Diskretni šarm diplomacije

Nekoč davno, pred davnimi leti, ko sem še zmogla verjeti, da bo svet kdaj lepši, zlasti zame, sem na faksu imela prijateljico; skupaj sva posedali v njeni podnajemniški sobici, pili kofetke, si prerokovali iz tarota in sanjarili o tem, kako bo svet kmalu lepši, zlasti za naju. Ona si je želela postati pisateljica, jaz veleposlanica. (Vi tam v zadnji klopi, nehajte se hihitati. Saj nisem bila že zamlada tako jezikava kot danes. Za to, da se preleviš v zagrenjeno čarovnico, moraš več kot štirideset let živo "čutiti Slovenijo".) Prijateljica je napisala dokaj spodoben roman, a je po tem, ko je nek uveljavljen književnik grobo zavrnil njeno prošnjo, naj rokopis vsaj prebere, obupala nad književnostjo in se zaposlila v državni upravi; med drugim je službovala na zunanjem ministrstvu. Tako sva si pozneje včasih rekli, da sva druga drugi uresničili sanje.

In v vseh tistih letih, ki so sledila najinemu prijateljevanju, nisem za diplomacijo potočila ene same solze. To ni zame. Diplomat mora biti, tako vsaj pravijo javna občila, preudaren, zadržan in zlasti "profesionalen". Ko je v javnost prišel dokument MZZ o diplomatskih pogovorih med ZDA in Slovenijo, se vsaj sprva tako rekoč noben medij, noben komentator ni zmenil za njegovo vsebino, nihče se ni obregnil ob dejstvo, da nas v razmerju do ZDA postavlja v položaj nekakšnega Portorika z omejeno suverenostjo, niti ob to, da poskuša naše MZZ s svojim flirtanjem z EU, zapovrh pa še z ZDA, sedeti na dveh stolih hkrati; vsi (izjeme bi lahko prešteli na prste ene roke) pa so hiteli tarnati, kako "neprofesionalno" je ravnal tisti, ki je časniku Dnevnik izročil te liste papirja, in kako je okrnil nekakšen fiktiven ugled slovenske države v mednarodni skupnosti. Važen je bil videz, ne vsebina. Celo predsednik Türk je brenkal na te strune, pa je vendarle pameten človek. In tako se kar vidim - filmček je posnet v rjavi sepiji z občasnimi lisami kričečih barv, tako kot Schindlerjev seznam - kako kot diplomatka nekega pustega zimskega večera stojim ob oknu v Washingtonu, zunaj naletava sneg ali pa tudi ne, jaz pa pritiskam razbolelo čelo ob hladno okensko šipo in si izprašujem vest: objaviti ali ne? Ali je bolj etično ostati "profesionalen" ali opozoriti sodržavljane na to, da na tem najboljšem možnih svetov ni vse tako, kot bi moralo biti? Ah, ta notranji boj! Ah, trpljenje! Ah, viharji v romantični duši! Ah, tožeči zvoki violin v ozadju kadra! Ne, to ni zame. To so resne stvari.

Če sprejmeš službo v diplomaciji, si s tem najbrž dal vedeti, da si pripravljen tiho pogoltniti vse, kar ti bodo naložili na krožnik, in tega se moraš držati, zato odgovor na vprašanje: ali biti dober diplomat ali dober domoljub, nikakor ni preprost, in nikakor nisem prepričana, da bi ga znala najti, če bi se sama znašla pred skušnjavo, da postanem slovensko "globoko grlo". Ki mu za nameček zdaj grozita kazenski pregon in kakih osem let ječe. (Na njegovo srečo Šturmova novela kazenske zakonodaje, po kateri bo za dejanja mednarodnega terorizma mogoče storilca zapreti za trideset let, še ni začela veljati.) Zadeva postane še bolj zapletena, če napravimo naslednji logični korak in se vprašamo: ali je bolj moralno biti dober domoljub ali dober človek? Ob filmčkih v sepiji, kjer se s takimi dilemami ubadajo čedni možakarji v nacističnih uniformah, se nam vsem zdi, da je odgovor na dlani: dober Nemec ni dober. Podobno se zunaj ZDA nihče ni spraševal po etičnosti ali neetičnosti ravnanja tistega pravega "globokega grla" iz afere Watergate. Človek je bil junak. Brž ko se podobna godlja skuha na domačih tleh, pa globoko zavzdihnemo in si defetistično priznamo, da stvari niso povsem enoznačne.

