Slikati ali ljubiti

Slikati ali ljubiti je francoski artfilm, ki dokazuje, kakšen blef znajo biti francoski artfilmi. Kar ustrašite se, da se boste morali sleči, da ga boste morali gledati goli - saj veste, da boste vsi na istem, vi in liki, kot na kakem literarnem večeru, na katerem se je zbralo rekordno število amaterjev, ki sedijo na tleh, poslušajo “misli” in se zelo, zelo motijo.

Film svoje like psihološko, emocionalno sleče, toda to počne tako prisiljeno in tako naivno, kot da je vso svojo filozofijo pobral pri popevkah Demisa Roussosa. Film nas skuša namreč prepričati, da so največji problem sodobnega sveta problemi malomeščanskega, kvaziburžoaznega srednjega razreda, recimo: kaj početi, ko ti otroci zrastejo in ostaneš sam, ko je tvoje kariere konec? Film odgovarja: ko ti otroci odrastejo in ostaneš sam, moraš “revolucionirati” svoje življenje.

Sabine Azema, slikarka, ki je to le v “duši”, in Daniel Auteuil, na hitro in očitno prehitro upokojeni meteorolog, sta malomeščanski, psevdointelektualni zakonski par, ki se mu zgodi natanko to: hči odraste in odide, njiju pa prepusti tesnobi poslednjih vprašanj in bedi filozofije. Kriza! Pekel! Katastrofa! Kaj zdaj? Nič, mirno se odselita v Raj - okej, nekam pod Alpe, v čisto, idilično, neokrnjeno, pastoralno, senzualno naravo, v sanjsko, gurmansko vilo, kjer se jima pridružita njuna alter-ega, slepi župan bližnje vasi (Sergi Lopez) in njegova žena (Amira Casar), ki slišita na imeni Adam in Eva. Hu! Jebeš “veliki problem”, ki je rešljiv z direktno selitvijo v Raj - le denar pokažeš. In za isto ceno v portfelj dobiš še swingerstvo. Hja, Raj izpolni vse fantazije. Jebeš emocionalno agonijo zdolgočasenega srednjega razreda, ki je za svoje zasluge - za leta pasivnosti, grebenja, pristajanja na status quo, fafanja, služenja, golfa, socialne, politične in kulturne strahopetnosti, rutinskega življenja ipd. - nagrajen z Rajem.

Film pridiga o Naravi in njeni zveličavnosti, obenem pa nam pokaže, da Narava ni za vse - le za tiste, ki si jo lahko kupijo. Za tiste, ki lahko plačajo. Če bi bilo drugače, bi bila Narava najbolj naseljeno mesto na svetu. Lepo prosim, le kateri človek z realnimi problemi pa si lahko privošči sanjsko vilo sredi Narave? Točno, le človek z irealnimi problemi - le človek, ki nima problema v žepu, rešitev pač. “Spremembo življenja” - obrat k Naravi, duhovnosti, biohrani ipd. - si lahko privoščijo le ljudje brez realnih problemov. Film nam torej kot realne, emocionalne, filozofske probleme prikazuje povsem irealne, povsem banalne “probleme”, ki so rešljivi z denarjem - z malce dražjo terapijo, magari s swingerstvom. Ironično, “skok čez plot” je za srednji razred še vedno največja revolucija - in najhujša transgresija, ki si jo lahko predstavlja. A to še ni vse. Ko Sabine Azema na začetku sredi Narave slika, jo slepi župan na daleč začuti zaradi vonja po barvah in terpentinu, ki delujejo kot neke sorte afrodiziak, kar pa je mogoče razumeti tudi drugače: eksotična, terapevtska, konjičkarska new-age “duhovnost”, ki jo zganja srednji razred, smrdi.

(Dvor)

PROTI