30. 5. 2005 | Mladina 22 | Kultura | Film
Vera Drake
Mike Leigh, 2004
Vera Drake se dogaja leta 1950 - in London je leta 1950 še vedno pod vtisom II. svetovne vojne. Ljudje so po malem še vedno depresivni, še vedno se sestavljajo, še vedno se trudijo, da bi ponovno zaživeli in ujeli nekdanji optimizem - in še vedno se jih drži tista nezgrešljiva medvojna solidarnost. Drug drugemu pomagajo, kot da država ne obstaja. Poster girl te povojne nesebičnosti in solidarnosti je Vera Drake (Imelda Staunton), umirjena, nevsiljiva, nekonfliktna, povsem altruistična ženska srednjih let, ki čisti stanovanja - in hej, če kdo potrebuje pomoč, se vedno javi. Na denar ne misli, pa četudi se v malem stanovanju gnete z možem (Phil Davis), ki se preživlja kot mehanik, in odraslima otrokoma, hudo introvertirano hčerko (Alex Kelly) in podjetnim, energičnim sinom (Daniel Mays), ki se skuša znebiti svojih proletarskih korenin. Tu in tam pride mimo njena povzpetniška, poblajhana svakinja (Heather Craney), ki pa ničesar ne spremeni - Vera ostane v svojem malem, utečenem, intimnem, rutinskem, ritualnem, predinfarktnem svetu, v katerem se vse velike stvari zgodijo v kuhinji in ki se lahko tolaži le s tem, da v Nemčiji ljudje živijo še slabše. Dokler je nekega lepega, idiličnega dne ne odpelje policija - morali bi videti šokirane, začudene, zgrožene, zmedene obraze njene družine. In morali bi videti njen obraz, in narobe, morali bi videti obraz inšpektorja, ko mu Vera, vsaj zgrožena, ponižana, osramočena in objokana, reče, da ve, zakaj so prišli. “Ker sem pomagala dekletom v težavah.” Vera je 20 let skrivaj izvajala abortuse. Brezplačno. Hja, 20 let je bila edino upanje svojega razreda - edino upanje posiljenih, zavrženih, zatrtih, deklasiranih, obupanih žensk, pa izsiljevane žensk, ki so imele preveč otrok, žensk, ki si otrok niso mogle privoščiti, in žensk, ki otrok v tem svetu preprosto niso hotele. Vera Drake je bila 20 let edino upanje žensk v svetu, v katerem ženske niso imele možnosti izbire. Bogate ženske so si lahko privoščile operacijo - proletarke so lahko računale le na Vero, podtalno ugovornico vesti, low-tech mučenico, in na njeno mehanično toplino, prekaljeno v dolgoletnem boju s patriarhatom in deklasiranostjo. To, da Veri sodijo aristokrati v lasuljah, namiguje, da abortus ni le topika “kulturne vojne”, ampak tudi strelovod vsake razredne družbe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
