George A. Romero / Dežela živih mrtvecev

Dežela živih mrtvecev izgleda tako, kot da je ravno stopila z letala, ki je prispelo iz New Orleansa. Film prihaja pač v idealnem trenutku - po hurikanu Katrina, ki je New Orleans prelevil v land of the dead, iskanje hrane pa v nekaj zločinskega, kanibalskega. Toda opustošeni, kataklizmični, epidemični, kaotični, sestradani New Orleans ni potegnil le na Deželo živih mrtvecev, ampak tudi na prejšnje tri Romerove dead-filme, ki so pripeljali do Dežele živih mrtvecev - na Noč živih mrtvecev (1968), Zoro živih mrtvecev (1978) in Dan živih mrtvecev (1985). Dežela živih mrtvecev izgleda kot epilog te trilogije. George A. Romero je črno-belo Noč živih mrtvecev, svoj prvi film o zombijih, ki žrejo Ameriko, posnel leta 1968, v času vietnamske vojne, protivojnega gibanja, boja za državljanske pravice, kontrakulture in prevrednotenja vrednot. Da je bil film prelomen, šokanten in zelo vpliven, ne čudi - zombiji, ki iščejo hrano, so bili srhljiva metafora ameriškega “kanibaliziranja” Tretjega sveta (Vietnam), ameriške obsedenosti s krščanskim obhajanjem in ritualnim konzumiranjem “Kristusovega telesa”, ameriške katastrofične samodestruktivnosti, ameriške paranoje (“konec sveta”, komunizem), ameriškega strahu pred novo, protestno, nonkonformistično generacijo, ameriške rasne tesnobe in ameriškega sestreljevanja črnskega boja za državljanske pravice. Leta 1968 je kot žrtev atentata padel Martin Luther King, vodja črnskega boja za državljanske pravice - tudi odločnega, možatega, junaškega črnca (Duane Jones), ki se v Noči živih mrtvecev skupaj z ostalimi preživelimi zabarikadira v klet neke kmetije in ki postane vodja boja proti zombijem, enote Nacionalne garde na koncu ustrelijo. Pa ne zato, ker bi bil zombi, ampak zato, ker je črn. Bolje rečeno: ker je črn, mislijo, da je zombi. Črnci so avtomatično krivi, sumljivi, kužni, pogrešljivi.