Marcel Štefančič, jr.

31. 10. 2006  |  Mladina 44  |  Kultura  |  Film

Varuh

The Guardian, 2006

Kevin Costner igra tipa, ki misli, da je bil vsak dan svojega življenja junak. Če bi bil Costner film, v katerem igra, bi takoj potonil. Kot skala. Varuh izgleda kot propagandni film za obalno stražo (Coast Guard, ne Baywatch), toda ustvariti skuša vtis, da je epos, da je torej vse, kar se zgodi v njem, pomembno in usodno. Vsaka replika, pa naj bi bo še tako neumna in banalna. In vsaka emocija, pa naj si bo še tako klišejska. In emocije v Varuhu so težke - tako težke kot klišeji, ki se jemljejo smrtno resno, saj veste, brez distance in samoironije. Dovolj je, da pogledate Costnerja: spet igra ostarelega, utrujenega, tesnobnega profija, tokrat reševalnega plavalca, “prestarega za to sranje”, kot bi rekel Danny Glover, spet ga muči hud občutek krivde (hja, nekoč mu ni uspelo rešiti vseh ponesrečencev) in spet postane mentor mladega, divjega, svojeglavega rekruta (Ashton Kutcher), kandidata za reševalca, ki ga privlači in odbija.

Okej, boste rekli, Varuh reciklira Bulla Durhama. Že, reciklira vse filme, v katerih je igral Kevin Costner, toda še bolj reciklira Častnika in gentlemana. Costner je inštruktor, Kutcher pa Richard Gere, kar pomeni, da v mestecu, v katerega pride na drill, zapeca bejbo (Melissa Sagemiller), ki je očitno videla Častnika in gentlemana. Bejba - resda učiteljica, ne pa tovarniška delavka - točno ve, kdaj mora z njim spati, kdaj ga mora pustiti in kdaj se mora vrniti.

A po drugi strani, ker film traja skoraj dve uri in pol, si lahko vzame čas za razmislek, še več časa zase pa si lahko vzameta Costner in Kutcher, ki izgledata tako, kot da razmišljata stilizirano... ee, v slow-motionu. Oba sta polna sebe in obenem drug drugega, toda na dolgočasen način. Še huje, prepričujeta nas, da sta tako velika in tako unikatna, da potrebujeta vsak svoj film. Kot se izkaže, je svet res premajhen za oba.

ZADRŽAN -