Ne, zares sem vesela, da mi je bilo s takimi odločitvami prizaneseno; jaz se razjokam za vsako malenkost. Na smrt sem bila prizadeta, ko je pred kakimi sedemnajstimi leti na nekem gradbišču SCT v Arabiji "njihov" rezidenčni inženir, samovšečen jordanski polkovnik, med pogajanji z "našim" vodjem projekta v pisarno hladnokrvno poklical svojega posilnega, da ga je začel briti; užaljena, čeprav prezir, ki ga je oficir s tem pokazal, ni bil namenjen meni, prevajalki, temveč "našim" zidarskim šefom. Položaj je bil v marsičem enako ponižujoč, kot če te na božični večer prav Američani, ki jim "Xmas" in "turkey dinner" ogromno pomenita, pokličejo na svoje zunanje ministrstvo, da bi ti brali levite. Če bi se zgodilo meni, bi mogoče zapisnik pogovora objavila iz čiste ihte, zato ker so me prikrajšali za purana.

Drugače kot diplomati (in novinarji) smemo slovenski pisatelji vsaj za zdaj brez strahu pred posledicami še dajati na svetlo vse, kar se nam zapiše, preprosto zato, ker nas nihče ne bere in nihče ne jemlje resno. Navsezadnje je pa to kljub vsemu privilegij. Vsaj v tem oziru se v pisateljskih vrstah prav dobro počutim in po vseh diplomatskih zapletih zadnjih tednov se mi dozdeva, da bi bilo bolje, ko bi književnik ostal tudi Rupel. Že res, da je bilo tisto njegovo ne-vem-več-katero nadstropje ne-vem-več-koliko-nadstropne hiše besedilo, ki ga zlahka pozabiš, prehude škode pa vendarle ni naredilo. V vsej Sloveniji ni knjige (ne novinarskega članka), ki bi nas v tujini osmešila tako, kot se je naši diplomaciji posrečilo že v prvem mesecu tako hrepeneče pričakovanega predsedovanja EU. Pa kaj bi o EU, saj vsi že veste, kako čustvujem do EU! - posrečilo se nam je spreti z "našimi prijatelji" Hrvati, z nekaj smole se bomo ob priznanju Kosova z "našimi prijatelji" Srbi, prav mogoče pa tudi z Albanci. Ki so kajpada "naši prijatelji". Gospod Rupel je mož, ki je podobno kot Shakespearjev Timon Atenski "rich in his friends". (Le da Timon Atenski ni dobro končal.) Pa malce pozabljiv je tudi. Več let zapovrstjo je pozabljal plačevati članarino v društvu slovenskih pisateljev, v katerega upravnem odboru sem takrat sedela, treba pa je priznati, da se je potem, ko smo ga opomnili, sila diplomatsko opravičil: pozabil je pač. Pozabljivost in osladno frazarjenje za zunanjega ministra morda nista posebni vrlini, pri literatu, ki ostane samo literat, pa sta včasih lahko celo čisto simpatični. In tako bi ob jutrišnjem dnevu kulture, ko bomo znova z zadovoljstvom ugotavljali, da je en pesnik že mrtev, drugi pa gredo po njegovih stopinjah, rada opozorila na do danes še neraziskane pozitivne stranske učinke književnosti: potrebujemo jo in treba jo je podpirati, da bi znotraj nje vztrajalo in obstalo več zaletavih nerod, kakršna sem jaz in kakršen je Rupel. Da nam ne bi bilo treba riniti v diplomacijo.