Leteči Lavričan

V Sloveniji smo v preteklosti imeli kar nekaj speedwayskih legend, kot so bili Štefan Kekec, Krešo Omerzel, Gregor Pintar ... Toda šele 24-letnemu Lavričanu Mateju Ferjanu je uspelo, da se je zavihtel v sam svetovni vrh in na tekmovanja za grand prix, kjer nastopa 22 najboljših speedwayistov na svetu. Poleg tega nastopa še v angleški, švedski, poljski ligi in na naših tekmovanjih, kar znese več kot 80 tekem na leto. Pri nomadskem življenju mu pomaga osebni mehanik Andrej Koželj - Pepi, ki ga s kombijem prevaža po celinski Evropi, na tekmovanja v Anglijo in na Švedsko pa odhaja z letali - in nadomestnimi deli v torbi. Sicer ima v Angliji prav tako osebnega serviserja, pri katerem tudi stanuje. Za zdaj je edini pravi slovenski profesionalec, toda njegovi uspešni nastopi so preusmerili angleške lovce na talente v Slovenijo, kjer je še nekaj mladih obetavnih tekmovalcev.

Sprva ste bili alpski smučar, ne povsem neuspešen. Kako ste se potem znašli v speedwayu?

V slovenski reprezentanci sem bil pri starejših pionirjih, tako da sem že dobival zastonj smuči. Smučanje sem pustil, ker mi je pešala šola, povrh vsega sem si še poškodoval koleno in pavziral eno leto. Nato sem dve leti okreval, delal šolo, s 17 leti pa sem začel voziti speedway.

Zakaj ravno speedway?

Ko sem bil majhen, sem z očetom hodil na tekme. Včasih ga je vozil in bil tudi nekaj časa funkcionar pri speedwayistih. Pri smučanju sem videl, da veliko pomenijo zveze, saj so tekmovalci, katerih starši so koga poznali, prihajali do številnih ugodnosti. Speedway me je veselil, cestne hitrostne dirke sicer še bolj, toda tam nisem nikogar poznal.

Za druge motociklistične športe je značilno, da tekmovalci začnejo trenirati že v rani mladosti, motokrosisti pred desetim letom. Vi ste začeli šele pri 17 letih.

Prvi motor sem dobil v četrtem razredu, malega torija. Dirkal pa nisem, ker sem pač treniral smučanje. Pri speedwayu v Sloveniji sploh ni možnosti, da bi vozil zelo mlad. Šele s 16 leti na primer lahko voziš na državnem prvenstvu. V Avstraliji, Angliji in na Švedskem otroci začnejo voziti na manjših motorjih že pri osmih letih. Vse življenje osvajajo speedwaysko tehniko in zato krojijo svetovni vrh.

Toda očitno lahko narediš preboj tudi s talentom?

Veliko mi je pomagalo, ko sem šel leta 1996 za tri mesece na tekmovanja v Avstralijo. Ivan Mayor, šestkratni svetovni prvak, vsako leto prireja serijo dirk, kamor povabi mlade talente. Deset najboljših iz vsega sveta, preostali so mladi Avstralci. Tam sem dobil veliko izkušenj, saj sem že naslednje leto postal državni prvak. Velika razlika v primerjavi s Slovenijo je v številu dirk. Pri nas jih je sedem do osem v sezoni, tam jih je bilo 13, 14 v treh mesecih. Poleg tega so še treningi, vozili smo na različnih stezah, kar je zelo pomembno, ker se proge po svetu razlikujejo. V Angliji so kratke 250-metrske steze in prvo leto sem se tam povsem izgubil. Po šestih dirkah so me poslali domov.

Kljub temu ste še naprej vztrajali v angleški ligi, poljski ...

Če se hočeš resno ukvarjati s speedwayem, moraš nastopati v angleški, poljski ali švedski ligi. Drugače ne dobiš izkušenj za vrhunske nastope. Tekmovalci prihajajo iz vse Evrope. Poljska ima kar 30 klubov, več kot 300 tekmovalcev, to se kaže tudi pri sponzorjih. Pri nas je zgolj 15 tekmovalcev in ni primerjave. Speedway je bil v Jugoslaviji bolj priljubljen, saj smo imeli prvo in drugo ligo, več centrov.

Pravih profesionalcev pa pri nas, kljub popularnosti, ni bilo. Pred vami je v Anglijo hodil Martin Peterca. Je še kakšen drug kandidat za najmočnejšo ligo?

