Ubijanje konkurence je vredno obsojanja

Dejstvo je, da so vrednosti delnic tehnoloških podjetij iz področja informacijskih tehnologij padle. Obstajajo pa, sicer redka podjetja katerih delnice so se dvignile oziroma katerih vrednosti delnic so padale manj in počasneje od povprečja. IBM je tem pogledu zelo stabilen in vrednost mu je padla bistveno manj kot drugim podjetjem. Kar nekaj podjetij je bilo očitno previsoko ocenjenih kot denimo Cisco, EMC pa tudi Microsoft. IT industrija začenja pridobivati elemente klasične industrije kot so avtomobilska, letalska ali industrija bele tehnike. Zaradi narave kapitalistične proizvodnje, ki sili v racionalizacijo proizvodnje se je število proizvajalcev krčilo, zgodila so se velika združevanja in danes na svetu lahko praktično na prste obeh rok preštejemo proizvajalce avtomobilov. Podobno je z letalsko industrijo kjer sta danes sta na trgu ostala le še Airbus in Boeing. To je tudi teoretični minimum, ki je še dosegljiv v kapitalistični proizvodnji, ki temelji na konkurenci. Tudi v IT industriji imamo trend velikih združevanj. Glede na naravo te industrije pa bo prostor, ki ga bodo lahko zavzemala manjša podjetja vedno obstojal. Za ultimativen uspeh je treba prodreti na svetovni trg in ga na nek način obvladovati. Tu igra glavno vlogo velik denar velikih. Ampak za uspeh podjetja ni nujno potrebno, da postanejo veliki svetovni igralci. Lahko so uspešna na druge načine na primer preko izumov in tehnologij ki jih prodajo, prodaje v celoti strateškim kupcem ali z združevanjem z drugimi manjšimi podjetji. Strateški cilj našega podjetja ni biti kupljen, temveč biti sposoben ob lastni rasti kupovati druga podjetja v regiji in širše.

Torej bodo potemtakem preživeli le tisti največji, ki so že tako ali tako glavni igralci na trgu?

Zgodilo se bo, da bodo ostali dva do trije veliki. Če uspe združitev Compaqa/HP, potem bo poleg IBM-a tu še verjetna združitev Sun/Dell. Ti bodo praktično obvladovali celoten trg. Če uspejo, potem so na varnem za dolgo časa. Postali bodo tako veliki, da ne bo več združitev, ker potem ne bi bilo več konkurence. Vsi ostali v tej industriji bodo z velikimi sodelovali s storitvami in inovativnimi tehnologijami ter izdelki. Kaj pa se bo dogajalo z njimi, bomo videli. Lahko se zgodi da jih bodo veliki kupovali

Toda če bo ostalo na trgu le nekaj velikih igralcev, bo to lahko pomenilo tudi zavoro za razvoj nekaterih tehnologij. Zgodilo se je že, da je kakšen velikan kupil manjše podjetje s konkurenčnim programom, a so ga nato postavili na stranski tir, čeprav naj bi bil boljši ...

To je precej poenostavljeno rečeno. Nekajkrat se je sicer zgodilo, da so obetavne tehnologije zaustavili v fazi razvoja. Velikokrat pa obstaja tudi nerealistično ocenjevanje in se neka tehnologija deklarira za strašno pomembno, pa v resnici ni tako. To je kot tisti, ki ne poznajo avtomobilske industrije in morda celo osnov fizike in trdijo, da že obstaja motor na vodo. Motor da so že naredili in preizkusili, izumitelja pa ubili, da bi konkurenca ne izvedela kako je narejen, vse pa so seveda organizirale naftne družbe, da bi ne izgubile trga. Veliko ljudi v to verjame. Če je tehnologija prava in perspektivna jo velika podjetja morda res ne uresničijo takoj vendar velika podjetja niso ubijalci tehnologij. Tako kot se včasih kot uporabnik jezim moram biti kot tehnik navdušen nad velikimi tehnološkimi dosežki kot so na primer Microsoftovi izdelki. Če ne bi bilo Microsofta ne bi kot navadni smrtniki nikoli imeli v rokah programske opreme katere razvoj je stal milijardo ali 500 milijonov dolarjev. Mi pa jo kupimo recimo za 500 dolarjev. Ta sprememba je bila fantastična. Skoraj nepredstavljivo drago orodje smo dobili v roke za malo denarja. Nikoli ne bi dobili tako poceni in tako bogate programske opreme, če bi bila vsa produkt nekih garažnih hiš. To številni sicer mislijo, da se da narediti. Takšni resni razvoji stanejo ogromno denarja. Lahko sicer izumljamo, imamo dobre ideje, do končni produktov pa je še daleč

