Veliki razcvet stripa

Ko gre človek te dni na bolšjak, najde tam ob vseh sajastih rezervnih delih za stare bombnike in ob vsej sodomistični pornografiji še komajda kak strip, če sploh ... To je za tiste, ki se spomnimo bolšjaka izpred petnajstih, dvajsetih let, težko razumljiv kontrast. Kako se je to zgodilo?

Na prvi pogled se bo slišalo malo protislovno: tako je zato, ker se je zanimanje za strip pri nas zadnja leta izjemno povečalo. Finta je v tem, da obstaja zdaj par ljudi, ki so vsako nedeljo že zelo zelo zgodaj na bolšjaku in porazirajo vse, kar tam vidijo zanimivega.

Torej so tam že ob sedmih zjutraj - samo zato, da kupujejo stripe?

Tudi ob petih in šestih, če je treba. Večina robe pa na bolšjak sploh ne pride, ker obstaja dobro utečena mreža poznanstev: vsi so drug z drugim v telefonski zvezi, in kadar se kaj prodaja, nikoli ne manjka interesentov. Zadnja štiri leta smo imeli v Sloveniji - tako kot drugod po svetu - spet en tak velik razcvet stripa kot žanra.

Kako to?

Cel kup faktorjev. Na naših tleh predvsem zato, ker se je začela zopet odpirati nekdanja Juga. Povečalo se je zanimanje založnikov, izhajati so začeli novi stripi. To se vidi tudi po tem, kako drastično se je v tem času povečal obisk moje spletne strani www.stripi.si. Dejansko se dogaja! Tudi zanimanje medijev naglo narašča.

In tudi cene!

Predvsem starim stripom. Novim niti ne. Novim stripom, odkar sem odprl trgovino, pravzaprav nisem spremenil cene. Samo v evre sem jo spremenil. Ampak starim edicijam - e, tem je pa v štirih letih cena narastla nekje minimalno krat osem. Noro.

Heh, kisli heh, to je pa dejansko še precej več kot cena slovenskih stanovanj, ki je navadno merilo bolne nepredstavljivosti ...

Res je. Noro. Stvar je v tem, da je na internetnih licitacijah nekaj prekupčevalcev pogruntalo recept: biddajo samim sebi, torej na svojih dražbah, in strip potem sami od sebe pogosto tudi kupijo. S tem dosežejo, da kupec, ko čez recimo tri mesece vidi novo dražbo za isti strip (čeprav seveda ne ve, da je isti), preceni njegovo dejansko vrednost: saj je bila ista številka pred tremi meseci vendar prodana za toliko in toliko!

Diabolično.

Ma sliši se totalno primitivno, ampak v praksi deluje! In še kako! Drugi del odgovora na vprašanje, zakaj nagla rast cen, pa je seveda nostalgija. Generacija, ki danes pri meni najbolj kupuje stripe, je stara tam nekje okrog štirideset let. To pomeni, da imajo stanovanje, avto in otroke večinoma porihtane - torej jim vsak mesec ostane kar nekaj denarja. Zgovoren je podatek, da se čedalje slabše prodajajo slabo ohranjeni stari stripi - lepi primerki, še posebej tako imenovani 'glancerji', grejo pa za med! Lepo ohranjen strip, ki je zelo pogosto star tudi po štirideset let, seveda ne pade kar z neba. Treba je vedeti, na koga se gre obrniti. In tisti, katerih služba je iskanje takih stripov, imamo s tem pogosto precejšnje stroške.

Meni se kot nekdanjemu fanatiku, ki je ondan v Zagrebu na festivalu stripa padel v povsem nepričakovan trans na Zagorja fiksirane nostalgične homoerotike, cene zdijo recimo za kakih petdeset posto previsoke ...

In še višje bodo. Po drugi strani pa bom rekel takole: zgodi se, da mi pride v štacuno kupec, ki je najprej ves iz sebe od navdušenja, potem pa začne viti roke zaradi cene. In potem ga vprašam, koliko časa to številko že išče, pa mi odvrne: trideset let. Ja madona, mu rečem, pa ga išči še naslednjih trideset in bomo videli, kakšna bo njegova cena takrat. In koliko boš zagonil za iskanje. Bistvo pa je: ni pomembno, koliko plačaš za star strip. V trenutku, ko si ga kupil, si že zaslužil. Po tej ceni ga lahko vedno prodaš nazaj, cene pa grejo samo še gor gor gor.

