Tristan + Izolda

Tristan + Isolde, 2006

Nekoč so cveteli biblični spektakli - danes cvetijo poganski spektakli. Gospodarji prstanov. Harryji Potterji. Še celo če spektakel diši po Bibliji, je antibibličen, skoraj poganski - kot Da Vincijeva šifra. In če naj sodimo po filmu Tristan + Izolda, v katerem princesa, ki živi v 7. stoletju, recitira verze, ki jih je John Donne napisal šele v 17. stoletju, potem gre poganskim spektaklom na slabše. Da gre za film o večni, prekleti ljubezni, veste po tem, da je v naslovu tudi plus - jasno, med imenoma ljubimcev, med Tristanom in Izoldo. Kot med Romeom + Julijo. In Princeso + bojevnikom. Filmi o večni ljubezni imajo hud problem: po eni strani so - tako kot vse večne, perfektne reči - dolgočasni in kičasti, po drugi strani pa nas silijo v to, da kupimo “večno ljubezen”, ki sta si jo obljubila dva tinejdžerja, tako rekoč še otroka. Zato ne čudi, da film že na začetku prizna, da se dogaja v “mračnih časih” (7. stoletje), ko je propadel rimski imperij in ko se kralji niso razumeli, še najmanj irski in angleški.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Nekoč so cveteli biblični spektakli - danes cvetijo poganski spektakli. Gospodarji prstanov. Harryji Potterji. Še celo če spektakel diši po Bibliji, je antibibličen, skoraj poganski - kot Da Vincijeva šifra. In če naj sodimo po filmu Tristan + Izolda, v katerem princesa, ki živi v 7. stoletju, recitira verze, ki jih je John Donne napisal šele v 17. stoletju, potem gre poganskim spektaklom na slabše. Da gre za film o večni, prekleti ljubezni, veste po tem, da je v naslovu tudi plus - jasno, med imenoma ljubimcev, med Tristanom in Izoldo. Kot med Romeom + Julijo. In Princeso + bojevnikom. Filmi o večni ljubezni imajo hud problem: po eni strani so - tako kot vse večne, perfektne reči - dolgočasni in kičasti, po drugi strani pa nas silijo v to, da kupimo “večno ljubezen”, ki sta si jo obljubila dva tinejdžerja, tako rekoč še otroka. Zato ne čudi, da film že na začetku prizna, da se dogaja v “mračnih časih” (7. stoletje), ko je propadel rimski imperij in ko se kralji niso razumeli, še najmanj irski in angleški.

Irski kralj ima seksi hčerko Izoldo (Sophia Myles) - angleški lord ima seksi posvojenca Tristana (James Franco). Vmes je morje, ki ga morate razumeti kot metaforo. Hja, filmi o “večni ljubezni” so polni metafor in simetrije - in seveda, polni so tistih klišejev, ki vam gredo tako na živce v sodobnih tinejdžerskih romancah, vključno z dvomom v smiselnost lojalnosti, anahronističnimi izpovedmi ljubezni, kataloško tragičnostjo, parfumskim orgazmiranjem, deviškim pacifizmom in usodno pomoto, ki ogrozi večnost njune ljubezni. Le da so bolj filtrirani - podobno kot filmi Tonyja Scotta, ki je ta film koproduciral. Izoldi ni do aranžirane poroke - Tristanu ni do smrti. Toda ko se spoznata, ugotovita, da bi drug brez drugega umrla. Kar morate verjeti na besedo. Film Tristan + Izolda izgleda kot tinejdžerska romanca v kostumu. Tristan in Izolda sta menda navdihnila Lancelota in Guinevere, toda premoreta le en izraz - tistega, ki ga na obrazu pušča iPod. Nano.

PROTI