Gospodar prstanov - Kraljeva vrnitev

Kraljeva vrnitev, tretji, finalni Gospodar prstanov, ne ponovi napake tretje, finalne Matrice. Daleč od tega: tretji Gospodar prstanov ne implodira, ne zruši se vase, ne odpove, ne popusti, ampak premakne meje matrice, ki jo je razvil v prejšnjih dveh delih. Skupaj drži, gnete in prepleta trumo likov, čudnih imen, komaj izgovorljivih lokacij, rdečih niti in paralelnih zgodb, toda pri tem ne ubije napetosti, intenzivnosti in urgentnosti. Ponuja trumo spektakularnih, bajno zdizajniranih, masivnih in masovnih, nikoli videnih panoram, toda pri tem ne pohodi detajlov, intimnosti, malih odločitev, drobnih negotovosti, emocij. Panorama in veliki plan že dolgo nista bila tako neločljiva. Še več, panorame - sicer čisti triumfi vizualne logistike - izgledajo kot pretreseni, prestrašeni, agonični, hudo emocionalni človeški obrazi. Ves čas se zdi, da panorama raste iz velikega plana - oh, tako kot Zlo v Srednjem svetu raste iz tistega divjega, agresivnega, arogantnega pogleda, iz tistega Sauronovega gorečega očesa, ki preži s Črnega stolpa.

Tretji Gospodar prstanov je tako dober, da prva dva dela zdaj izgledata še bolje, kot sta izgledala. Bolje kot kdajkoli. Ali kot bi rekli pomorci: vsi trije deli skupaj tvorijo perfect storm. Tolkienov Srednji svet je bil Metropolis, ki je čakal na svojega Fritza Langa. In Peter Jackson, novozelandski auteur, ki je kariero začel z garažnimi bad-taste šokerji, je dal izrazu "save the best for the last" res nov pomen. Specifično: finalni Gospodar prstanov izgleda kot halucinantni finale opere, pri kateri so delo združili Dante, John Milton, Hieronymus Bosch, William Blake, Richard Wagner, Machiavelli in David Lean. Ko Faramir med Pipinovim petjem samomorilsko juriša, ko kres na vrhu stolpa za sabo potegne kresove na vseh vrhovih Srednjega sveta, ki nesejo vse tja do Aragorna (Viggo Mortensen), bodočega kralja, ko maso že itak dementnih orkov v bitki na Pelenorskih poljanah pred Minas Tirithom, mestom kraljev, okrepijo še orjaški olifonti, pošastni Nazguli in netopirski zmaji, ko se Eowyn, nečakinja kralja Theodena, heroično udari z nazgulskim poglavarjem, ko shizoidni Golum, s prstanom obsedeni mutant, v trenutku "krize" izgleda le še kot oni groteskno izsušeni, okostnjaški "džanki" iz trilerja Sedem in ko postane jasno, da je z "vojno za prstan" konec obdobja čarovnikov in čudežev, se zdi, da Kraljeva vrnitev ne izpolni le fantazij klasičnih del, kot so Poroka nebes in pekla, Izgubljeni raj in Božanska komedija, ampak tudi jasno pokaže, kaj je to pravična koalicija oz. pravična "vojna proti terorju" (bratovščina, v kateri so kralji, čarovniki, škrati, hobiti, vilini, gondorska vojska, rohanski jezdeci, ljudje in mrtvi, je bolj kot "koaliciji dobre volje" podobna koaliciji Združenih narodov) in kaj je to pravična uporaba digitalnih specialnih efektov - ja, Kraljeva vrnitev je dokaz, da lahko računalniška imažerija služi tudi dobrim namenom... ee, filmski umetnosti, ne pa le tretjim matricam matric.

ZELO ZA

povezava