10. 8. 2006 | Mladina 32 | Kultura | Film
Sreča pa taka
Just my Luck, 2006
Ko gledate h'woodske filme, se pogosto vprašate: kje hudiča jih spočnejo? In iz glave znate našteti gmoto filmov, za katere bi prisegli, da so bili spočeti na stranišču. Ali pa na metroju. Ali pa na plaži v Malibuju. Ali pa med slabim seksom. Ali pa na slabem tripu. Oh, ali pa med gledanjem filmov, ki so bili spočeti na stranišču, na metroju, na plaži v Malibuju, med slabim seksom ali pa na slabem tripu. Točno, h'woodski filmi so ujeti v začarani krog. In del tega začaranega kroga je tudi lift. Sreča pa taka je namreč romantična komedija, za katero bi prisegli, da je bila spočeta v liftu. Gotovo se zavedate, da obstaja glasba za lifte - saj veste, običajno gre za lahki, neobvezni, revijski, absolutno pozabni, totalno pogrešljivi, kvazi new-age instrumental, ki se “nevsiljivo” plazi po liftu. To so komadi, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi nikoli poslušali. Še piratizirali jih ne bi. Še več - to so komadi, ki jih ne bi pel niti Michael Bolton.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
