Kako smo osvajali internet

Internet je starejši, kakor si včasih predstavljamo, hkrati pa je vendarle mlada in še ne povsem dodelana tehnologija. Internet je le določilo za prenos podatkov med računalniki, hkrati pa je nekaj mističnega in neoprijemljivega. Internet je čisto navadna zvijača visoke tehnologije, hkrati pa je nov medij, ki spreminja načine, kako ljudje komunicirajo, se zabavajo, nakupujejo, sklepajo posle in si nagajajo.

Kaj sploh torej je ta internet, ki ga danes uporabljajo celo že občinski uradniki in državni poslanci? In kako je prišel med nas in nas osvojil? Ali - kako smo mi osvojili njega?

Igrača akademikov

Razvoj interneta se je začel z vojaško-politično vzpodbudo. Ko je Sovjetska zveza leta 1957 izstrelila Sputnik, je Američane zgrabila panika, da preveč zaostajajo. Že naslednje leto so ustanovili agencijo za raziskave ARPA, ki je imela sprva nalogo, da razvije ameriški satelit. To je ekipi zelo hitro uspelo, potem pa je svoje umske sposobnosti in čas začela usmerjati v raziskovanje računalniških komunikacij. Rodil se je projekt ARPANET, prababica današnjega interneta, in konec leta 1969 doživel svojo prvo fizično inkarnacijo - najprej z dvema, potem s štirimi povezanimi računalniki.

Prvi poskusi so bili nadvse uspešni in v omrežje so hitro dodajali nove računalnike po vseh Združenih državah, kmalu pa so se z njimi povezali tudi raziskovalci iz Evrope. Iz majhnega omrežja nekaj računalnikov se je razvilo nadomrežje - povezava več omrežij v celoto, ki je omogočala, da je računalnik iz enega omrežja komuniciral z računalnikom v povsem drugačnem omrežju. V prvih letih interneta je bil osnovni namen souporaba računalniških zmogljivosti. Nepričakovano pa se je leta 1972 pojavila drugačna raba, ki je za širjenje interneta naredila več kakor še tak ekonomski razmislek - elektronska pošta.

Internet za množice

S programi za elektronsko pošto je internet dobil uporabno vrednost za širše množice zunaj akademskega raziskovalnega okolja. In vendar je v najširšem svetu ostal skoraj popolnoma neznan in vsekakor nezanimiv - do revolucije, ki jo je povzročil programer in sistemski inženir v centru za raziskavo osnovnih delcev.

Tim Berners-Lee je v raziskovalnem centru CERN v Ženevi razvijal metode za porazdeljeno delo na več računalnikih, znan in proslavljen pa je zaradi svetovnega spleta (World Wide Web); ta je bolj ali manj njegov izum. Pri razvoju svetovnega spleta je Berners-Lee uporabil več pomembnih odlik, najpomembnejša pa je načelo, da je informacija dosegljiva vsakemu računalniku v omrežju, če obstaja v kakem drugem povezanem računalniku.

Tim Berners-Lee je svoj izum "spustil" v javnost leta 1989 in internetu se je "zgodilo ljudstvo". Nove možnosti v internetu so se časovno ujele z vse večjo razširjenostjo osebnih računalnikov in hitro je vsakdo, ki je imel dostop do kakršnega koli računalnika, brskal (ali "deskal") po spletu. Mediji so bili polni navdušenja nad novimi možnostmi, nad možnostjo dostopa do neusahljivih virov informacij.

Internet kot zlata jama

Kmalu po velikem bumu svetovnega spleta se je začelo na veliko razpravljati o priložnostih, ki jih ponuja internet. Futurist Nicholas Negroponte je vzneseno razlagal, kako internet ne loči med velikimi in majhnimi, kako je tako rekoč ultimativna uravnilovka. Internet ponuja - tako je trdil Negroponte - enake možnosti poslovnežu v New Yorku in domorodcu v amazonskem pragozdu. Edini pogoj je, da sta oba priklopljena, povezana v omrežje.

Nad opevano enakostjo majhnih in velikih smo bili tudi Slovenci navdušeni. Končno nekaj, pri čemer se nič ne pozna, kako velik si. Spomniš se nečesa, česar se ni spomnil še nihče, narediš spletno stran ali dve in že ti doteka posel. Nihče ne bo opazil, da je prodajalec iz Slovenije, saj je internetu zemljepis povsem tuj.

Na videz prava logika ima nekaj usodnih lukenj. Prvič, do dobre zamisli ni tako lahko priti, globoko v jedru ideje pa niti ni razlike, ali posluješ po spletu ali iz roke v roko. Drugič, postavitev ideje v splet je približno enakovredna oblikovanju in objavi klasičnega oglasa. Posel se s tem še niti dobro pričel ni. In tretjič, če je res vse tako preprosto, se bo posla lotilo na tisoče posameznikov in podjetij, morda z zelo podobnimi ali celo povsem enakimi zamislimi.

