29. 6. 2006 | Mladina 26 | Kultura | Film
Poseidon
V sedemdesetih je sistem v Ameriki odpovedal - ljudje so izgubili zaupanje v predsednika, vodstvo, inštitucije, korporacije, tajne službe. Politika je postala arogantna, cinična in skorumpirana, korporacije so na trg pošiljale “nevarne” produkte, recesija in inflacija sta šli z roko v roki, tajne službe so počele ilegalne reči. In alegorija tega nereda so bili filmi katastrofe - Letališče, Potres, Peklenski stolp in tako dalje. Poanta vseh teh filmov katastrofe je bila vedno ista: katastrofa Ameriko poveže, združi, poenoti. Bolje rečeno, katastrofa poveže vse razrede in vse rase. Razrednih in rasnih prepadov ni več. Ko udari katastrofa, ni več bogatih in revnih, črnih in belih. Vsi Američani so enaki - enaki pred zakonom, pred Belo hišo in pred Bogom. Katastrofe so dobre, ker ljudi zbližajo. Točno, filmi katastrofe so bili histerični - zahtevali so red, nacionalni konsenz, fundamentalistično enoumje, vrnitev k tradiciji, h kaminski morali, k patriarhalni družini, k medgeneracijski harmoniji, k avtoriteti, h karizmatičnim voditeljem, h “kulturi življenja”, k retoriki samožrtvovanja in predestinirani socialni strukturi družbe. Katastrofa je bila popolna alegorija "trde roke", ki v Ameriko spet vnaša zakon & red - "trde roke", ki Ameriko očisti. Če je v filmu katastrofe kdo pohlepen, umre... če se kdo prostituira, umre... če kdo prešuštvuje, umre... če kdo fuka na javnem mestu, umre... če kdo misli le nase, umre. V filmih katastrofe so v principu vsi ljudje grešniki - in grešnik ima le dve možnosti: da umre - ali pa da se spreobrne. Katastrofa je bila kombinacija sekularne "trde roke" in religiozne Apokalipse. Jasno, tudi ocean, ki je v Pozejdonovi avanturi (1972), enem izmed tipičnih tedanjih filmov katastrofe, sredi Pacifika prekucnil najbolj luksuzno potniško ladjo na svetu, je bil taka "trda roka". In Poseidon ne izgleda le kot rimejk Pozejdonove avanture, ampak kot nekaj, kar je nekdo poslal po pošti iz sedemdesetih - Poseidon je preveč preprost celo za tiste, ki jim okus brusijo le TV serije in "resnične zgodbe. Vraga, Poseidon je preveč preprost celo za one, ki so oblečeni v ameriško zastavo. Spet imamo največjo potniško ladjo na svetu, alegorijo Amerike, ki pluje po širnem morju... spet imamo kolekcijo likov (hazarderski Josh Lucas, eks gasilec in župan Newa Yorka Kurt Russell, njegova uporniška hči, samohranilka z otrokom, magnatski gej, Teksačan, črnec, latino), ki izgledajo tako stereotipno, tako anemično in tako irealno, kot da so jih zdizajnirale najbolj sterilne in najbolj svilene TV serije iz sedemdesetih, recimo kak Love Boat, in ki se obnašajo tako, kot da se zadnjih 30 let ni nič zgodilo... in spet imamo apokaliptični val (vihar vseh viharjev!), ki nepričakovano, tako rekoč iz zasede, hja, kot kak terorist, napade in prekucne ladjo, ki se potem prelevi v orjaški podvodni akvarij, tako da imajo tisti, ki preživijo in ki se skozi ladjo prebijajo proti "svetlobi", le dve možnosti: da umrejo - ali pa da se spreobrnejo. Nebelci umrejo - belci se spreobrnejo. In da ne bo kake dileme: do "svetlobe" jim pomaga križ. Kar seveda pomeni, da se ponovno rodijo v Jezusu Kristusu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
