Oni

Strah pred socialističnimi deželami, ki so se osvobodile, je nova velika tema sodobnih šokerjev, grozljivk, slasherjev in trilerjev, ki selitev za nekdanjo železno zaveso odsvetujejo. Če bi mlada francoska učiteljica Clementine (Olivia Bonamy) in njen fant Lucas (Michael Cohen), sicer pisatelj, videla začetek filma Oni, v katerem romunska noč dve ženski dobesedno pogoltne, se gotovo ne bi preselila v ruralno okolico Bukarešte... ee, v hišo na samem. A po drugi strani, ni ti treba v Romunijo, da bi vedel, da samotne hiše niso po naključju samotne. In tudi hiša, v katero se preselita Francoza, je samotna z razlogom: v njej straši.

To, kar straši, pa je skrajno furijasto, enigmatično, ekstremno, malopridno, fatalno in vsepovsodno - najprej mislita, da so duhovi, toda kmalu jima kapne, da imajo tak efekten smisel za strašenje le živi. Toda to ni film, v katerem se pycho igra z žrtvama, ampak metafilm, v katerem se z žrtvama igra sam film - Francoza sta žrtvi filma, ki na njima testira vse svoje retorične figure, vključno z zunanjostjo vidnega polja, tem večnim cliffhangerjem grozljivk. Nič, film se hoče le igrati - in to, da zbežita v gozd, naredi igro še bolj kreativno. Če pomislite, kako vas je ob gledanju Carpenterjeve Noči čarovnic živciralo tisto, česar se ni videlo, potem si lahko živo predstavljate, kako vas bo šele tu živciral rob filmske slike. Nič ni bolj srhljivega, mučnega, neznosnega, napetega in terorističnega od točke, na kateri se konča filmska slika. Najbolj srhljive so reči, ki se jih ne vidi. Ne bi me presenetilo, če bi se vsi Francozi iz Romunije zdaj preselili na Goričko.

Mladinina DVD trgovina