Splitski čudež

Če veliki junak Wimbledona ne bi skoraj idealno poosebljal prevladujoče dalmatinske mentalitete, bi verjetno na sveti teniški travi zmagal že prej, a mu gotovo ne bi uspelo dvoje: na Rivo privabiti 150 tisoč ljudi ter večji del športnega sveta vsaj za trenutek spremeniti v globalni Split. Če ne bi bil Ivanišević tak, kot je, se ne bi že v začetku njegove kariere spletale legende. Kot so, da je prvi lopar menda v navalu jeze zlomil pri sedmih letih, ko je igral proti - zidu... Da je nekoč vrgel lopar celo v lastno mater, ker ga je menda tako živcirala... Da je oče Srđan prodal domačo hišo, in s tem financiral vse dražje treninge obetavnega sina... V resnici gre pri vsem tem za zgodbe nekje med izmišljotinami polresnicami. Prijatelji Gorana Ivaniševića prisegajo, da gre za srčno dobrega človeka, ki je pač tak, kot naj bi bila večina Dalmatincev - temperamenten. Sredozemski človek... Takšen, ki mu v nasprotju s prijateljem Grka Zorbe ne manjka potreben ščepec norosti. Do takšnih tipov imajo ljudje večine vrst, tudi če prihajajo iz najbolj zahojenih in hladnih logov, navadno prav poseben odnos. V njih prepoznavajo nekaj mističnega, skoraj božanskega, vzbujajo globoka čustva, ki jih navzvzen sicer prezirajo, po drugi strani pa si jih silno želijo občutiti. Stik s ščepcem Zorbove norosti, pač.

Gotovo pa drži, da pred Ivaniševićem še nihče v več kot stoletni zgodovini wimbledonskega turnirja ni štirikrat izgubil v moškem finalu posameznikov. Pri čemer na čudež meji že dejstvo, da se je letos v finale četrtič sploh uvrstil. Teniškega igralca, ki je bil zaradi silovitega servisa rojen za uspehe na travi, se je namreč prijel sloves velikega nesrečnika, ki ne more in ne more zmagati v Wimbledonu. V nasprotju s številnimi drugimi vrhunskimi igralci, na primer ledenohladnim Čehom Ivanom Lendlom, Ivanišević te travme nikoli ni skušal niti delno prikrivati. Prav nasprotno: s svojim vedenjem na igrišču in izven njega je svoj luzerski imidž (pa čeprav se lahko tudi onstran Wimbledona pohvali z lepimi uspehi, na pesku je, denimo, osvojil dve olimpijski medalji) samo še podpihoval. Ne zavestno, pač pa iskreno: razbijanje loparjev je še najmanj tipična Ivaniševićeva praksa. Ruta s hrvaškim grbom v laseh, glava na balin, čopki v obliki palm (ene dveh, celo treh), žongliranje z žogicami, tetovaža, odpuščanje trenerjev, angažmaji duhovnih vaditeljev, sočno preklinjanje, globoka religioznost... In vedno znova boleča wimbledonska izkušnja. Po tem ga poznajo, za to so ga ljubili. Po nepričakovani zmagi ga ljubijo še bolj. Celo Britanci, ki na ponovno moško zmago v Wimbledonu čakajo že od leta 1936, pri čemer je Ivanišević letos odstrelil kar oba aduta gostiteljev - uvoženega Kanadčana Grega Rusedskega in avtohtonega Tima Henmana, poosebljenje zglednega angleškega son-in-law-a. Ali vas sploh preseneča, da je večina Angležev kljub silni simpatiji do Avstralcev, v finalu Ivanišević-Rafter navijala za divjega Dalmatinca?

Vrhunec svetovnega fenomena "Goran Ivanišević" pa je bilo, poleg finalne zmage v petih nizih, dogajanje na splitski Rivi ob prihodu junaka domov. Tedaj so tudi tujci lahko spoznali nekaj, kar nam je v Sloveniji - nekdanjim sodržavljanom in načeloma zvestim ljubiteljev dalmatinskih naravnih lepot in dobrot - že zdavnaj jasno: da lahko nekdo, kakršen je Goran Ivanišević, zraste samo v mestih, kot je Split. Čeprav je zmagovalec Wimbledona v svojem s tamkajšnjo folkloro napolnjenim nagovorom menil, da je Brazilija v primerjavi s Splitom "k...c", pa je primerjava s to južnoameriško državo vendarle povsem na mestu. Takšni izbruhi navdušenja so možni samo v že sicer temperamentnih okoljih, ki jih pretresata tudi huda gospodarska in socialna kriza. Vsega tega je v Splitu po grozi zadnje vojne, ki je med drugim prinesla še velike demografske premike, na pretek. V takšnih razmerah je tako čustven odziv na uspeh mladeniča, ki se je vedno skoraj fanatično identificiral z mestom, povsem razumljiva. Čeprav množice navadno bolj razvnamejo moštveni uspehi, pa je bilo v tem primeru povsem obratno. Tudi to je mogoče razložiti - z nepričakovanim uspehom, s katerim je skoraj v trenutku na glavo postavil lastni mit, ob tem pa se je vedno poudarjeno istovetil z mestom in vsemi njegovimi idoli, na primer košarkarjem Draženom Petrovićem (pa čeprav je bil iz Šibenika), je bil Ivanišević sposoben pri rojakih sprožiti prav vse zaloge energije, ki se je dolgo časa kopičila v njih. Ker je novi wimbledonski zmagovalec človek iz (dalmatinskega) ljudstva z "normalnimi" željami (za Dalmatinca): igrati nogomet za splitski Hajduk, se pred prijatelji na Rivi sleči ter vreči v morje. Vse želje, ob wimbledonski seveda, je Ivanišević uresničil v dveh dneh. Ob tem pa je na Rivi zbral še rekordno število ljudi, s čimer je zasenčil celo nekdanjega jugoslovanskega voditelja Tita, množica, ki jo je na tem mestu ob prihodu znamenitega kninskega vlaga pred leti zbral pokojni predsednik dr. Franjo Tuđman, pa je bila v primerjavi z Ivaniševićem skoraj zanemarljiva.

Ob vsem je najlepše, da je Ivanišević v vsej opisani "ludnici" pokazal, da ima eno stvar od Splita še raje. Namreč tenis. V zanosu je večkrat poudarjal, kako bi bil za zmago v Wimbledonu pripravljen dati največjo žrtev: igranje te igre. V tem oziru je bila prav spektakularna udeležba športnih kolegov, ki so ga pričakali v Splitu in njegov uspeh iskreno postavljali celo nad lastne izjemne dosežke. Celo Toni Kukoć in nekateri nogometaši... Prav oni so Ivaniševića gotovo razumeli najbolj od vseh.

Zato je Goran Ivanišević kot wimbledonski zmagovalec "večji od Diokleciana in Svetega Duja", kot je menil nekdanji nogometaš in donedavni trener Hajduka Zoran Vulić. Resnična oseba iz pravljice, ki je v svojem srečno-nesrečnem v dveh dneh uresničila svoj življenski sen. Da je njegov triumf v glavah Ivaniševićevih navijačev za nekaj dni pomagal omiliti nakopičene vsakdanje težave, je tudi jasno. Da bodo uspeh Splitčana skušali takoj zlorabiti v politične namene, tudi. In da bo pristanek po koncu evforije trd, prav gotovo... A ljudje, ne samo splitski in dalmatinski, takšne ljudi za preživetje krvavo potrebujemo. Brez njih bi bilo življenje za večino bržkone nevzdržno.