23. 5. 2005 | Mladina 21 | Kultura | Film
Hotel Ruanda
Hotel Rwanda, 2004
Leta 1994 se je v Ruandi razdivjala apokaliptična, genocidna državljanska vojna, v kateri je v 100 dneh - v glavnem pod mačetami - umrlo milijon ljudi. In to pred TV kamerami! Težko bi rekli, da Združeni narodi ob tem srhljivem pokolu niso niti trznili. Trznili so, ali natančneje - iz Ruande so se umaknili. Toda Hotel Ruanda si vprašanje, kje so bili Združeni narodi, kje je bila mednarodna skupnost, kje so bili filantropi, humanitaristi in Bill Clinton, zastavlja le posredno. Kot namreč kaže, je bil tam, v Kigaliju, in medias res, le Paul Rusesabagina (Don Cheadle), menedžer luksuznega belgijskega hotela Mille Collines, ki je skušal rešiti, kar se je rešiti dalo. Ko mu zapiti fotoreporter (Joaquin Phoenix) dahne, “Ljudje bodo videli moje posnetke, rekli, joj, to je grozno, in se potem vrnili k večerji”, je jasno, da bo moral stvari vzeti v svoje roke - Afričanom lahko pomagajo le Afričani. Amerika jih nima “niti za črnuhe”, kot mu pove kanadski peacekeeper (Nick Nolte), ki le nemočno gleda, kako poblaznele, genocidne hutujske milice Tutsije spreminjajo v pokopališče, v množično grobnico na prostemm v polja smrti. Tutsiji, žrtve rasistične apatije, so pač le Afričani - manj kot “niggers”. Rusesabagina je resda elegantni, spedenani, zloščeni, taktično-servilni, relativno privilegirani Hutu, ki skuša - hja, tako kot Oskar Schindler - ugajati eliti in ki misli le na kariero in biznis, toda ko genocid ogrozi tudi njegovo ženo (Sophie Okonedo), ki je Tutsi, angažira vse svoje poslovne in diplomatske veščine, pa tudi kubanske cigare, da bi “odkupil” več kot 1.000 Tutsijev, ki se pred “čiščenjem” zatečejo v hotel in ki jih imajo Hutuji le za “ščurke”. Hotel Ruanda se preveč posveča osebnemu, schindlerskemu - da ne rečem oskarjevskemu - aspektu drame reševanja Tutsijev, premalo pa političnemu kontekstu te drame. Ruandska tragedija namreč ni bila le stranski produkt zahodne apatije, prej narobe - ruandska tragedija je bila stranski produkt zelo živih zahodnih interesov, ki so Ruando najprej kolonializirali, jo destabilizirali in na oblast postavili manjšinske Tutsije, potem pa ta umetni režim vzdrževali, dokler ni počil. A tudi tedaj, sredi genocidne vročice, so zahodne sile - predvsem Francija in Amerika - še vedno taktizirale in se tajno prerivale za primat, kar je le otežilo reševanje, hutujskim ekstremistom pa dalo carte blanche. Hotel Ruanda raje vse poenostavi - da gledalcev ne bi odgnal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