Angleži se nekaj menda dogovarjajo z mladim Jernejem Kolenkom, vendar ne vem, kaj bo iz tega.

Pa se da od speedwaya živeti?

Če nabiraš veliko točk in imaš dobre sponzorje. Potrebuješ kombi, motorje, mehanike. V Angliji imam dva motorja, na Švedskem enega, dva pa imam za poljsko in našo ligo ter dva za šest tekem za grand prix. Plačujejo te zgolj po točkah. Angleži ti ne dajo niti potnih stroškov, ker menijo, da bi morala stroške nastopa v njihovi ligi, kjer so v povprečju trije nastopi na teden, kriti naša nacionalna zveza. Oni pa bi plačevali tistim Angležem, ki bi nastopali v naši ligi. Tako imajo dogovorjeno s Švedi. Naše nacionalne zveze to ne zanima, Poljaki in Švedi pa mi krijejo potne stroške. V Angliji je najmočnejša liga predvsem zaradi različnih stez.

Koliko je dirk na sezono, 80, 90?

Tako nekako, s tem, da jih je polovica v Angliji. Na Poljskem deset, sedem na Švedskem, nekaj takega pri nas, pa grand prixi ...

Kakšna je razlika med grand prixi in drugimi tekmovanji?

Grand prix je najvišja raven tekmovanj. V ligah lahko nastopajo vsi, ki jih klubi najamejo, na grand prixu pa lahko nastopi tekmovalec, ki se je prejšnje leto kvalificiral iz svetovnega prvenstva, pri nas iz kontinentalnega dela. Na grand prixu, kamor sem se uvrstil lani, nastopi 22 tekmovalcev. Drugo leto bodo to spremenili, tako da bo nastopilo le še 16 tekmovalcev. Deset jih bo ostalo, drugi pa se bodo pomerili za preostala mesta na grand prix challengu, ki bo v Krškem. Trenutno si trije tekmovalci delimo deseto mesto, ki pomeni obstanek. Vendar se to lahko hitro spremeni.

Kako popularne so te tekme v tujini?

V Berlinu in Cardiffu so napravili dve novi stezi zgolj za eno dirko. V Berlinu je bilo okoli 10.000 gledalcev, v Cardiffu, kjer so dirko pripravili na novem velikem pokritem štadionu Millenium, kjer je bilo finale svetovnega prvenstva v rugbyju, pa je bilo skoraj 35.000 gledalcev.

Kakšne so nagrade na dirkah? Prej ste govorili o točkah.

V Angliji je točka vredna 150 DEM. Imaš štiri štarte, to pomeni 12 točk, če pa se uvrstiš v dodatno vožnjo, to znese 15 točk na tekmi. Na Poljskem je količina denarja podobna, le da tam dobiš še povrnjene potne stroške. V Angliji imaš dve do tri tekme na teden in tako ostaneš tam. Za eno tekmo se mi ne bi splačalo tekmovati tam.

Toliko tekem pomeni tudi precej klubov?

V elitni ligi jih je devet, razporejeni pa so v okolici Londona nekje do Manchestra.

Nastopili ste že v skoraj polovici klubov. So menjave pogoste?

Moj originalni klub je Belle Vue iz Manchestra, kjer pa mi ne ugaja steza. Zato me posojajo drugim klubom. Z Belle Vuejem imam tako rekoč dosmrtno pogodbo. Pred dvema letoma sem bil v Poolu, lani v Ipswichu, potem v Peterboroughu, sedaj pa sem spet v Manchestru.

Kako je z zvezdniki v speedwayu? Ali sploh obstajajo?

Šved Tony Rickardsson, ki je bil trikrat svetovni prvak, pride na tekme s svojim avtobusom, tremi motorji in tremi mehaniki. Vendar ni tako nedostopen, kot so kakšni poljski zvezdniki.

Poleg točk so tekmovalci odvisni od sponzorjev. Oprema oziroma motorji so najbrž precej dragi?

Osnovni motor stane okoli 7000 DEM, če pa hočeš, da je konkurenčen, so potrebne frizura motorja, druge sklopke, izpušna cev in še nekatere finese, to pomeni še enkrat toliko denarja.

Speedwayisti dirkate v glavnem na čeških jawah in italijanskih GM-jih. Drugih proizvajalcev ni ali so ti motorji toliko boljši?

Razmerje v svetovni eliti je nekako 50 : 50. Poskusil sem sicer voziti z GM-jem, toda ni mi ustrezal. Je mehkejši motor, lepše dela, jawa pa je veliko bolj robustna, hinavska, hitro te lahko dvigne. To mi bolj ustreza.

