24. 8. 2005 | Mladina 34 | Kultura | Film
Gospodarji Dogtowna
Lords of Dogtown, 2005
James Cagney, ameriški gangster, je na koncu Bele vročine (1949) vpil: “Mama, na vrhu sveta sem!” Obkoljen je, prestreljen in izdan, še malo, pa bo zletel v zrak, toda hej - občutek ima, da mu je uspelo. Da je ujel ameriški sen. Ameriški gangsterji so bili vedno taki - najbolj avtentični častilci ameriškega sna. Postali so sinonim za ameriški sen, obenem pa tudi sinonim za sublimni, junaški neuspeh ameriškega sna. Bolje rečeno, postali so dokaz, da je z ameriškim snom nekaj narobe. Taki so bili v tridesetih in taki so bili kasneje, recimo Al Pacino v Brazgotincu - šele ko je z glavo zakopan v goro kokaina in ko je že z vseh strani izdan in prerešetan, ko je torej razdejan od garanja, kariere, izgradnje imperija in hlepenja po ameriškem snu, lahko svoji materi pokaže: glej, uspelo mi je! Mama, ubijajo me, toda prišel sem do konca! Martin Scorsese je potem ta neuspeh ameriškega sna napihnil v idiom: gangsterji v Dobrih fantih in Kazinu najprej pridejo na vrh, ustvarijo evforično pionirsko komuno in ujamejo ameriški sen - ko se paradigma zamenja, pa srhljivo propadejo. Čas jih preprosto povozi. To, kar so ustvarili in ujeli, jih presega. Trg, ki se je spremenil in na katerem hočejo delati po starem, jih ubije. V tem, da te ubije čas, ki si ga sam formatiral, je resda nekaj tragičnega, toda izraz “čas vse pokvari” je dejansko le v jezik nostalgije preveden izraz “trg vse pokvari”.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