Za povrh tedaj ni bilo še niti približno jasno, kako se obiskovalci v novem mediju vedejo.

Seveda je s pogledom nazaj lahko biti pameten. V letih, ko je bil internet videti kot obljubljena dežela, pa se ni nihče pretirano spraševal. Veljalo je, da si je treba z vsemi napori in čim hitreje zakoličiti prostor.

Ko sta se pojavila Amazon.com in Yahoo in s hitrim uspehom potrdila, da je mogoče z golo iznajdljivostjo (in pri Amazonu z "nekaj malega" denarja) ogroziti uveljavljena velika podjetja, je bil stampedo zagotovljen. Zavladale so "nove paradigme", v ospredju so bili direktorji, stari dvajset let ali manj, v modi so bila podjetja brez poslovnega plana, z veliko sodobne opreme, z neurejenim delovnim ritmom, s sproščenimi navadami in odnosi. Na klasična podjetja smo nenadoma gledali kot na mastodonte in dinozavre, ki jih bomo nekako prenašali, dokler se ne bodo zvrnili od lastne teže in naredili prostor mladim, dinamičnejšim in prodornejšim bojevnikom digitalne dobe. Celo najresnejši gospodarski strokovnjaki so napovedovali novo ekonomijo in povsem nova pravila igre. Investitorji so se kar sami ponujali in dobiti milijon ali dva (dolarjev, seveda) na podlagi nebulozne ideje in nekaj programerskega rokohitrstva ni bila tedaj nobena posebnost.

Potem je počilo. "Dotcomi" so se čez noč sesuli v "dotbombe". Spet - gledano nazaj - se lahko sprašujemo, zakaj je trajalo tako dolgo. Prvi znaki, da ne gre tekoče, so se kazali že od vsega začetka. Že samo z opazovanjem Amazona je bilo jasno, da ni vse bleščeče, saj pravega dobička podjetje ni in ni pokazalo, vse do danes. In vendar je privabljalo nove in nove investitorje in raslo na up. Če kdaj, se je v kratkem, a dinamičnem obdobju rasti internetnih podjetij pokazalo, da ima bogati Zahod preveč denarja, ki ga mora nekam vtakniti, potreba pa je tako velika, da se ne sprašuje pretirano podrobno, ali je to res smiselno ali ne.

Če smo že omenili Amazon in Yahoo kot prvi internetni podjetji, ki sta uspeli in začrtali smernice, ju lahko hkrati omenimo kot eni od redkih, ki so ostala. Velik del še pred nedavnim poskočnih podjetij z velikansko vrednostjo delnic je kar izpuhtel in se ga sploh ne spomnimo več. V nekaj mesecih smo vsi vedeli, da so bile vrednosti novih podjetij napihnjene in da izraz "nova ekonomija" ni jasno definiran. Nenadoma je spet narasla vera v trdno, fizično, klasično poslovanje in mladi podjetniki, ki so se spoznali na spletno programiranje, so z direktorskih stolčkov padli na precej nižje položaje.

Vsakdanji internet

Internet se seveda ni nič spremenil. Z zlomom internetnih podjetij je le dobil realnejšo podobo, postal je bolj vsakdanji. Danes je težko najti posameznika ali podjetje, ki meni, da je mogoče z internetom enostavno obogateti. Počasi se tudi umirja navdušenje nad neizmernostjo in priročnostjo informacij, dosegljivih skozi splet. Večina ljudi v tehnološko razvitem delu sveta uporablja internet kot nekaj bolj ali manj samo po sebi umevnega in nerazburljivega - a uporabnega in koristnega.

In kaj lahko pričakujemo od interneta v prihodnosti? Najverjetneje prva resna novost ne bo prijetna. Internet je namreč vir zelo hudih in vedno bolj množičnih napadov na računalniške sisteme po vsem svetu. Nekateri od teh napadov so usmerjeni, drugi sekajo kar počez. Virusi, črvi in podobna golazen se grozljivo širijo in postajajo vse nevarnejši. Kot je bilo že omenjeno, internet nima osrednjega nadzora. To je njegova odlika, hkrati pa tudi slabost. Skoraj zanesljivo bomo v naslednjih letih, verjetno celo že v prihodnjem letu, v interesu večje varnosti videli radikalno omejevanje svobode anonimnega pretoka po internetu.

Obdobje divjega interneta je gotovo bolj ali manj mimo. Kdor je z njim obogatel, je obogatel; kdor je z njim izgubil premoženje, ga je izgubil. Zdaj se začenja dolgočasno obdelovanje njiv in vrtičkov, navadno garanje za ljubi kruhek. Internet je osvojen.