Fantje mojega življenja

Riding in Cars With Boys, 2001

Drew Barrymore je potomka najbolj slavne in najbolj zapite h'woodske dinastije: Barrymore. Kar pojasni, zakaj je že pri enajstih mesecih nastopila v prvi reklami, zakaj je že pri štirih nastopila v prvem filmu (Spremenjena stanja), zakaj je že pri sedmih postala globalna zvezda (E.T.), zakaj se je pri devetih že zapila, zakaj se je pri desetih že zafiksala, zakaj je pri štirinajstih že delala samomor in zakaj je pri petnajstih že napisala avtobiografijo (Little Girl Lost). No, Beverly Donofrio, bejba, ki jo igra v soap dramediji Fantje mojega življenja, pri petnajstih zanosi, se poroči z zabušantsko zgubo (Steve Zahn) in obtiči v malem, zakotnem, jebenem, dolgočasnem, proletarskem connecticutskem mestu, iz katerega je hotela zbežati, ker čuti nekaj več.

Kot kaka pisateljica. Medtem se prebija skozi lajf in šole, telovadi na prvih in zadnjih zicih ("Z joški se ne moreš pogajati"), teži svojemu sinu (Adam Garcia), ki jo špeca dedku in babici (James Woods & Lorraine Bracco), išče transcendenco in se postara za 20 let (1965-85). Kot kaka mučenica. Film Fantje mojega življenja je estrogenska psihoterapija, čisti chick flick, kar pomeni, da bi ga lahko tožili za emocionalno izsiljevanje, da se čas v njem spreminja z modo, da vsako "misel" ponovijo petkrat in da vsak šlager na soundtracku pove, kaj "misli" junakinja (Dream, Dream, Dream... Girls Just Wanna Have Fun... End of the World ipd.). Ne preseneča, da Drew adolescentkam pusti tudi sporočilo: Kul je, da ste tough, da se upirate staršem, da hitro date, da ste Pepelke zadnjih zicev in da kadite, paziti morate le, da ne zanosite pri petnajstih. Razlika med fanti je namreč razlika med vukojebino in Kalifornijo.

ZADRŽAN +