10. 8. 2006 | Mladina 32 | Kultura | Film
Tristan + Izolda
Tristan + Isolde, 2006
Nekoč so cveteli biblični spektakli - danes cvetijo poganski spektakli. Gospodarji prstanov. Harryji Potterji. Še celo če spektakel diši po Bibliji, je antibibličen, skoraj poganski - kot Da Vincijeva šifra. In če naj sodimo po filmu Tristan + Izolda, v katerem princesa, ki živi v 7. stoletju, recitira verze, ki jih je John Donne napisal šele v 17. stoletju, potem gre poganskim spektaklom na slabše. Da gre za film o večni, prekleti ljubezni, veste po tem, da je v naslovu tudi plus - jasno, med imenoma ljubimcev, med Tristanom in Izoldo. Kot med Romeom + Julijo. In Princeso + bojevnikom. Filmi o večni ljubezni imajo hud problem: po eni strani so - tako kot vse večne, perfektne reči - dolgočasni in kičasti, po drugi strani pa nas silijo v to, da kupimo “večno ljubezen”, ki sta si jo obljubila dva tinejdžerja, tako rekoč še otroka. Zato ne čudi, da film že na začetku prizna, da se dogaja v “mračnih časih” (7. stoletje), ko je propadel rimski imperij in ko se kralji niso razumeli, še najmanj irski in angleški.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
