Temačna voda

Dark Water, 2005

Dahlia (Jennifer Connelly), ki ima za sabo mučno mladost in mučno ločitev, se s hčerko Ceci (Ariel Gade) preseli v najbolj izmučeno, najbolj upehano, najbolj zatohlo, najbolj razpadajočo, najbolj zanemarjeno nepremičnino na svetu - stanovanjska hiša, ki stoji na otoku Roosevelt, je videti namreč kot abortirana hiša strahov. Še bolje - kot abortirana utopija. V lift ne bi stopil niti samomorilec. Razgled bi kaznjence pognal v gladovni štrajk. V pralnico s strahom in tremo vstopajo celo sence. Hodniki izgledajo kot ulice Bronxa po polnoči. Oskrbnik (Pete Postlethwaite) službe ne bi dobil niti v Bronxu. V stanovanjih pa je vedno polnoč - in to polnoč na siv, hladen, odvraten, deževen dan. Stavba, s katero lahko deliš svoje fantazije, svoje migrene, svoje travme, svojo klavstrofobijo, svojo paranojo in svojo norost, je popoln dom za otroke, ki ne morejo brez “namišljenih” prijateljev.

Spomnite se le Kubrickovega Šajnanja. Ali pa nedavnih Skrivalnic. Šur, tudi Ceci si kmalu najde “navidezno” prijateljico, ki kaplja kot voda - najprej iz praznega zgornjega nadstropja, potem pa od povsod. Toda Temačna voda, rimejk istomenskega japonskega filma, ki ga je leta 2002 posnel Hideo Nakata (Krog), je bolj drama kot grozljivka - morasta, gotska, morbidna atmosfera, ki jo ustvari, je tako srhljiva in šokantna, da dodatnih šokov niti ne potrebuje. Film pač postavi tezo, da ni nič bolj srhljivega od stanovanjskega vprašanja - in potem to tudi dokaže.

ZA