Veliko ljudi si prizadeva, da bi bila programska koda dostopna širšim množicam, to naj bi bili tako imenovani open source programi, ki bi bili vsem na voljo za precej manj denarja, kot ga zahtevajo velike programske hiše.

Open source zadeve v ogromni večini propagirajo tisti, ki zaslužijo svoj denar iz nekega drugega vira. Pogovarjal sem se s profesorji, ki na primer izdelujejo programsko opremo za izobraževanje. Vsi so za "open source," toda plačani so od fakultet in državnih projektov. Ker za oboje ponavadi skrbijo državni proračuni je pravzaprav tudi edino pravilno, da postanejo lastnina vseh. Programsko delajo bolj za zabavo, iz altruizma in intelektualnega izziva. Podarjanje v skupno lastnino pa ni, kolikor vem prav nikjer v svetu prepovedano

Microsoft so ZDA zaradi domnevnega izkoriščanja skorajda monopolnega položaja sprva hotele razbiti na več delov. Sedaj je sicer nastal preobrat, toda ali ni Microsoft dobesedno monopolen na svojem področju. Ali je sploh še mogoče, da bi obstajal kdo, ki bi mu lahko vsaj malo konkuriral?

Microsoftova igra sicer še ni povsem dorečena, zadeve se bodo najbrž vlekle še precej časa. Mislim, da je izjemna uspešnost Microsofta že začela vplivati na obstoj realne konkurence na tem področju. Predvsem pa se mi zdi, da je Microsoft sam sebe s konceptom "take it all" pripeljal v položaj, ko je ogrožen sam kapitalistični sistem svobodne konkurence. S tem je vzbudil reakcijo ultimativnih skrbnikov kapitalizma - ameriške države, ki v obrambi le-tega ne izbira ravno demokratičnih metod in principov svobodnega trga.

Microsoft zaradi svoje moči začenja prevlado z operacijskim sistemom tudi na trgu dlančnikov, pojavlja se v navezi s proizvajalci mobilnih telefonov.

Microsoft močno prevladuje predvsem na področju operacijskih sistemov za osebno uporabo. Vprašanje je, ali bo nastal nek operacijski sistem, ki bo konkuriral Oknom ali ne. Skoraj edina možnost (bolj ali manj teoretična), da se tu kaj spremeni je, da se bo morda nekdo izmed velikih odločil in bo za 64 bitno tehnologijo ponudil nek nov operacijski sistem, Microsoft pa bo še naprej vztrajal na 32 bitnem procesorju, ker se bo počutil tako močnega. Take spremembe se ne zgodijo v enem letu. Sicer pa tu ni nikoli jasnih zmagovalcev, saj vedno koeksistira veliko različnosti. Velikokrat podjetja razglašajo svoje storitve/izdelke/tehnologije za edine zmagovalce iz jasnih, kratkoročnih sebičnih interesov in zaradi konkurenčne borbe pozabljajo na končni interes uporabnikov. V marketinških akcijah je veliko izbranih resnic, pol-resnic in obljub, ki gredo daleč preko realnosti. Oracle ima na primer vsak dan v Financial Timesu prav neokusno reklamo o performansu njegove baze podatkov. Verjamem, da je reklama učinkovita, ampak se z njo fundamentalno ne strinjam. Ubijanje konkurence je absolutno vredno obsojanja.

