Prihodnost je v rokah velikih

Dolgo pričakovana privatizacija slovenskega Telekoma je zaradi neugodnih tržnih razmer, ki vladajo v svetu, odložena do leta 2003. Telekom Slovenije bo do takrat še naprej glavni paradni konj in molzna krava, ki jo bo imela v lasti slovenska država. Toda državni delež bo treba prodati, Telekom Slovenije, ki sodi v krog tehnološko najbolj razvitih telekomunikacijskih podjetij, pa se bo najverjetneje priključil družini katerega izmed evropskih in svetovnih velikanov. Med potencialnimi kupci so se omenjali Deutsche Telekom, Telekom Italia in celo France Telekom, toda veliki operaterji so se zaradi nakupa licenc za tretjo generacijo mobilne telefonije UMTS čezmerno zadolžili, saj njihov dolg največjim evropskim bankam znaša več kot 230 milijard dolarjev. Po najbolj črnih napovedih bo UMTS začel prinašati dobiček šele v desetih letih. Zaradi velikih dolgov je začela občutno drseti navzdol vrednost njihovih delnic, v brezno pa so potegnili tudi vso industrijo, povezano z njimi, predvsem proizvajalce opreme.

Telekomi, nekdaj državni monopolni mastodonti, so se morali z liberalizacijo prilagoditi novim tržnim razmeram. Kljub liberalizaciji trga je večina zaradi predhodne moči in že vpeljane infrastrukture obdržala položaj največjih in najmočnejših v matični državi. Čeprav so nove storitve, kot je mobilna telefonija ali internet, pripeljale na trg številne nove akterje, ki so si ustvarili precejšnje tržne deleže. Toda le redkim "prišlekom" je uspelo na primer na trgu mobilne telefonije doseči večji tržni delež, kot ga je imel mobilni operater matičnega telekoma. Telekomi so na liberalizacijo trga odgovorili z združevanjem in prevzemanjem zanje tržno zanimivih podjetij ali pa so se tako znebili konkurence. Telekomunikacije bolj ali manj dobivajo pridih globalizacije in številne napovedi kažejo, da bo v prihodnosti nastalo zgolj nekaj telekomunikacijskih multinacionalk.

Kdo bo preživel oziroma kdo so največji akterji na trgu? Pri telekomunikacijah sta zmeraj več pozornosti deležna internet in mobilnost. Z UMTS-jem naj bi internet zaživel še v mobilni obliki. Za ponudnike mobilne telefonije to pomeni, da ne bo več dovolj ponudba govornih storitev, temveč bodo pomembne tudi vsebine, ki jih bodo ponujali. Na evropskem trgu naj bi bilo po nekaterih projekcijah že do leta 2008 zgolj pet velikih operaterjev. Mesto med njimi naj bi si bili že zagotovili Vodaphone, nemški T-Mobil, France Telecom/Orange in BT Cellnet. Za preostalo mesto naj bi se borili japonski NTT DoCoMo, nizozemski KPN, španska Telefonica in Telecom Italia.

Visoke koncesnine za tretjo generacijo mobilne telefonije so bile še najusodnejše za finsko Sonero in švedsko Telio. Sonera je zaradi izjemne razvitosti imela izjemno tržno vrednost, vendar jo je sodelovanje na dražbah skupaj z nekaterimi podobnimi podjetij spravilo v velike dolgove, tako da je že začela vračati koncesije na nezanimivih trgih, denimo na Norveškem. Vodilni švedski operater Telia zaradi preveč realne ponudbe ni dobil koncesije na Švedskem, edina rešitev je bila povezava in sodelovanje s konkurenčnim podjetjem pri izgradnji omrežja UMTS. Sonera in Telia (ta je bila nekaj časa tudi solastnica Simobila) sta tako ostali prisotni zgolj v severnoevropskih in baltiških državah. Sonera je sicer skupaj s špansko Telefonico pridobila nemško licenco UMTS, vendar menda že razmišlja, kako se rešiti tega velikega vložka (42,8-odstotni delež). V podobnih težavah je nizozemski operater KPN. Ta je skupaj s hongkonškim Hutchinsonom in japonskim DoCoMom dobil licenco v Veliki Britaniji, s svojim nemškim operaterjem GSM E-plusom pa je pridobil nemško licenco. Naložba je KPN finančno precej izmozgala, japonski NTT DoCoMo pa se je tudi že polastil njegovega 10-odstotnega deleža. Verjetno bo KPN prej ali slej končal v rokah kakšnega večjega operaterja. Več možnosti za velik delež na evropskem trgu ima španska Telefonica, saj si je finančno opomogla z naložbami v Južni Ameriki, kjer je pokupila večino telekomov ali vsaj vložila sredstva vanje. Podobno kot španska Telefonica v Južni Ameriki vrtičke po Evropi ustvarjata Deutsche Telekom in Telekom Italia. Nemci so tako ali tako prisotni že v vsej srednji Evropi, večinske deleže imajo v češkem, madžarskem, poljskem, slovaškem, hrvaškem, ukrajinskem in ruskem telekomu. Italijani pa so lastniki avstrijskega Mobilkoma, ki ima pod seboj denimo hrvaški Vipnet in Simobil, pa velik delež v srbskem telekomu ... Manjši telekomi bodo pač končali v rokah velikih. Če samo primerjamo vrednosti slovenskega Telekoma - ob prvi cenitvi naj bi bil vreden 650 milijard tolarjev, v sedanjih tržnih razmerah pa le še 330, torej slabe tri milijarde nemških mark, to pa je več kot tridesetkrat manj od vrednosti največjega italijanskega mobilnega operaterja TIM-a.

Podoben je položaj pri proizvajalcih opreme. Nokii se obeta skoraj 40-odstotni delež na trgu mobilnih telefonov, drugi proizvajalci pa se ubadajo z izgubami, opuščajo proizvodnjo, odpuščajo delavce ali iščejo rešitev v združitvah s sorodnimi podjetji. Eden takšnih konglomeratov je SonyEricsson, podjetji sta združili moči pri mobilnih telefonih, šušlja pa se tudi o podobni povezavi Siemensa in Motorole. Če bi se to res zgodilo, bi zgolj tri podjetja obvladovala celoten trg. Podobno je pri proizvajalcih omrežij. Kar Ericssonu ni uspelo z mobilnimi aparati, mu je s telekomunikacijsko opremo za omrežja tretje generacije, kjer ima največji delež. Sledita mu Nokia in Siemens, velikega tekmeca pa lahko dobijo z novim Alcatelom, ki je četrti največji proizvajalec telekomunikacijske opreme v Evropi, in ameriškim tehnološkim gigantom Lucentom.