Torej so stari stripi v tej dobi povampirjene inflacije dobra naložba?

Vsekakor. Ha, ko se spomnim, kaj vse so nam včasih očitali starši: pa kaj ti to kupuješ neko šrot robo, brez veze, to poneumlja in kvari ljudi, saj to ni nič vredno. No, zdaj se je izkazalo, da to je nekaj vredno, pravzaprav kar precej. Ko kaj takega prineseš domov, ti žena ali mama ne more več očitati: vrgel si denar stran!

Koliko je stripu pri nas škodila neizogibna tranzicija v slovenski jezik?

To je del neke širše in zelo tragične zgodbe: tukaj, tako kot na vsem območju nekdanje Juge, stripa petnajst let tako rekoč nismo imeli. Kakih osem let niso izdali skoraj ničesar. Tisti, ki imamo to radi, smo bili ves ta čas zelo nervozni. Spomnim se, kako smo se morali peljati v Trst - in to čeprav nismo znali italijansko, samo za tisti občutek, da smo lahko prelistali kaj novega! V tem času smo zgubili eno celo generacijo. Pri nas otroci, ki so stari manj kot dvajset let, praktično sploh ne vejo, kaj je to dober strip. Vse, kar so imeli, so bila razna mašila. S tem da so bila za nas fanatike v tisti suši dovolj dobra tudi ta mašila. Joj, kako smo kupovali ves tisti šodr na slabem papirju s slabimi barvami po grozljivih cenah ... Pa smo vseeno pokupili vse, kar se je dalo dobiti! A narejena škoda za širšo populacijo je bila neizmerna. Cela generacija ljudi, ki te dni postajajo uredniki in kritiki, živi zaradi tistih groznih mašil iz svojega otroštva v svetem prepričanju, da so stripi napočez en sam totalen šrot. Ne poznajo, ker niso imeli priložnosti spoznati.

Roko na srce, med stripi dejansko tudi

Prav gotovo, tako kot kjerkoli drugje! Ampak! Po svetu obstajajo stotine in stotine risarjev stripa, ki dajo slovenske akademske slikarje za tamalo šalo v tamali žep. Ker so po kakovosti tako visoko nad njimi, da je to nekaj neverjetnega. Marsikdo ne bo verjel, ampak to je dejstvo. Risanje stripa je garaško delo. Ne poznam niti enega risarja, ki bi delal samo osem ur na dan - in to vsak dan, tudi vsako soboto in vsako nedeljo. Vsi delajo več kot to. Tvoja služba je, da tam sediš in se ne premakneš. V tem poslu štejejo predvsem živci in trma. Tukaj si ne moreš reči: bah, danes me malce napenja, bom tole jutri do konca podelal. V večini služb lahko kaj prevekslaš, malce prešniraš urnik in se na svoje slabe dneve kam skriješ ...

Pri risanju stripov pa ne?

Tukaj imaš krvavo resne róke. Če zamudiš, ne boš več risal. Šteje samo, v koliko izvodih se je prodal tvoj zadnji album. Čedalje bolj pa se pojavlja problem, ki ga v tujini dobro poznajo založniki knjig. Namreč da v totalni poplavi ponudbe po skoraj identičnih cenah kupci najbolj masovno posegajo po najdebelejših zadevah. V potencialno kakovostne romane se je začelo nametavati cel kup strani samo zato, da deluje knjiga na polici masivnejša. To gre seveda vedno na račun kakovosti, hkrati pa preobremenjuje avtorjev delavnik. S stripom je podobno. Čedalje bolj.

Imam prav, ko si mislim, da je imela Slovenija vsaj pri stripih veliko srečo, da je bila del Jugoslavije?

Joj, ta Juga je bila tak svetovni fenomen! Tako relativno nevpeta v svetovne kulturne trende, pa tako močna domača produkcija! In to ne samo pri stripih - tudi pri glasbi, filmih, risankah ...

Okej, če sva poštena, so bili vsi najpopularnejši stripi pri nas italijanski ...

