Človeški madež

Leta 1998 se rola "poletje svetohlinstva" - madež, ki ga je na modri obleki praktikantke Monice pustil predsednik Clinton, postane izvirni greh, ki populistično naelektri vse ostale človeške madeže, krutosti in zlorabe. Vsi imajo mučne skrivnosti, toda zasebnosti ni več - ubija jo nestrpnost. Ljudje hlinijo, da niso to, kar so, in se zatekajo v alternativne svetove, hja, v svoje male psihoze: Clinton laže, ultra desničarji kujejo zarote, pisatelj (Gary Sinise), sicer narator Človeškega madeža, se skriva v Novi Angliji, 71-letni Coleman Silk (Anthony Hopkins), zelo liberalni, ovdoveli akademik, pa se ujame v zadnji tango s pol mlajšo, napol pismeno proletarko (Nicole Kidman), ki ima preteklost, za kakršno bi Oskarjevci ubijali.

Coleman, še včeraj kralj neke novoangleške univerze, je protestno odstopil, ker so mu očitali rasizem - med predavanjem je namreč rekel, da sta študenta, ki ju ni še nikoli videl, očitno spooks, izraz spook pa je imel nekoč rasistični podton. Kar je absurdno. Coleman, "Ajshil na Viagri", nima razloga, da bi bil rasist - v resnici je beli črnec... ee, črnec, ki je celo življenje hlinil, da je belec, celo Žid. Ta "madež", ki nima nič z odrešitvijo, je njegova skrivnost - pogubna, heh, kot vse ostale skrivnosti. Če bi belci vedeli, da je črnec, njegova akademska opazka ne bi bila sporna niti politično nekorektna - toda če bi vedeli, da je črnec, ne bi verjetno nikoli postal akademik. Je svojo raso izdal - ali pa je za svojo raso naredil več kot belec, kot beli razširjevalec strpnosti in politične korektnosti? Je postal tako bel, da se njegova opazka kvalificira za rasizem? Je njegov "madež" znak nepokorščine ali pokorščine? Jasno je le eno: Človeški madež, posnet po romanu Philipa Rotha, je retorični atentat na fantaziranje o čistosti, tej ameriški norosti.

ZA