Pri nas so steze dolge okoli 400 metrov, to pomeni, da so potemtakem hitrejše od angleških. Kolikšna je povprečna hitrost pri speedwayu?

V Ljubljani je povprečna hitrost 84 kilometrov na uro, v Angliji pa ne vem. Tam merijo čas glede na kroge.

Spominjam se, ko so na ljubljanski Iliriji delili brošure s podatki o tekmovalcih in pri vsakem so bile, poleg osnovnih podatkov, navede še poškodbe. Dvakrat zlom ključnice, enkrat stegnenice, izpahnjeno koleno. Poškodb je pri speedwayu najbrž veliko.

Če samo padeš, ni krize. Težava je, če se tekmovalca zapneta in treščita v ogrado, ki je precej trda. Ali pa če padeš in te kdo povozi.

Motorji za speedway nimajo zavor. Je to dodatna ovira?

Zavore bi samo ovirale. Vse se regulira z ročico za plin. Na pesku ti zavore nič ne pomagajo.

Kakšne so bile vaše najhujše poškodbe?

Zlomljeni sem imel obe zapestji in opeklino na nogi. Name je v Avstraliji padel motor in krivina je prežgala kombinezon in škorenj. Imel sem zlomljeno roko, ki me je bolela, zato nisem čutil, da bi me kaj peklo. V bistvu me je že bolelo in mislil sem, da imam tudi zlomljeno nogo, ta pa se je tako rekoč cvrla.

Koliko je smrtnih žrtev pri speedwayu? Eden od naših tekmovalcev je moral prekiniti kariero, ker je dobil poškodbe okoli srca.

Pavlic in Omerzel sta se v finalni vožnji leta 1989 zapela in prebila ograjo. Pavlicu so trske prebodle pljuča in ena se je ustavila centimeter pred srcem. Srčna mrena je bila napol pretrgana in sreča je bila, da je bila dirka v Ljubljani, ker so ga hitro rešili. Na neki tekmi v Avstriji, kjer sem nastopal, pa se je neki tekmovalec nesrečno ubil. Prebil je ograjo, balanca se mu je zasukala, prebila očala in potem še oko. Vendar so to zgolj slučaji, hudih nesreč je tudi zmeraj manj, še posebej na grand prixih, kjer so sedaj ograje obložene z zračnimi blazinami. Na ligaških dirkah so še vedno lesene ograje, razen v Angliji, tam so žičnate.

Speedway je bil v Sloveniji pred osamosvojitvijo zelo priljubljen šport, saj se je na štadionu v Šiški zbralo na tekmah tudi nekaj manj kot 10.000 gledalcev. Kljub manjšim tekmovalnim uspehom naših tekmovalcev. Sedaj je tako samo še v Krškem, kamor jih pride tudi do 7000.

Po mojem je glavni krivec organizacija, ker so tekme ob enajstih dopoldne. Veliko več bi jih bilo, če bi bile tekme ob sobotah popoldne in če bi postavili reflektorje. V Ljubljani je pač veliko športov, v Krškem je speedway na prvem mestu. V Ljubljani ljudje tudi ne spremljajo speedwaya, saj mi marsikdo reče, a ja, to je tisto, ko se z motorjem voziš gor in dol po hribu.

V Ljubljani speedwayisti lahko vadite le ob četrtkih. Govorilo se je celo, da bi vam to prepovedali, ker so v bližini štadiona zgradili "luksuzno" naselje Mostec (kjer naj se ne bi slišali niti avtomobili), speedway pa je glasen šport, ki se sliši po vsej Šiški, poleg tega se naokoli širi vonj po metanolu.

Najbolj se pritožujejo ljudje iz okolice štadiona, dva ali trije nenehno telefonirajo in težijo policiji. Kar pa se tiče štadiona, druge lokacije ni, prav tako ne denarja za nov štadion. Navsezadnje je bil štadion narejen pred vsemi okoliškimi blokovskimi naselji.

Ali je možen prehod iz speedwaya v cestne dirke oziroma ali tekmovalci to počnejo? Avstralski motociklist Garry McCoy, ki je eden najboljših v cestnih dirkah, je najprej nastopal v speedwayu. Ali kdo novači speedwayiste tudi za druge športe?

Speedway je šport zase. Preskok zahteva vse nove stvari, sponzorje, opremo ... Tehnika je povsem drugačna.