Trenutno najdeš po svetu vsaj šestdeset hrvaških in srbskih striparjev, ki delajo za velike svetovne založnike. Večina jih je ven pobegnila med vojno in tujina jih zna ceniti. Veliko jih je v svojem poslu visoko plasiranih. Da še konkretneje odgovorim na tvoje vprašanje: Jugosi so veliko risali za Italijane. Najbolj Velikega Bleka in Tarzana, pa tudi marsikaj drugega ... Poslušaj tole anekdoto: ko smo bili ondan po zagrebškem festivalu na večerji z omizjem legendarnih avtorjev Zagorja, je svoje zadeve ven potegnil Mikica Ivanović. Mikica je v bivši Jugi risal naslovnice za Zlatno Serijo in Lunov Magnus Strip - in zdaj se je odločil vrniti kot avtor. Ko so videli te reči, ki jim jih je molel za podpisat, je vseh šest Italijanov na čelu s Ferrijem padlo dol od navdušenja. Fantastično, so rekli. Ker zna, če tole rečeva zelo potihem, po objektivnih kriterijih Mikica Ivanović risati precej bolje kot katerakoli od tistih legend.

Bolje od tvorcev Zagorja?

Okej: sto ljudi, sto okusov. Ferri je za Zagorjeve fene car, pa tudi če bo vsake toliko narisal telesne proporce, ki bodo skregani z vsako najosnovnejšo logiko ... Drugo pa je, če posamezne risbe ocenjuje neki objektiven in strokoven kritik, ki ... ki ...

Ki ni nesmrtno zaljubljen v Zagorja?

E, točno to sem hotel povedati. V glavnem, Mikico so Italijani potem na veliko pregovarjali, naj jim tiste svoje risbe vendarle proda. Ponujali so mu kar nekaj denarja, pa ni hotel. Pri Zagorju imajo ekipo žal že povsem zacementirano - so pa rekli, da bi se čisto možno dalo kaj zmeniti pri produkciji novih Teksov Vilerjev.

Glede prodaje novih stripov pa ni pri nas niti približno tako rožnato kot s povpraševanjem po starih?

Za ilustracijo: Zvitorepec je imel v svojih časih pri nas tudi po 60.000 izvodov naklade, novega Alana Forda pa se danes po vsej Jugi, z nami vred, proda okrog 7000 izvodov. Mlajši imajo danes internet in igre, mi smo imeli strip in žogo. Mogoče je strip postal en tak prepočasen medij. Moj mali, ki ima trinajst let - on preprosto mora ves čas živeti pod stresom. Gre na računalnik zato, da je po eni uri tak, kot bi igral šest ur hokeja. Vse teče od njega. In mi pravi žena: pa daj že znori in ga vrzi dol ... Ampak, halo, pa to je vendar natanko isto, kot je govorila moja mama mojemu fotru glede stripov. Jaz pravim: tak je tempo življenja! Naj zmagajo otroci! Tako kot sem moral jaz zmagati proti svojim staršem, naj zmagajo moji otroci proti meni!

Danes najbolj splošno popularna stripa pri nas sta še vedno Zagor in Alan Ford, je res?

Je res. Daleč najbolj Alan Ford in potem Zagor. In potem kot tretji Asteriks, ki ju je po svetu po prodaji oba odžagal za več sto tisoč izvodov.

Ampak kako to, da sta bila v teh koncih tako popularna ravno ta dva?

Pri Alanu Fordu ni kaj veliko mozgati: to je v bistvu ena sama velika kritika ameriškega življenja, krojaško prikrojena na šmuglarsko zabušantsko jugoslovansko psiho. Zagor ... no, ta je pa preprosto pravi čas zajahal konja. Pri njem so do perfekcije izpilili apil na osnovnošolsko populacijo. Zanimivo, tak je bil po marketinških raziskavah trga od začetka namen tudi pri Alanu Fordu - a je praktično takoj preskočil na neko povsem nesluteno raven ... V njem so se takoj našli tudi intelektualci. Pri Zagorju so pa s časom raven kvečjemu še kaj znižali. Zanimivo je tole: kultni status ima natanko v štirih državah, in sicer v Italiji, nekdanji Jugoslaviji, Turčiji in Braziliji. Drugje ga sploh ne poznajo. Pa ne zato, ker avtorji z njim ne bi poskusili prodreti.

Hollywood prav zadnja leta mlati neverjetne pare, ker se je začel čedalje bolj naslanjati na stripe. In to ne samo na Marvelove ...

