Ugani, kdo pride na večerjo

Guess Who, 2005

Leta 1967 je punca prišla domov in povedala, da se bo poročila - in to s črncem. Tako se je začel film Ugani, kdo pride na večerjo, ki je tedaj, leta 1967, šokiral Ameriko. Hollywoodu se je zazdelo, da je čas za rimejk, v katerem zdaj punca (Zoe Saldana) pride domov in staršema pove, da se bo poročila - in to z belcem (Ashton Kutcher). Točno, punca je črnka. In tudi njena starša sta črnca (Bernie Mac & Judith Scott). Kaj hoče reči film? Da so imeli v šestdesetih rasne predsodke belci, zdaj jih imajo pa črnci? Ne, ironija je v tem, da bi lahko bila “njena tastara” tudi belca - in da bi lahko bila tudi sama punca belka. Ja, vsi bi bili lahko belci - in vse bi ostalo tako, kot je. Film Ugani, kdo pride na večerjo namreč ne izgleda kot rimejk filma Ugani, kdo pride na večerjo, ampak kot rimejk filma Njeni tastari, ali pa še bolje - kot rimejk filma Nevestin oče. Že takoj od začetka je jasno, da nihče izmed vpletenih v to menažerijo nima rasnih predsodkov, da tu ni rasnih napetosti, da so potemtakem vsi junaki tega filma podolgem in počez popisani s politično korektnostjo - nihče noče veljati za rasista. Tu imate le fanta, ki hoče biti sprejemljiv za svojega bodočega tasta, in tu imate le očeta, ki ne prenese, da mu bo seksi hčerko odpeljal drug moški. In da ta moški ne bi spal z njegovo hčerko, z njim spi kar sam. Kar je seveda namig, da danes ni več problem rasizem, ampak homofobija. Hej, čakajte, da se prikaže načrtovalec porok (Kevin Bacon), ki je eksplicitno gej - vsi, belci in črnci, potem kar tekmujejo, kdo si ga bolj privoščil. Rasizem je nekaj retardiranega, toda homofobija je kul. Še več, homofobija je nekaj, o čemer obstaja medrasni konsenz.

PROTI