23. 4. 2006 | Mladina 16 | Kultura | Film
Karavla
Karaula, 2006
Karavla se dogaja ob koncu osemdesetih nekje ob jugoslovansko-albanski meji, na karavli, ki je Jugoslavija v malem - tu so vojaki vseh narodnosti (hja, za trenutek ali dva slišimo tudi slovenski glas), ki odštevajo dneve, pa vojak, ki teši poročnikovo ženo, in zapiti, vse bolj dementni poročnik (Emir Hadžihafizbegović), ki skuša to, da je fasal spolno bolezen, prikriti s podžiganjem “izrednega stanja”. In to naj bi bilo smešno. Karavla je le jugopuding. Kar pomeni dvoje: prvič, da govori o Jugoslaviji, ali natačneje, o razpadu Jugoslavije, in drugič, da o razpadu Jugoslavije govori tako, da je sprejemljiva za vse nekdanje Yu-dežele, ki so jo koproducirale - za Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Makedonijo, Srbijo in Slovenijo. Z eno besedo, Karavla je film, ki skuša biti sprejemljiv za kompletno nekdanjo Jugo. Kar spet pomeni dvoje: prvič, da je naivna, retardirana, nekonfliktna, brez roba, antipolemična, podrazvita, heh, čisti anahronizem, in drugič, da izgleda tako, kot da je bila posneta pred razpadom Juge, recimo leta 1987.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