Ko takole spremljam, se mi včasih zazdi, da je kar polovica trenutne produkcije posneta po stripovskih predlogah. Dvajset odstotkov prav gotovo! Ker obstaja cel kup filmov, pri katerih se tudi taki poznavalci, kot sem jaz, začudimo ob podatku, da so nastali po stripovski predlogi. Studii so ugotovili, da je to krasen način nižanja stroškov. Strip je snemalna knjiga, ki je že narejena in ki jo pogosto še toliko lažje flikneš naprej v špile, modo in igrače. Ponudba je pa izjemna. Pravzaprav je eden večjih problemov svetovnega stripa danes poplava ponudbe. V Franciji vsak dan izdajo šestnajst novih luksuznih trdo vezanih albumov. Na Japonskem pa njihove mange itak pomenijo od 60 do 70 posto tiskane produkcije. Ampak tam ljudje ne hodijo v službe z avtomobili.

In imajo torej ekstra uro na dan za branje.

Ali pa še več. In potem jim tudi ni treba brati časopisov na delovnem mestu. Ali novic na internetu. Pa še neprimerno boljše volje pridejo v službo. Vem za zelo uveljavljeno francosko podjetje, ki je v Sloveniji posebej naročilo izdelavo stripa za izobraževanje svoji delavcev. Eh, ko me ljudje vprašajo: ti, pa ima strip sploh kakšno prihodnost? Seveda jo ima, in to čedalje lepšo! Že pri izobraževanju! Ker tole, kar imamo zdaj, tole res ne bo več moglo dolgo naprej na ta način. Šolski sistem nam rolajo penzionerji. Mojim otrokom tumbajo skoraj natanko isto, kot so tumbali meni. Niti za korak se niso premaknili naprej. Ampak brez zveze, da o tem preveč govorim, ker se bom preveč razjezil. Znanje je treba podati na čim lažji in čim hitrejši način. In kaj bi bilo za ta namen boljšega kot strip?

Računalniška igra.

E, tukaj si me pa našel. Ena nula zate.

Sploh ne, saj igrajo stripi in igre v resnici za isti tim.

Res je. Zakaj ne bi mladim znanja podajali v za mlade primernih medijih? Moj sin mi je ondan iz glave zrecitiral kompletno nordijsko mitologijo, ker ima pač neko strašno igro s to tematiko. Pri nas se pa še vedno resno jemljejo neke pradavne tumbačice, ki so že vse življenje ravnateljice in se še vedno zavzemajo za horo legalis. Ej, če je treba mlade zauzdati s horo legalis, potem je treba penzionerje najbrž pretopiti v žajfo. Ali kaj?

Koliko zunaj poznajo Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika?

Nič. Čisto nič. Glede tega je imel Muster eno veliko smolo. Ni imel menedžerja.

(Po enem tistih prisrčnih spletov naključij se prav tisti trenutek šestletni miško, ki je pod nadzorom mame zadnjih petnajst minut brskal po trgovinici, končno odloči in do blagajne prinese tri velike albume Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Trikrat pogumno zajame sapo in pravi: "Jaz bi rad nekaj povedal." Potem še dvakrat zajame sapo in pove: "To so najboljši stripi na svetu. Najraje jih berem." Potem ko mu gospod Buh da roko in se jaz z njim kot bivši odličnjak zmenim, da je v šoli najbolj pametno biti zadosten, nadaljujeva.)

Torej, Miki Muster. On je pač garač. In nekateri garači imajo to veliko hibo, da ne znajo vstati od mize in se odpraviti prodat svojo mojstrovino. Po kakovosti sem prepričan, da bi Muster prišel marsikam. Zame je on tak pojem kot Triglav ali Postojnska jama. In tukaj slovenska država blazno greši, ko ga bolj ne izrablja kot prepoznaven lik. Za njegovo osemdesetletnico je izšel ponatis, ki je zdaj praktično razprodan. Tukaj se pogovarjamo o več kot 200.000 kosih. Pa kateri slovenski umetnik se lahko pohvali s čim takim?! Mislim, če mu za osemdesetletnico, ko je prodal 200.000 kosov samo ponatisa, niso znali dati Prešernove nagrade, potem je treba te ljudi, ki odločajo o tem, preprosto zamenjati. Ker očitno res nimajo pojma.

povezava

povezava