Azija na pohodu

Kot je že več kot stoletje v navadi, imajo simboli v olimpijskem gibanju, nekakšni svetovni družini športov, pomembno vlogo. Simbolno, na primer, je, da bo dolgoletni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja - Juan Antonio Samaranch - vodenje športno, gospodarsko in celo politično vplivne organizacije 16. julija nasledniku predal prav v mestu in na dan, kjer ga je leta 1980 tudi prevzel - v Moskvi. V zadnjih 21 letih se je marsikaj spremenilo. Ne le v Moskvi, ki je bila tedaj glavno mesto Sovjetske zveze - ene izmed dveh svetovnih velesil, in prireditelj poletnih olimpijskih iger, ki jih je zaznamoval politično motivirani bojkot ameriške reprezentance (zaradi vkorakanja sovjetskih čet v Afganistan). Samaranch, sicer nekdanji veleposlanik Francove Španije v Sovjetski zvezi, je tudi sam dodobra pomagal spreminjati svet. Vrh olimpijskega gibanja je olimpijske igre prelevil v spektakel ter enega izmed najdonosnejših biznisov sodobnega sveta. Vse skupaj se, z vidika globalnega turbokapitalizma zdi kot pravljica. Če ne kvarile bolj ali manj umazane podrobnosti o podkupljivosti dela olimpijske elite, o njenem pohlepu ter medicinske ter komercialne zlorabe v športu nasploh.

Politik in bančni svetovalec Samaranch je imel vsekakor dober nos za zaslužek: olimpijske igre kot najbolj vrhunski športni dogodek (tak je postal šele, ko so na njem začeli nastopati tudi najboljši poklicni tekmovalci) je znal odlično prodati, predvsem televizijskim organizacijam in globalnim pokroviteljem, tržni kriteriji pa so tudi pri izboru prirediteljev iger dobili večji, če ne že odločilnejši, pomen. Tudi to je bržkone razlog, da so bile jubilejne poletne olimpijske igre ob stoletnici te prireditve leta 1996 pač v Atlanti, kjer je sedež Coca Cole, in ne v Atenah, kjer stoji prvi olimpijski stadion.

Kdo bo torej novi Samaranch? In predvsem, kakšna bo njegova politika? Že tri dni pred volitvami novega predsednika bi lahko vsaj delni odgovor dobili ob izboru prireditelja poletnih olimpijskih iger leta 2008. Glasovalna procedura bo sicer nekoliko drugačna kot pri volitvah predsednika, pa tudi sicer je nemogoče vzpostaviti neposredno povezavo med kandidati za prireditelja in predsedniško mesto. A oba favorita prihajata iz Azije - Peking in Kim Un-Yong.

Prednost Pekinga pred zasledovalci je po mnenju nekaterih poznavalcev skoraj nedosegljiva, medtem ko za zvitega Korejca Kima to ni mogoče reči. Glavno mesto Kitajske ima namreč veliko športnih, zgodovinskih, gospodarskih in celo političnih adutov: največja država na svetu po številu prebivalcev še nikoli ni gostila olimpijskih iger, poleg tega je Peking leta 1993 v glasovalnem dvoboju s Sydneyjem (za lanske igre) izgubil le za dva volilna glasova. A brenkanje na strune sentimentalnosti v samaranchevskem obdobju verjetno ni najboljša taktika... Boljši argumenti so hitra gospodarska rast Kitajske in njena tržna zanimivost za pokrovitelje. In celo politični argumenti, ki naj bi menda Pekingu škodovali, so se zdaj povsem obrnili, slikovito pa jih povzema nedavna izjava nemškega notranjega ministra Otta Schillyja na radiju Deutschladfunk: "Peking bi bil odlično prizorišče za igre, tudi s političnega zornega kota. Le zaprte družbe lahko vzdržujejo močen sistem..."

Glavni tekmec Pekinga naj bi bil francoski Pariz, ki ima popolno podporo francoske vlade in je edini kandidat s področja Evropske unije, vlogo out-siderja pa naj bi odigal kanadski Toronto, ki bolj kot drugi kandidati vključuje tudi zasebno pobudo. Japonska Osaka in turški Carigrad naj za zmago ne bi imela nobenih možnosti - japonsko mesto naj bi bilo vprašljivo predvsem zaradi slabih prometnih rešitev, mesto ob Bosporju pa v času hude finančne krize v Turčiji predstavlja preveliko gospodarsko tveganje.

Komu od petih kandidatov za novega predsednika MOK bi verjetna zmaga Pekinga nakazovala največ možnosti? Poleg omenjenega Kima naj bi imel največ možnosti belgijski zdravnik dr. Jacques Rogge, ki skuša igrati na karto nekakšnega olimpijskega demokrata z bogatimi izkušnjami iz športa: kot jadralec je bil med leti 1968 in 1976 trikrat udeleženec iger, kasneje je na igrah večkrat sodeloval kot vodja belgijske delegacije, član MOK je deset let, v zadnjem času pa se je uveljavil predvsem kot predsednik zdravniške komisije MOK in koordinator za sodelovanje MOK z organizacijskima komitejema iger v Sydneyju in v Atenah 2004. 58-letni specialist za ortopedijo je torej ekspert za vprašanja t.i. dopinga, ki je eden temeljnjih problemov sodobnega športa, v času kampanje za predsednika pa je ves čas iskal tudi neposreden stik s športnimi zvezdniki zadnjih let, ki so postali člani MOK.

Medtem ko je Rogge favorit športne javnosti, pa naj bi bilo ozračje med člani MOK nekoliko drugačno. Tam naj bi bil v lobiranju uspešnejši Kim. Njegov adut naj bi bila starčevska modrost (s 70 leti je najstarejši kandidat) in azijska zvitost. Poleg tega pa naj bi imel Kim med vsemi športnimi funkcionarji najbolj izvrstne zveze tudi v gospodarstvu in politiki. V Južni Koreji je opravljal vplivne politične funkcije (bil je sekretar predsednika vlade in svetovalec predsednika), zaslovel pa je kot podpredsednik organizacijskega komiteja olimpijskih iger v Seulu leta 1988, predsednik mednarodne zveze za taekvondo, predsednik Zveze mednarodnih športnih federacij (GAISF), za nameček pa je v MOK spoznal tudi delo v izvršnem odboru in kot podpredsednik. Dobre zveze so preprečile njegov padec po razkritju korupcijskega škandala v zvezi z zimskimi igrami v Salt Lake Cityju 2002, v katerega naj bi bil vsaj posredno vpleten. Je pa tudi bogat. Zadnje osebno darilo v višini 200.000 ameriških dolarjev afriškemu olimpijskemu skladu naj bi samo potrdila njegovo skrb za razvoj športa v manj razvitem delu sveta.

Tretji kandidat, kanadski pravnik Dick Pound, sicer nekdanji olimpijski plavalec, ima kimovske izkušnje in je blizu roggejevskim demokratičnim standardom. Prav Pound je kot član Samarancheve ekipe s svojo pogajalsko spretnostjo ter ekonomsko vizijo postavil temelje za olimpijski TV-biznis. A možnosti Pounda naj bi bile bolj majhne, medtem ko olimpijski insiderji preostalima kandidatoma - ameriški podpredsednici MOK Aniti Defrantz in njenemu madžarskemu kolegu Palu Schmittu priporočajo pravočasen umik.