Nasmeh Mona Lise
Mona Lisa Smile, 2003
Nič, Nasmeh Mona Lise je le film, ki zamudi preveč priložnosti, da bi lahko rekli, vau, tole je pa ženska verzija Društva mrtvih pesnikov, ali pa, vau, žensko osvobajanje v petdesetih ni potekalo le med štedilnikom in TV serijo I Love Lucy. Ko pride Julia Roberts, profesorica umetnostne zgodovine, leta 1953 na elitni dekliški koledž Wellesley, jo hitro razglasijo za "boemko" in "subverzivko" - oh, ker je iz Kalifornije in ker ni poročena. Toda v resnici se zdi, da je Julia Roberts prišla iz leta 2004: ko ugotovi, da so njene slušateljice - zlobna Betty (Kirsten Dunst), nadarjena Joanie (Julia Stiles), grda Connie (Ginnifer Goodwyn) in promiskuitetna Giselle (Maggie Gyllenhaal) - de facto kolekcija zelo inteligentnih bitij, ki mislijo le na poroko, na mirno, urejeno, kičasto, do vratu zapeto in do zadnjega detajla splanirano življenje, na brezhibno gospodinjsko služenje družinski sreči in moževi karieri, se namreč skoraj onesvesti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Nič, Nasmeh Mona Lise je le film, ki zamudi preveč priložnosti, da bi lahko rekli, vau, tole je pa ženska verzija Društva mrtvih pesnikov, ali pa, vau, žensko osvobajanje v petdesetih ni potekalo le med štedilnikom in TV serijo I Love Lucy. Ko pride Julia Roberts, profesorica umetnostne zgodovine, leta 1953 na elitni dekliški koledž Wellesley, jo hitro razglasijo za "boemko" in "subverzivko" - oh, ker je iz Kalifornije in ker ni poročena. Toda v resnici se zdi, da je Julia Roberts prišla iz leta 2004: ko ugotovi, da so njene slušateljice - zlobna Betty (Kirsten Dunst), nadarjena Joanie (Julia Stiles), grda Connie (Ginnifer Goodwyn) in promiskuitetna Giselle (Maggie Gyllenhaal) - de facto kolekcija zelo inteligentnih bitij, ki mislijo le na poroko, na mirno, urejeno, kičasto, do vratu zapeto in do zadnjega detajla splanirano življenje, na brezhibno gospodinjsko služenje družinski sreči in moževi karieri, se namreč skoraj onesvesti.
Razumete, ne - kot da je Wellesley zadnji otok ženske nesreče in uklenjenosti. Kot da je Wellesley zadnji dekliški koledž, ki ga je še treba osvoboditi. Kot da niso bila prav makartistična petdeseta obdobje najbolj patološkega konformizma. Represivna spolna politika je bila še najmanj! No, Julia - mučeniška ujetnica svoje maskerke - sklene, da jim bo pokazala, kaj so to neodvisnost, samostojnost, nonkonformizem in feminizem. In ne boste verjeli - zadostuje že nekaj action slik Jacksona Pollocka. Za Frido očitno še ni slišala. Verjetno hoče reči: umetnost je kot življenje - tudi ženske so skomercializirali in jih zatrli. Sesalec jih je osvobodil. Delno. Za ostalo poskrbi Julia, "nova ženska", ki ves čas čaka le na to, da se bo zaljubila vase. Ne, drugega vira inspiracije v petdesetih ni.
ZADRŽAN