Kakšna bo prihodnost interneta in različnih internetnih podjetij, tako imenovanih dotcomov. Ti so začeli ugašati drug za drugim. Kaj se je zgodilo?

Dot.com evforijo v osnovi niso povzročili ljudje ki so imeli ideje in jih poskušali narediti uspešne. Finančne inštitucije ter tvegani kapitali so zaslutili ogromen zaslužek, če bodo stvari primerno napihnili. Dot.com evforija je pravzaprav evforija IPO-jev, kjer so dobesedno metali denar za tistimi, ki so imeli idejo. Podjetja so šla v javno ponudbo delnic (IPO) v zelo zgodnjih fazah razvoja, večina brez prihodkov in še manj dobičkov z blagoslovom in podporo finančnega sveta. Nova ekonomija je bila rojena ko je pohlep premagal strah. Zanimive so današnje analize, ki kažejo, kako je bil porabljen denar, ki je bil investiran v ta podjetja. Absolutno nesorazmerne količine denarja so porabili za absolutno netehnične stvari. Za branding in marketing. Zadevo so zagrabili in vodili predvsem marketinški ljudje in finance. Njihov cilj ni bil kako narediti storitev ali kako ustvariti profit, temveč kako narediti tržno ime in mu čimbolj dvigniti ceno, prodati in zadevo ponavljati dokler gre. Tu se združili konzultanti, investitorji in konec koncev tudi tisti, ki so si izmislili dot.come, saj so skorajda čez noč postali milijonarji. Če bi danes iskale vzroke za ogromne izgube, ki so jih doživeli predvsem in kot vedno majhni delničarji, bi morali predvsem pogledati kdo je v tem obogatel.

Koliko pa je bilo tu pranja denarja? Veliko je bilo namigovanja, ker so bili skladi rizičnega kapitala na finančno precej sumljivih krajih?

V Sloveniji vlada mnenje, da je s tveganim kapitalom, da ne rečem z vsakim kapitalom, ki je baziran na primer na Kajmanskih otokih, nekaj narobe. V osnovi velja, preprosto povedano da je kapital požrešen kot svinja in plašen kot srna. Seli tja, kjer lahko legalno stvari ustvari največji prirastek. Tudi največja in najbolj ugledna podjetja razvitega industrijskega sveta so na primer ustanovljena v zanje najbolj ugodnih državah. Če je le mogoče tam kjer so malo obdavčena. Tako je s Coca Colo, Microsoftom ali IBM, ki še kako skrbijo, da ohranjajo vrednost svojih izvoznih prihodkov iz naslova intelektualnih pravic. Tu ni nič nezakonitega saj vodstva podjetij delajo, kar je njihova dolžnost, zaščita vloženega kapitala z vsemi legalnimi sredstvi. To počne tudi tvegani kapital in se seli tja, kjer je za njega najbolj ugodno. Seveda se pojavlja tam tudi umazan denar kar pa je problem boja proti finančnemu kriminalu.

Podobno kot dotcomi so na trdih tleh pristali veliki telekomi, ki so veljali za najprivlačnejše naložbe. V nasprotju z dotcomi, pri katerih je šlo za umetno napihovanje, so telekome na kolena spravile koncesije za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS. Pričakovanja glede te pa so prav tako prenapihnjena.

