdihuje, z naravo živi. "Jeseni sem malo otožna, spomladi se na novo zaljubim, poleti neopredeljena, pozimi nekoliko depresivna."

Prizadeva si za harmonijo doma, z možem, s hčerko, še več, presežek išče.

"Jest pa zmeri več čem ..." Pesem na 14. strani govori o nepotešenem hrepenenju. Reci mi, da me puščaš samo, kot brezo vitko na golem hribovju strasti ... Naj se napolni obrežje nad obalo z vetrom poželenja po tebi, po sreči ...

"Mož," se je nasmehnila Breda. "Sem se bala zanj, da bi ga izgubila, še pred poroko."

Kako se počuti pesnica v majhnem kraju, kot so Žiri? "Do svojih pesmi imam 'skromen' odnos." Nežno je položila dlani na klavirske tipke in pomodrovala: "Človek je egoističen, ko pa najde svoj izraz, se to prelije v altruizem, in ta prehod me vedno znova vznemirja." Na mizici so ležali Igra s hudičevim repom Vitomila Zupana in Shakespearovi soneti.

Tončka Reven

No, tole sem skup spravla, da bodo imeli ...

Lazarjeva, iz Izgorij pri Žireh. O njej sem prebrala: "Pasla je ovce in krave ter opravljala druga kmečka dela vse do leta 1959, ko se je zaposlila v tovarni Alpina kot čevljarska delavka."

Sama se je najprej "spomnila" otrok. "Od soseda me je prišla prosit, če bi ji varovala otročička. Ah, sem bolj slabega zdravja. Ko pa se mi je malo popravilo, sem šla iz zdravstvenega doma naravnost na socialno skrbstvo v Škofji Loki - poizkusit za otroke." To je bilo sredi tedna. "Že v nedeljo popoldne je mamica pripeljala otroka." Tončka Reven je bila - rejnica. "V 15 letih devet otrok. Najmanjši je bil star štiri mesece, mamica ga je v bolnici pustila. Štiri leta je bil pri nas. Na ksilofonček se je naučil igrati pa pletel je." Pred menoj je razprla list papirja: "Tule imam pa jaz otroke napisane. Ki sem jih varovala, po imenih. Napovedali so se enkrat, da bodo vsi prišli sem."

Piše, v veliki rdeči mapi ima Zbirko zgodb in pesmi. "No, tole, sem skup spravla, da bodo imeli ..." Pesmi ji pomagajo živeti. "Kakšna težava pride ... Ko sem bila v bolnici, pa je prišla misel. In je šlo nekaj na papir. Niti osnovne šole nimam. Zato mi je pa nerodno, če me pridejo kaj vprašat. Napišem, načečkam. Grdo pisavo imam."

Poročne, jubilejne, pogosto po naročilu. Mojci. 1902. Za nevesto. "Lahko bi bila za vsako nevesto, samo ime bi spremenili. Težko je otroka dati od sebe. Sem pesmico najprej povedala." Tončka Reven piše o vsem mogočem, tudi o vojni. Zakaj domove spreminjajo v pepel, zakaj polnijo potoke s krvjo, žalosten glas otrok in žena ... "Ja, hudo je bilo. Pa sem si rekla: kaj bom to premišljevala, raje pesem napišem."

Ali pa "izseljenska", "gasilska", ob "srečanju bratrancev in sestričen", leta 1998. Celo "krvodajalska". In pa Potovanje z Relaxom. Končno prišli smo na kraj Orebič. Tukaj je hotel Orsan, zame to bil pravi je raj. Cvetje, zelenje, družba vesela ... en teden lepega življenja. Pa celo pesmi za invalide.

"Je bila naročena že pred leti, Pri našem kozolcu, pa uglasbljena, za mešani zbor."

Pesem Jožici je Tončka Reven napisala leta 1978 "sotrpinki ob odhodu iz bolnišnice na Jesenicah v Klinični center v Ljubljani". V Sestram pa hvaležna opisuje bolniške sestre: Kakor dobre vile iz gora zbrane ste izmed deklet sveta. Tako dobre, lepe stopate med bolniške postelje. In vedno znova - otroci, rejenci. Majhen si bil, k nam si prišel, pridno si jedel, spančkal si rad ...

"Nisem veliko vedela. Opazila pa sem, da bolj, ko sem govorila, bolj so bili pridni."