Padanje vrednosti telekomov predvsem v Evropi je povzročilo prekomerno zadolževanje telekomov za poplačilo izredno visokih koncesij za UMTS. Pravi in globlji razlog pa je po mojem prepričanju napačna politična odločitev da se vzpodbudi konkurenčni boj med telekomi za nakup licenc in da se tako zbrani denar porabi za polnjenje raznoraznih proračunskih lukenj. Odločitev je bila v nasprotju z nekaterimi osnovnimi opredelitvami EU, ko je govorila o pomembnosti informacijske družbe, ki temelji na poceni in dostopnih komunikacijah. Nobena evropska država nima na tem področju čisto urejenih razmer. Namenoma so tako ustvarili trg za koncesije, kjer so se podjetja spopadla na nož, saj je sprva uspeh v boju za koncesije dvigoval vrednost delnic podjetij. Vsi so ocenjevali, da je nova generacija prihodnost in če so bili uspešni v pogajanjih so cene delnic podjetij narasle. Kakor hitro je prišlo do indikacij, da neko podjetje ne bo dobilo koncesije, so mu padle cene delnic. Menedžerji so se začeli boriti in v strahu, da bi zgubili, so začeli dvigati ponudbo, do milijardnih zneskov. Telekomi so morali najeti kredite in se tako zadolževati. Zaradi pričakovanega znižanja dobičkov v prihodnjih letih so začele delnice telekomov padati, pa čeprav večinoma operativno delujejo ravno tako uspešno tako kot prej. Krog je bil tako sklenjen, spet v škodo velikega števila majhnih delničarjev pa tudi nekaj prestižnih investitorjev. So pa take koncesije povzročile združevanje lastnikov koncesij pri postavljanju fizične infrastrukture kar bo sčasoma pomagalo k povečanju dobičkov telekomov in ponovni rasti njihove vrednosti. Koncesnina v Sloveniji je sicer kar 22 milijard, vendar sem prepričan da ima Mobitel realne možnosti, da iz tega naredi dober posel in ob poslovnem uspehu postavi Slovenijo ob bok najbolj razvitim v svetu na tem področju

Sedanja oblast je pred volitvami obljublja veliko stvari. Govorilo se je o nekakšni e-državi, ustanovljeno je bilo ministrstvo za informacijsko družbo. Se vam zdi, da je bilo v tem obdobju kaj narejenega?

Mislim, da sodimo ravno zaradi ustanovitve Ministrstva za informacijsko družbo, ki je odgovorno tudi za telekomunikacije med najnaprednejše v Evropi. Komunikacije morajo biti tako poceni, da so dostopne najširšemu sloju prebivalstva in tako propustne, da omogočajo učinkovite informacijske storitve. Slovenija je infrastrukturno v osnovi dobro pokrita in še ne izkorišča vsega zgrajenega potenciala. Končni cilj Informacijske Družbe ni informatizirati zaradi informatizacije same temveč povečati učinkovitost delovanja družbe v vseh njenih dejavnostih. Državna uprava je pomemben del, ki je lahko učinkovit katalizator nadaljnega razvoja. Prvi dosežki so obetavni in samo upam, da bo v ta proces vključeno tudi veliko veliko podjetij in da se programska oprema ne bo razvijala pretežno v državnih organih samih. Ob tem je potrebno razvijati lastno informacijsko industrijo.

V Evropi se na splošno dogaja, da primanjkuje strokovnjakov za informacijske tehnologije. Nemčija je celo povabila 80.000 Indijcev. Slovenija najbrž ni dosti na boljšem, saj se tudi vi navsezadnje pri kadrih ozirate v druge države.

Na splošno v Evropi primanjkuje strokovnjakov s tega področja. Letos se nam je zgodila velika nerodnost. Na FRI se je prijavilo več kot 650 študentov, sprejeli so jih le nekaj čez 300. To se nam je zgodilo tudi malo po smoli, saj nimamo dovolj prostora, da bi lahko vsi ti ljudje študirali. Vse skozi smo o tem sanjali, ko pa se nam je to zgodilo, je morala fakulteta 300 potencialnih informatikov zavrniti. V strateškem interesu države bi moralo da zgradi novo fakulteto za računalništvo, informatiko in telekomunikacije. Poleg tega pa je potrebno z ustrezno imigracijsko politiko te pomanjkanja zmanjšati.